VSL sodba in sklep I Cp 2113/93

Jedro

Pravne posledice izvenzakonske skupnosti ne morejo nastati, če gre za zvezo polnoletne osebe z mladoletno osebo.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 2 glede zneska 540.000,00 SIT s pripadki ter v izreku pod točko 3 razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da je dolžna izprazniti in tožnici izročiti prazno garsonjero št. 11 v I. nadstropju zgradbe v A., poleg tega pa je toženka dolžna tožnici plačati 540.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1993 dalje do plačila, od 1.2.1993 dalje pa do izročitve stanovanja plačevati tožnici mesečno po 15.000,00 SIT. Sodišče je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe, s katero I.M. zahteva ugotovitev solastništva na omenjeni garsonjeri do 1/2 in izstavitev za zemljiškoknjižni vpis primerne listine. V razlogih sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da zaseda garsonjero, katere lastnica je tožnica, M. brez pravnega naslova, saj nima sklenjene najemne pogodbe. Ugotovljeno je, da je M. prišla stanovat k pokojnemu T. J., lastninskemu predniku tožnice, vendar med T. J. in med toženko ni obstojalo nobeno takšno razmerje, ki bi toženko opravičevalo, da še nadalje zaseda sporno stanovanje. Zatrjevani obstoj izvenzakonske skupnosti ni podan, saj manjkajo vsi pogoji, ki so pomembni za obstoj takšne skupnosti. Med toženko in T. J. je obstojala 30-letna starostna razlika, ni bilo skupnega gospodinjstva, niti skupnih investicij, pa zato ni moč trditi, da je imela toženka status uporabnika v tej garsonjeri. Najemna pogodba ni bila sklenjena in je zato tožnica kot lastnica garsonjere upravičena zahtevati izselitev toženke iz garsonjere, ki jo nezakonito zaseda. Iz omenjenih razlogov seveda ni moč priznati solastništva toženki na tej garsonjeri, kajti stvarno pravnega temelja ni, saj toženka ni prispevala niti k nakupu te garsonjere niti h kakim adaptacijam, to se niti ne trdi, izvenzakonska skupnost pa tudi ni obstojala in tako tudi iz dedne pravice ne more zahtevati solastništva na garsonjeri. Nobena od strank pa ne zahteva od druge sklenitve najemne pogodbe za to stanovanje. Sodišče je ugodilo povračilnemu zahtevku, saj toženka garsonjero zaseda, dosedaj pa lastnici za uporabo te garsonjere še ni ničesar plačala. Znesek je primeren glede na okolnosti in predstavlja škodo na strani tožnice, ki bi to prazno garsonjero lahko oddala drugi osebi, ki bi ji redno plačevala najemnino.

Zoper sodbo vlaga tožena stranka pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve zakona ter predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi navaja, da toženka živi v garsonjeri po poprejšnjem sporazumu s pokojnim T. J., trdi, da je bila najmanj uporabnica tega stanovanja. Res je bilo med njima več let starostne razlike, a to še ne pomeni, da ne bi bilo njuno razmerje smatrati za izvenzakonsko skupnost. Bili so podani vsi pogoji, skupno sta vodila gospodinjstvo, toženka je skrbela za vsakodnevna gospodinjska opravila, likala je, prala, prispevala je po svojih močeh k stroškom vzdrževanja stanovanja. Ves čas je živela s pokojnim T. J. in vse to kaže, ne samo na ekonomsko skupnost, ampak tudi na osebno skupnost, torej na izvenzakonsko skupnost. Priče so le pavšalno in v škodo toženke izpovedovale ter na njihovo izjavo ni moč osloniti odločitve sodišča. Sicer pa toženka dve leti neprekinjeno biva v garsonjeri in že zaradi tega ni mogoče odpovedati oz. zahtevati izpraznitev stanovanja. Toženka se ne strinja s plačilom prisojenega zneska, saj vse do vložitve tožbe sploh ni vedela, da je bil uveden zapuščinski postopek po T. J. in ni vedela, kdo je formalno postal lastnik garsonjere. Nihče je ni o ničemer obvestil, tudi nobenega zahtevka ni bilo s strani tožnice, pa zato ni mogoče trditi, da je ta zahtevek upravičen. Ko je T. J. umrl, ni bilo blizu nobenega njegovega sorodnika, za pogreb je morala poskrbeti toženka, ki je tudi plačala potrebne stroške in oskrbnino na pokopališču na Žalah. Tožničin zahtevek je neutemeljen po višini, sicer pa tožnica toženke ni nikoli pozvala k sklenitvi najemne pogodbe. Toženka sama pa seveda tudi ni mogla zahtevati sklenitve najemne pogodbe, saj vse do vložitve tožbe sploh ni vedela, da je prišlo do spremembe lastništva in kdo je sedaj lastnik garsonjere.

Pritožba je delno utemeljena.

Izpraznitveni zahtevek temelji tožeča stranka na določilu 58. čl. stanovanjskega zakona. Nesporno med strankama je, da najemna pogodba za stanovanje ni bila sklenjena. Ali je tožnica upravičena zahtevati od toženke izpraznitev, pa je treba presojati v smislu določil 147. in 148. čl. stanovanjskega zakona. Lastnik stanovanja je namreč dolžan skleniti najemno pogodbo z občanom, ki ima stanovanjsko pravico, oz. njej izenačeno pravico. V zakonu o stanovanjskih razmerjih je jasno določeno, kdo je imetnik stanovanjske pravice, temu enake pravice pa pridobijo po smrti stanovalca uporabniki, kakršne določa 5. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Če bi toženka dokazala status uporabnika, bi bilo potrebno o zadevi drugače odločati oz. bi bil verjetno tudi zahtevek drugačen. Iz zbranih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje pravilno oceni, pa je nujno zaključiti, da toženka ni imela v tem stanovanju niti statusa imetnika stanovanjske pravice niti uporabnika.

Eden od razlogov, ki ga za obstoj svoje pravice zatrjuje toženka in na njem gradi tudi svoj nasprotni tožbeni zahtevek je, da je živela s pokojnim T. J. v izvenzakonski skupnosti. Sodišče prve stopnje pravilno oceni njuno razmerje kot takšno, ki ga ni mogoče enačiti z zakonsko zvezo. Pri tem se sodišče druge stopnje sicer ne strinja z mnenjem prvega sodišča, da je zelo pomembno, da T. J. in toženka nista ustvarila nobenega novega premoženja niti investirala v kake večje nepremičnine, kot tudi ne dejstvo, da nista imela otrok. Vse te okolnosti so sicer lahko pomembne, niso pa bistvene za obstoj izvenzakonske skupnosti. Iz trditev same toženke sledi, da se je s pokojnim T.J. spoznala v letu 1987, se k njemu preselila na njegovo stanovanje na P., nato pa sta se leta 1988 preselila v sporno garsonjero, katero je T. J. podedoval in bil lastnik te garsonjere.

T. J. je umrl 20.11.1989, torej je s toženko živel v sporni garsonjeri kvečjemu dobro leto dni. Za odločanje pa je pomembna in bistvena okolnost, da je bila toženka rojena leta 1971, torej je bila v času, ko naj bi se s T.J. spoznala in se k njemu preselila, stara največ 16 let. Ko je T. J. umrl, je toženka bila komaj polnoletna.

Po določilu 18. čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki še ni stara 18 let. Tako torej tudi za tisti čas do polnoletnosti toženke, čeprav bi bili podani drugi pogoji za izvenzakonsko skupnost, niso mogle nastate pravne posledice v smislu 12. čl. citiranega zakona, kajti zakonska zveza z mladoletno osebo ni dovoljena. Sicer pa je sama toženka označila razmerje med njo in med T.J. kot razmerje med očetom in hčerko. Tudi druge okolnosti kažejo, da med njima ni obstojalo takšno razmerje, kakršno sicer obstoja med zakoncema, pa je zato zaključek prvega sodišča, da izvenzakonske skupnosti med toženko in med T. J. ni bilo, pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kakor jih prvo sodišče navaja.

Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da med toženko in med T.J. ni obstajala takšna ekonomska skupnost, da bi na podlagi le-te lahko toženka pridobila status uporabnika. Iz izjav prič je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ekonomske skupnosti med njima pravzaprav ni bilo, saj je T. J. sam skrbel zase, hranil se je po gostilnah in tudi družbo je iskal pri drugih ljudeh, toženka pa je še osnovne gospodinjske posle zanemarjala, celo večkrat je za dalj časa izostajala iz hiše. Ni niti enega podatka, ki bi kazal na obstoj ekonomske skupnosti, torej tudi ni pridobila statusa uporabnika v smislu citiranih zakonitih določil. Sicer pa je treba poudariti, da sta v sporni garsonjeri T. J. in toženka živela le dobro leto dni. Po vseh izvedenih dokazih bi pravzaprav pravno ocenili status toženke kot stanovalke na podlagi prekaričnega razmerja. T. J. jo je pač vzel na stanovanje, kot so priče povedale, naj bi se smilila T.J., vsak čas pa bi seveda T.J. lahko zahteval, da toženka stanovanje zapusti.

Na stanovanje jo je torej brezplačno vzel do preklica. Ob takem dejanskem stanju in pravni razlagi razmerja med T.J. in med toženko pa se izkaže, da dejansko ni osnove, da bi toženka lahko zahtevala sklenitev najemne pogodbe v smislu 147. čl. stanovanjskega zakona.

Sicer pa tega tudi ne zahteva, saj se nasprotni tožbeni zahtevek glasi na priznanje solastnine na garsonjeri in ne na sklenitev najemne pogodbe. Iz dosedaj povedanih razlogov je seveda jasno razvidno, da toženkin stvarnopravni zahtevek nima nobenega temelja in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, tako je tudi utemeljeno ugodilo izpraznitvenemu delu tožbenega zahtevka G. E.

Sodišče druge stopnje se nadalje strinja z odločitvijo prvega sodišča, da je toženka od tožbe dalje, to je od 1.2.1993 dalje dolžna lastnici plačevati uporabnino za garsonjero v znesku 15.000,00 SIT mesečno vse do takrat, dokler garsonjera ne bo izpraznjena. Tudi glede tega dela zahtevka so razlogi sodbe prepričljivi in jim sodišče druge stopnje sledi.

Ni pa še zaenkrat dovolj pojasnjen temelj za denarni zahtevek v višini 540.000,00 SIT, ki ga sodišče prve stopnje tudi prizna obenem z zamudnimi obrestmi. Ta znesek naj bi se nanašal na povračilo koristi, ki jih je imela toženka od tega, da garsonjero brezplačno uporablja in to tri leta nazaj od vložitve tožbe. Tožena stranka ves čas trdi, da sploh ni bila seznanjena s prenosom lastništva na tožnico, da ni bila obveščena niti o zapuščinskem postopku, niti je ni nihče pozval k plačevanju najemnine oz. k sklenitvi najemne pogodbe. Trdi, da je šele iz tožbe zvedela, kdo naj bi bil sedaj lastnik garsonjere. Temu je navsezadnje verjeti, saj tožnica živi v Avstriji in tudi v tej pravdi posluje le preko svojega pooblaščenca.

Za zapadlost vtoževane terjatve bi bilo pač potrebno vsaj obvestiti toženko, kdo je sedaj novi lastnik in od nje zahtevati bodisi izpraznitev, bodisi plačevanje določenih denarnih zneskov. Ker pa je povedano, da je toženka živela s pokojnim T.J. v stanovanju na podlagi prekaričnega razmerja, je lahko domnevala, da to razmerje še naprej traja, saj ni bilo preklicano, novi lastnik pa je vstopil v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika. Sicer pa bi morala tožeča stranka dokazati, da ji je nastala škoda zaradi tega, ker je toženka stanovanje uporabljala brezplačno, in seveda tudi višino te škode. Če pa se tožeča stranka sploh ni pobrigala niti za to, da bi toženko obvestila o spremembi lastništva, kaj šele da bi od nje zahtevala bodisi plačilo najemnine bodisi izpraznitev, pa je vprašljivo, ali je ta del tožbenega zahtevka utemeljen. Verjeti je toženki, da vse do vložitve tožbe sploh ni vedela za spremembo lastništva, še manj pa, da je sedaj lastnica garsonjere neka E. G. iz Avstrije. Tožnica bi se pač morala s svoje strani pobrigati za ureditev razmerja in mora v tožbi dokazati vse elemente, ki so potrebni za prisojo tega dela zahtevka. Tega zaenkrat še ni dokazala, tako niti temelja niti višine, pa je sodišče druge stopnje ta del sodbe razveljavilo in vrača zadevo v ponovno sojenje z napotki, ki so razvidni iz pravkar navedenih razlogov. Pripomniti je še, da tožena stranka ves čas trdi, kako je ona plačala pogrebne stroške za T. J., vendar tožeča stranka zatrjuje, da je te stroške plačal Center za socialno delo, kar končno sledi tudi iz sklepa o dedovanju z dne 30.9.1990. V kolikor pa je imela toženka kake stroške dodatno s pogrebom ali s plačilom pristojbin na pokopališču, pa bo morala to dokazati in bo lahko utemeljeno v tem primeru zahtevala povrnitev teh stroškov od tožnice kot edine dedinje po T.J.

Zaradi delne razveljavitve je moralo sodišče druge stopnje razveljaviti stroškovni izrek in bo o vseh stroških odločalo prvo sodišče s svojo končno odločbo. Pritožbeni stroški pa niso zaznamovani.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 686/94
• VSL sklep I Cp 1928/2000
• VSC sodba Cp 722/2007