<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 179/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:CPG.179.93
Evidenčna številka:VSL00118
Datum odločbe:27.05.1993
Področje:civilno procesno pravo
Institut:sprememba tožbe - zavrženje tožbe - litispendenca

Jedro

Če stranka spremeni tožbo, tako da poleg plačila najemnine zahteva tudi izpraznitev poslovnega prostora, potem je treba odločiti o dovoljenosti spremembe tožbe, kateri se nasprotna stranka izrecno upira. Šele, če bi sodišče dovolilo spremembo tožbe, lahko to zavrže zaradi litispendence.

 

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo najemnine za poslovne prostore, s sklepom pa je tožbo na izpraznitev poslovnih prostorov zavrglo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 3000,00 SIT.

Zoper sklep in sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 353. člena ZPP.

Navedla je, da sodišče ni prav odločilo o zahtevku za plačilo zvišane najemnine, prav tako ne bi smelo zavreči zahtevka na izpraznitev poslovnih prostorov, saj gre v tem primeru za drugo dejansko podlago kot v zadevi istega sodišča Pg 887/91. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Navedla je, da ni utemeljena, sodišče je sicer zavrglo tožbeni zahtevek, kljub temu, da se je tožena stranka spremembi tožbe uprla in sodišče torej spremembe ne bi smelo dovoliti. Dejstvo, da je tožeča stranka označila zahtevek na plačilo najemnine kot podrejeni, ne pomen ovire, da sodišče o obeh zahtevkih ne bi moglo odločiti hkrati.

Pritožba zoper sklep je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se ne strinja z oceno, da gre pri zahtevku za izpraznitev poslovnih prostorov za identičen zahtevek, kot ga je tožeča stranka postavila v zadevi Pg 887/91. Zahtevka že na prvi pogled nista identična, saj je s prvim tožeča stranka zahtevala odpoved in izpraznitev, medtem ko v obravnavanem primeru zahteva zgolj izpraznitev poslovnih prostorov (kot posledico ničnosti pogodbe). Vprašanje identitete tožbenega zahtevka je prav gotovo eno izmed najbolj spornih vprašanj v teoriji in praksi. Sodišče prve stopnje je očitno sprejelo stališče čiste procesne teorije, ki obravnava tožbeni zahtevek povsem ločeno od zahtevka materialnega prava. Vendar sodna praksa tej teoriji ni sledila, pač pa večinoma obravnava tožbeni zahtevek hkrati, to je v povezavi z dejanskim stanjem, na katerega se ta opira. Dejanski stanji pa sta v obravnavanih primerih povsem drugačni.

S tem v zvezi je potrebno pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo poudarja, da je tožeča stranka zahtevek na izpraznitev poslovnih prostorov v tem postopku postavila šele na koncu postopka, to je neposredno pred zaključkom naroka. Tožena stranka je pravilno ocenila, da gre za spremembo tožbe in se je tej uprla. Vendar sodišče o dovoljenosti spremembe ni odločalo in je tudi zato nepravilno, v nasprotju z določilom 2. odstavka 190. člena ZPP, tožbo zavrglo, ne da bi odločilo ali jo sploh dovoli.

Sodišče prve stopnje ni prav uporabilo določila 3. odstavka 194. člena ZPP, zato je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP).

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 190, 190/2, 194, 194/3, 190, 190/2, 194, 194/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mjg4Ng==