VSL sodba Cpg 1962/92

Jedro

Tožeča stranka je sporne poslovne prostore uporabljala brez pravnega temelja, zato je zahtevek za uporabnino oziroma najemnino potrebno presojati ob uporabi pravila o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR).

Zaradi uporabe stvari - poslovnih prostorov brez pravnega temelja je tožena stranka tudi upravičena do povrnitve koristi "najemnine", ki jo je tožeča stranka od uporabe le-te imela (219. člen ZOR).

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke nasproti toženi stranki za plačilo 435.437,79 SIT s pripadki zavrnilo. V točki 2 izreka je razsodilo, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 1,774.216,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.5.1992 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 197.183,00 SIT. V točki 3 izreka prvostopne sodbe je višji toženi zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka oziroma nasprotna tožena stranka vložila pritožbo v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi med drugim navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja lastništva poslovnih prostorov v Beogradu, prav tako pa tudi glede dejanske uporabe spornih prostorov. Navaja, da se med strankama vodi postopek pri arbitraži zaradi delitve skupnega premoženja, pridobljenega na podlagi samoupravnega sporazuma o skupnem nastopu na tržišču in v tem postoku se obravnava tudi delitev sredstev investicijskih vlaganj v prenovo poslovnih prostorov.

Nadalje navaja zneske, ki jih je tožeča stranka sovložila in investirala v preureditev prostorov. Sodišče bi moralo upoštevati izjave prič, ki bi lahko o okoliščinah teh vlaganj izpovedale, prav tako pa bi moralo upoštevati ostale okoliščine, razvidne iz arbitražnega spisa, ki utemeljujejo stališče tožeče stranke, da je solastnica spornih poslovnih prostorov. Tožeča stranka je predložila tudi listine, in sicer sklepe o sklenitvi delovnega razmerja za bivše delavce in iz njih izhaja, da so bili v spornih prostorih celo leto dejansko delavci tožene stranke. Zato ni razumljivo, zakaj je sodišče obračunalo najemnine in druge stroške za celo leto l986. Sodišče se tudi ni spuščalo v vprašanje od kdaj naj bi pričela tožeča stranka neupravičeno uporabljati sporne poslovne prostore. Sodišče je dejansko stanje v zvezi s tem napačno ugotavljalo. Nadalje trdi, da iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je tožeča stranka prenehala uporabljati sporne poslovne prostore, razen kletnih prostorov, ki jih je tožeča stranka uporabljala še v letu 1989 do izpraznitve v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je neopravičeno prisodilo toženi stranki najemnino za celo leto 1989 kot tudi ostale stroške v prisojenem deležu.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja , v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Prav tako pa je tudi materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče prve stopnje je dovolj natančno in popolno ter pravilno ugotovilo dejansko stanje tako, da ga pavšalne dejanske trditve o pritožbi ne morejo izpodbiti. Pritožbene trditve v tem, da teče arbitražni postopek in da je tožeča stranka sovlagala in investirala v preureditev prostorov ter da bi o tem vedele in o teh okoliščinah lahko izpovedale priče, navedene v pritožbi, sodišče druge stopnje ne more upoštevati, ker je potrebno uporabiti 496.a člen ZPP, po katerem se v postopku v gospodarskih sporih lahko v pritožbi navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave. Takšnih trditev pritožnik ni navedel, v pritožbi pa navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, kar po navedenem zakonitem določilu ni dopustno.

Tudi obračun najemnine in stroškov za leto 1986 je izkazan na podlagi listin in zaslišanih prič. Predloženi sklepi o sklenitvi delovnega razmerja oziroma prenehanju posameznih delavcev ne bi mogli doprinesti k drugačni odločitvi sodišča prve stopnje.

Zmotno in v nasprotju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje je tudi pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče ni spuščalo v vprašanje, od kdaj naj bi pričela tožeča stranka neupravičeno uporabljati sporne poslovne prostore. O tem je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze in v sodbi ugotovilo, da je s prenehanjem samoupravnega sporazume dne 31.12.1985 odpadel tudi pravni temelj, na podlagi katerega je tožeča stranka poslovne prostore, katerih lastnik je tožena stranka, uporabljala. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje neupravičeno prisodilo toženi stranki najemnino za celo leto 1989, kot tudi ostale stroške, saj je izpovedi zaslišanih prič in listinsko dokumentacijo sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem pravilno ocenilo. S pritožbeno trditvijo, da bi v dokaz svojih trditev tožeča stranka lahko predložila sklep o izvršbi pristojnega sodišča, pa ne more uspeti, ker bi morala to storiti že do konca glavne obravnave, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.

Ker so torej pritožbene trditve presplošne in v pritožbi navedeni novi dokazi prepozni, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po 368. členu ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in jih je dolžna nositi pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 174/99
• VDS sodba Psp 141/2002
• VSL sodba I Cpg 555/2001