VSL sodba Cpg 231/93

Jedro

Stranki se s pogodbo ne moreta dogovoriti za drugačno obrestno mero zamudnih obresti kot je določena z zakonom.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (1. in 3. odst. izreka) spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 12.842,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1992 do plačila vse v 8 dne; kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 3.336,00 SIT stroškov postopka, v 8 dneh." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 12.100,00 SIT v 8 dneh.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 110.125,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1992 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 24.559,00 SIT.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka in sicer zaradi nepravilne uporabe določb materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče v nasprotju z 277. čl. ZOR namesto zamudnih obresti upoštevalo dogovorjeno obrestno mero, do katere pa bi bila tožeča stranka upravičena samo v primeru, če bi pogodbene obresti tekle že pred datumom zamude oz. pred dospelostjo. Stranki sta se dogovorili za 15-dnevni valutni rok, pri čemer ne gre za odlog plačila, pač pa za zamudo pri plačilu in zato teče po tem roku zamudne obresti in ne dogovorjene obresti, ki bi tekle že pred potekom plačilnega roka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica pravilno opozarja, da sta pravdni stranki s pogodbo (priloga A 10) določili rok za plačilo (izpolnitev) 15 dni od dneva odpreme. Le v primeru zavarovanja plačila je bil določen rok za izpolnitev 45 dni od dneva odpreme in za čas od 15 do 45 dne so bile dogovorjene pogodbene obresti. Dejstvo je, da tožena stranka plačila obveznosti ni zavarovala z instrumentom zavarovanja, pač pa je obveznost po vtoževanih fakturah plačala z virmanom oz. s kompenzacijo (glej vlogo tožeče stranke z dne 13.4.1992 na list. št. 7). Tožena stranka torej obveznosti ni plačala v roku 15 dni od dneva odpreme in v 15 dneh tudi ni dala zavarovanja, zato je dolžna plačati tožeči stranki zamudne obresti. Zamudne obresti pa je tožena stranka dolžna plačati po obrestni meri določeni z zakonom (1. odst. 277. čl. ZOR) in ne po obrestni meri, ki sta jo stranki določili v pogodbi za primer zakasnitve (zamude), saj se stranki s pogodbo ne moreta dogovoriti za drugačno obrestno mero zamudnih obresti kot je določena z zakonom. Po 2. odst. 277. čl. ZOR tečejo zamudne obresti po višji obrestni meri kot je določena z zakonom le v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih (pogodbenih) obresti višja od obrestne mere zamudnih obresti, torej v situaciji, ko je dogovorjena odložitev plačila (kreditiranje) in so za čas do odložitve plačila dogovorjene pogodbene obresti. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ni šlo, zato je smela tožeča stranka ob plačilu zneska 169.831,90 SIT na račun obresti vračunati le zamudne obresti po obrestni meri določeni s takrat veljavnim Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti,(Ur.l. SFRJ 57/89) ne pa po obrestni meri dogovorjeni s pogodbo. Sodišče prve stopnje je zato res napačno uporabilo materialno pravo, ko je v konkretnem primeru uporabilo 2. odst. 277. čl. ZOR. Sodišče druge stopnje je zato izdelalo obračun obresti po zakonski obrestni meri zamudnih obresti od zneskov in za čas, vse, kar med strankama ni bilo sporno, saj je iz obračunov obeh pravdnih strank (priloga B 2 in A 8) razvidno, da je bila sporna med strankama le obrestna mera. Zakonite zamudne obresti znašajo 12.842,70 SIT in ne le 12.356,60 SIT kot je navedla tožena stranka.

Ob uporabi določila 313. člena ZOR je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki le še znesek 12.842,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1992 dalje. Višji zahtevek pa zato ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo le glede prej navedenega zneska s pripadajočimi obrestmi (4. točka 373. čl. ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče odločilo tudi o vseh stroških postopka. O stroških postopka je odločilo na podlagi uspeha (2. odst. 154. čl. ZPP). Izvršilni predlog je tožeča stranka utemeljeno vložila za znesek 169.831,90 SIT (kolikor je bilo plačano po izdaji izvršilnega sklepa) in glede zneska 12.842,70 SIT, kolikor je tožena stranka še obsojena na plačilo. Zato je sodišče izvršilne stroške odmerilo od tega zneska oz. priznalo tožeči stranki stroške v zvezi z izvršilnim predlogom od zneska 182.673,00 SIT.

Toženi stranki ki je utemeljeno ugovarjala za razliko do zneska 265.998,00 SIT, pa je priznalo stroške ugovara od zneska 83.235,00 SIT. O nadaljnjih pravdnih stroških (pravda je tekla glede zneska 110.125,40 SIT) pa je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Tožeča stranka je od tega zneska uspela z zneskom 12.842,70 SIT, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti nadaljnje pravdne stroške odmerjene od tega zneska, tožeča stranka pa toženi stranki povrniti stroške od zneska 97.283,00 SIT, s katerim delom je tožena stranka v pravdi uspela. Izvršilne stroške, ugovorne stroške ter nadaljnje pravdne stroške je sodišče odmerilo v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. Stroški tožeče stranke tako znašajo skupaj 18.814,00 SIT, stroški tožene stranke pa skupaj 22.150,00 SIT. Po opravljenem pobotu pravdnih stroškov mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 3.336,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu s stroškovnikom na pritožbi in predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe odmerjeno od pritožbenega zneska in poštne stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 2100/2003
• VSL sodba Cpg 969/93
• VSL sklep III Cp 5026/2005