VSL sodba Cpg 1925/92

Jedro

Upnik nima pravice zahtevati razlike do popolne odškodnine, četudi je škoda, ki jo je pretrpel, večja kot znesek, ki bi ga dobil na račun procesnih obresti - obresti na obresti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena ter se v izpodbijanem delu (4. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 12.000,00 SIT v 8 dneh.

 

Obrazložitev

Zaradi delnega umika tožbe za znesek 341.957,70 SIT spp je sodišče prve stopnje pravdni postopek v tem obsegu ustavilo. Toženi stranki je s sodbo naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 50.995,20 SIT spp iz naslova obračunanih obresti, odškodninski zahtevek v višini 73.262,50 SIT spp pa je kot neutemeljen zavrnilo. Glede na uspeh v pravdi je naložilo tožeči stranki, da mora povrniti toženi stranki 54.900,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka zoper odločbo sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe. Tožeča stranka pa se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe in proti stroškovni odločitvi. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 353. člena ZPP.

Sodišče bi pri odločanju o sporni zadevi moralo uporabiti določila 2. odst. 278. člena ZOR, določilo 1. odst. 189. člena ZOR in določilo 190. člena ZOR. Upnik ima pravico, če je škoda, ki jo je pretrpel zaradi dolžnikove zamude, večja kot znesek, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti. Ima pravico tudi do izgubljenega dobička, pri čemer se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. V konkretnem primeru je tožeči stranki nastala škoda v obliki izgubljenega dobička v znesku 73.262,50 SIT, katero mora tožena stranka tožeči stranki povrniti. Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko zatrjuje, da bi sodišče pri odločanju glede spornega zneska moralo uporabiti določbe 2. odst. 278. člena ZOR, 1. odst. 189. člena ZOR in 190. člen ZOR. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi uporabilo določilo 2. odst. 278. člena ZOR, ko je v izpodbijani sodbi zaključilo, da bi tožeča stranka po prej cit.

določbi sicer imela pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine, če bi dokazala, da ji je škoda v obliki izgubljenega dobička nastala.

Ker pa je zaključilo, da nastanka škode ni dokazala, je zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje določbe 2. odst. 278. člena ZOR v konkretnem primeru ne bi smelo uporabiti, vendar pa je odločitev sodišča, s katero je zahtevek za plačilo zneska 73.262,50 SIT spp zavrnilo, vseeno pravilna. Sodišče prve stopnje pri odločanju namreč ni upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevala plačilo prej navedenega zneska iz razloga, ker da takoimenovane procesne obresti (2. odst.

279. člena ZOR) od vtoževane glavnice (glavnica v znesku 50.995,20 SIT predstavlja obračunane obresti) obračunane za čas od vložitve tožbe do 15.12.l991 ne bodo pokrile škode, ki jo je tožeča stranka utrpela oziroma pokrile izgubljenega dobička, ki bi ga tožeča stranka v tem času ustvarila, s tem da bi znesek 50.995,50 SIT posojala s kratkoročnimi kreditnimi pogodbami. Procesne obresti so obresti na obresti in so posebna kategorija zakonitih obresti, glede katerih veljajo v obligacijskih razmerjih posebna načela (279. čl. ZOR), in zato določbe 2. odst. 278. člena ZOR za odločanje v tem primeru ni bilo mogoče uporabiti. V ZOR je sprejeto načelo, da celo obresti na obresti niso dovoljene, razen če zakon to dovoljuje (1. odst. 279. člena ZOR). Razliko do popolne odškodnine po 2. odst. 278. člena ZOR ima upnik le v primeru, če je škoda, ki jo je pretrpel zaradi dolžnikove zamude, večja kot znesek, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti iz 1. odst. 277. člena ZOR, ne pa na račun obresti iz 2. odst. 279. člena ZOR. Ob pravilni uporabi materialnega prava tako zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 73.262,50 SIT s pripadki ni utemeljen, ne glede na to, ali je tožeča stranka izkazala ali ni izkazala, da bi v spornem obdobju ustvarila dobiček, ki ga je zatrjevala. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Glede na uspeh v pravdi je bila pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je pri tem odvetniško in taksno tarifo pravilno uporabilo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške in povrniti toženi stranki stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Stroški tožene stranke predstavljajo takso za sestavo odgovora na pritožbo v višini 160 točk in takso za odgovor na pritožbo v višini 225 točk ter poročilo stranki. Stroški tožene stranke tako skupaj znašajo 12.000,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep in sodba Pdp 1671/2002
• VSL sodba I Cpg 899/99
• VSL sodba II Cp 1070/99