<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 1574/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:II.CP.1574.93
Evidenčna številka:VSL40626
Datum odločbe:03.03.1993
Področje:stvarno pravo
Institut:stvarna služnostna pravica poti - priposestvovanje stvarne služnosti

Jedro

Samovoljne prestavitve trase služnostne poti in razširitev te poti ni mogoče šteti za pridobljeno pravico služnostne poti v okviru priposestvovanja prejšnje služnostne pravice poti.

 

Izrek

1. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v izreku pod točko 1, 2, 3, 4 in 6 razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

2. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč s tožbo zahteval ugotovitev, da toženima strankama ne pripada služnostna pravica poti po zemljišču tožnika parc. št. 86/1 k.o. B. v korist parcele tožencev št. 86/3 k.o. B. in je tožena stranka dolžna opustiti vsako hojo in vožnjo po služečem zemljišču. Nadalje je tožnik zahteval od tožencev, da prepustita tožniku v posest in uživanje del parcele 86/1 k.o. B., ta del parcele je v zahtevku točno opisan. Na tem delu zemljišča sta dolžna toženca vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odvozita nasuti material in zemljišče na tem delu zahumuzirata in zatravita, zlasti pa odstranita ves gramoz, ki sta ga tam napeljala. Nadalje tožnik zahteva od tožencev odstranitev vejevja dreves tako, da veje dreves ne bodo segale preko meje v tožnikovo parcelo. Sodišče prve stopnje je, kot je že povedano, celotni tožbeni zahtevek zavrnilo, poleg tega pa je še sklenilo, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks. V razlogih sodbe sodišče pove, da je zahtevek nesklepčen in nedoločljiv, ker naj bi bil sam s sabo v nasprotju. Tako tožnik zahteva uvodoma ugotovitev neobstoja vsake služnosti, v nadaljevanju tožbenega zahtevka pa zahteva le vzpostavitev prejšnjega stanja takšnega, kot je bilo pred posegom leta 1992. Tožnik tožencema ves čas priznava pravico služnostne poti, ki sta jo toženca uživala že več kot 20 let. Sprva je tožbeni zahtevek meril celo le na nepravilno prestavitev služnostne poti, za ugoditev zahtevku, da služnostna pot sploh ne obstoji, pa ni nobenih zakonitih pogojev. Evidento je, da sta toženca uporabljala služnostno pot po parceli toženca, to pa še v času, ko sta bila lastninska prednika toženčeva starša, pa sta tako z dvajsetletnim uporabljanjem te poti, služnostno pot priposestvovala. Končno sledi iz lokacijske dokumentacije, da ima objekt tožencev, do katere vodi služnostna pot, urejeno dovozno pot. V letu 1992 sta toženca prestavila služnostno traso na jug tožnikove parcele tako, kakor je to svoj čas sam tožnik želel. Razširitev služnosti pa ni podana, saj sta toženca pot usposobila tako, da je sedaj sposobna za normalen prevoz, namreč za prevoz z vsemi tovornjaki, kar pa prejšnja služnostna trasa ni dovoljevala. Njuno ravnanje tudi pri prestavitvi služnostne poti je bilo v skladu s pridobljeno služnostno pravico. Ni pravnega temelja za zahtevek, da sta toženca dolžna odstraniti vejevje, ki sega preko posestne meje v tožnikovo zemljišče. Tožnik ima svoje dohodke in ni podan razlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper sodbo in zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks vlaga tožnik pritožbo, pri čemer pa ne napada zavrnitve zahtevka na odstranitev vej. Iz vsebine pritožbe je razbrati, da tožnik predvsem napada sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe ter odločitev tako, da bo v skladu s pritožbenim navedbami. V pritožbi najprej obširno tožnik obrazlaga vsa dogajanja, ki so pripeljala do nesoglasja med pravdnima strankama. Zlasti pa trdi, da za poseg v njegovo zemljišče toženca nista imela nobenega dovoljenja. Brezpravno in nasilno sta toženca opravila zemeljska dela in prestavila prejšnjo služnostno traso, to traso sta razširila in novo služnostno pot naredila širšo, napravila sta izkop, uničila sta njegov travnik in brez vsakega dovoljenja povečala širino poti.

Že samo to dejstvo predstavlja protipraven poseg in bi moralo sodišče prve stopnje zaščititi lastnino tožnika. Nobenega dovljenja toženca nista imela za zemeljska dela pri novi trasi in pritožba zanika trditve sodbe, da naj bi sam tožnik dovolil takšno prestavitev služnostne trase. V posebni vlogi je celo predložil kazensko sodbo, s katerim je bil I. U. obsojen zaradi kaznivega dejanja, ker je samovoljno zgradil pot do svoje hiše. Tudi služnostno pot, ki jo je toženec sicer preje uporabljal, ni mogel pridobiti na pravno veljaven način. Priposestvovanja ni moglo biti, ker so bili ves čas spori in je torej izključena dobrovernost. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali in na kakšen način naj bi bila služnost ustanovljena.

Res je toženec vozil po tožnikovi parceli, s tem pa še ni rečeno, da se je tožnik strinjal s takšno služnostjo in ne priznava nobene pravice služnosti poti. Sicer pa se toženec obnaša tako, kot bi bila vsa parcela njegova in je moral tožnik klicati celo policijo, da je intervenirala. Opozarja na trditve v lokacijski dokumentaciji, kjer je navedeno, da ima toženčeva hiša dostop iz javne poti. Pomembna je tudi izjava toženke, ki je sodišče ne oceni pravilno. Sicer pa tožnik meni, da služnost v nobenem primeru ni mogla biti priposestvovana, ker od začetka gradnje toženčeve hiše pa do spora ni poteklo 20 let.

Izrecno se pritožuje zoper odločitev prvega sodišča, ki ga ne oprosti plačila sodnih taks. Smatra, da kot nezaposleni delavec od januarja 1993 izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba je delno utemeljena.

Povedano je, da se tožnik ne pritožuje zoper zavrnitev tistega dela zahtevka, s katerim je od toženca zahteval odstranitev vej dreves, ki rastejo preko posestne meje. Zato se sodišče druge stopnje ne spušča v ta del sodbe, ki je postal pravomočen.

Neutemeljeno se tožnik pritožuje zoper sklep sodišča, s katerim ni bil oproščen plačila sodnih taks. Glede na višino sodnih taks, ki jih je tožnik dolžan plačati, je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in prav uporabilo materialno pravo, to je določilo 172. čl. Zakona o pravdnem postopku, saj glede na izkazano premoženjsko stanje tožnika ni nobene osnove za trditev, da bi plačilo taks ogrozilo tožnikov preživljanje. Ta sklep je torej sodišče druge stopnje potrdilo.

Utemeljena pa je pritožba zoper sodbo v izpodbijanem delu, pa je sodišče druge stopnje zato zavrnilni del sodbe, razen zavrnitve tožbenega zahtevka za odstranitev vej, razveljavilo in v tem obsegu vrača zadevo prvemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ne izpostavlja izrecno bistvenih kršitev določb postopka, ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene tiste bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Je pa dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato je vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava.

Sodišče druge stopnje se ne strinja z mnenjem izpodbijane sodbe, da je sam zahtevek tako oblikovan, da je nesklepčen. Res gre mogoče za nerodno oblikovan tožbeni zahtevek, vendar o nesklepčnosti ne more biti govora. Tožeča stranka izrecno in precizno zahteva ugotovitev, da ne poteka služnostna pot po njegovi parceli v korist parcele tožeče stranke. Logična posledica tega ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka je dajatveni del, da sta toženca dolžna opustiti vsako hojo in vožnjo po parceli tožnika. Nadaljnji tožbeni zahtevek pa se res tiče le nove poti, ki sta jo toženca napravila, in terja vrnitev zemljišča v takšno stanje, kakršno je bilo pred posegom leta 1992. Drugače rečeno, tožnik v tožbi zahteva vrnitev v prejšnje stanje tako, kot je bilo pred zemeljskimi deli, ko sta toženca napravila novo traso služnostne poti. Če tožnik ne zahteva zatravitve tistega dela, kjer poteka stara služnostna pot, to še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Na tistem delu parcele 86/1 tožnik zahteva le opustitev voženj in hoje, medtem ko zahteva na jugozahodnem delu parcele vzpostavitev prejšnjega stanja. Tako v samem tožbenem zahtevku ni zaslediti nesklepčnosti, druga stvar pa seveda je, ali so zahtevki tako, kot so postavljeni in zlasti v celotnem obsegu, utemeljeni ali ne.

Nedvomno je, da sta toženca z napravo nove služnostne poti bistveno posegla v lastninsko pravico tožnika. Ne samo, da sta služnostno traso prestavila, ampak sta opravila tudi zemeljska dela, opravila sta izkop in pot nasula z gramozom, pri čemer je novonastala pot širša od prejšnje. Za takšna dela bi morala imeti dovoljenje tožnika, tega pa toženca nista dokazala. Sodišče druge stopnje se nikakor ne strinja z mnenjem izpodbijane sodbe, da sta toženca služnostno pot prestavila v okviru pridobljene služnostne pravice poti. Že sama prestavitev služnostne trase pomeni samovoljo in torej pravno nedovoljeno dejanje, če lastnik služečega zemljišča takšne prestavitve ne dovoli. Če pa nova služnostna trasa predstavlja poleg tega še povsem drugačno zemeljsko ureditev poti, predvsem tudi širšo pot, pomeni to širjenje služnosti, do katere pa toženca nimata pravice v okviru svoje prejšnje služnostne pravice. Družbeni napredek ne pomeni, da lahko vsakdo samovoljno širi in urejuje pot po tujem zemljišču, nasprotno še vedno velja bistveno pravno pravilo, da je treba služnosti utesnjevati, ne pa jih širiti. Sam toženec je povedal, da je z manjšim tovornjakom lahko do hiše prišel po stari služnostni poti, to staro služnostno pot je celo uporabljal v času gradnje, kot sam trdi, zato ni nobenega razloga, da bi pa sedaj bil upravičen razširiti služnostno pot tako, da bi lahko po njej vozil prav vsak tovornjak. Za te potrebe služnost ni bila ustanovljena oz.

pridobljena, če seveda je bila. Sodišče prve stopnje se prehitro zadovolji z zaključkom, da je sam tožnik dovolil to razširitev. Za takšne zaključke ni podlage v spisu, zgolj trditev tožencev ne more biti odločujoč dokaz ob vztrajnem zanikanju tožnika, da bi kdaj koli pristal na takšno razpolaganje s svojim zemljiščem. Končno pa toženka sama, zaslišana kot stranka pove, da so želeli ta del parcele od tožnika odkupiti, torej so se zavedali, da ravnajo preko namišljenih pridobljenih pravic, saj drugače ni nobene potrebe, da bi želeli ta del parcele od tožnika odkupiti. Za poseg tožencev v letu 1992 sodišče druge stopnje ob dosedaj izvedenih dokazih ne more najti druge razlage, kot da gre za samovoljno in nasilno ravnanje tožencev, ki so občutno presegli vsako svojo pravico do služnostne poti, četudi bi to služnostno pot imeli, oz. so tisto služnost, ki so jo do tedaj uporabljali neupravičeno razširili in služnostno traso prestavili. Že iz teh razlogov je bilo potrebno sodbo razveljaviti in bo sodišče prve stopnje moralo glede tega dela zahtevka, to pa je zahtevek pod točko 3 in 4 izreka sodbe, ponovno odločati oz. izvesti dokaze v smer utemeljenosti ali neutemeljenosti tega dela zahtevka. Pri tem bo moralo ponovno oceniti vse že dosedaj izvedene dokaze, v to smer zaslišati stranke, ne bo pa odveč tudi pribaviti kazenski spis, ki se v pritožbi omenja. Šele ko bo sodišče prve stopnje točno ugotovilo dejansko stanje, bo lahko prepričljivo odločilo, ali je tožena stranka imela pravno podlago za prestavitev služnostne trase, za razširitev služnostne poti in za sorazmerna obsežna zemeljska dela, ki jih je opravila v zvezi z razširitvijo in prestavitvijo služnostne poti.

Kot je že povedano, tožeča stranka zahteva poleg tega, da smatra izgradnjo nove služnostne poti za protipravno in takšno, ki ni v okviru dosedanjega izvrševanja voženj, še ugotovitev, da toženca sploh nista pridobila nobene stvarne pravice služnostne poti po njegovi parceli. Sodišče se prehitro zadovolji z baje nedvomnim dejstvom, da je bila ta služnostna pot izvrševana najmanj 20 let. Pri tem pa se sodišče sploh ne vprašuje, od kdaj naj bi dejansko toženca uporabljala to služnost in na kakšen način sta prišla do dovoljenja za uporabo poti do svoje nove gradnje. Opozoriti je treba na navedbe v lokacijski dokumentaciji, kjer sta toženca izrecno navedla, da imata pot urejeno do predvidene novogradnje z javne vaške poti po svoji parceli. Kakšna naj bi bila ta pot po njuni parceli, ni jasno.

Važno je torej ugotoviti, ali sta začela toženca voziti po parceli 86/1 z dovoljenjem tožnikovih staršev, ali sta torej služnostno pravico uporabljala v zavesti, da jima pripada ravno kot stvarna služnost, ali pa sta sprva to pot uporabljala prekarično. Ne bo tudi odveč točno ugotoviti, kdaj se je začela ta pot uporabljati, saj tako evidentno tudi ni, da sta jo toženca nemoteno uporabljala dobroverno 20 ali več let. Stvarna služnost se po 54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pridobi s priposestvovanjem, če se dejansko služnost izvršuje 20 let, lastnik služne stvari pa temu ne nasprotuje. Torej se tudi v tem primeru predvideva dobrovernost, v to smer pa sodišče prve stopnje nima nobenih razlogov. Tako bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločati tudi o zahtevku za ugotovitev, da stvarna služnost poti v korist parcele tožencev ne obstoji.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku s tožnikom razčistiti trditev, ki se pojavlja v pritožbi, da novo narejena pot sega tudi v parcelo št. 87, katere solastnik naj bi bil tudi tožnik.

Dosedaj temu ustreznega zahtevka tožnik ni postavil.

Pritožbeni stroški niso prijavljeni in izrek o njih odpade.

 


Zveza:

ZTLR člen 50, 50/1, 54, 54/1, 50, 50/1, 54, 54/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MjgyMA==