VSL sklep Cpg 197/93

Jedro

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve mora biti izkazana subjektivna nevarnost, da bo dolžnik s svojim ravnanjem s premoženjem oziroma sredstvi skušal onemogočiti ali precej otežiti izterjavo. Za obstoj te predpostavke pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni dovolj raziskalo.

Varščina se lahko položi samo v gotovini, ne pa tudi v vrednostnih papirjih.

Začasna odredba z nalogom organizaciji, ki opravlja posle plačilnega prometa, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska z dolžnikovega računa (4. točka 1. odst. 266. čl. ZIP), učinkuje od dneva, ko je bil tej organizaciji vročen sklep o izdaji začasne odredbe. To pa še ne pomeni, da tečeta od tega trenutka tudi čas, ki ga sodišče določi za trajanje začasne odredbe ter rok za vložitev tožbe (1. odst. 272. čl. ZIP). Začetek tega časa oziroma roka (če seveda ni določen s samim sklepom, kar bi bilo zaradi jasnosti najbolje) je odvisen od trenutka, ko je bil sklep o začasni odredbi vročen strankama. Če ni bil vročen obema hkrati pa je odločilna vročitev tisti stranki, ki ji je bil sklep vročen prej.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, v katerem je odločeno o dolžnikovem ugovoru (1. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sklep o podaljšanju začasne odredbe (2. točka izreka) potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je dolžniku prepovedalo razpolaganje ali odtujitev denarnih sredstev na njegovem žiro računu, SDK Ljubljana pa naložilo, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo. Obenem je podaljšalo veljavnost navedene začasne odredbe.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da v sklepu o začasni odredbi ni določen čas začetka njene veljavnosti, tako da je SDK zadrževala njegova sredstva na računu dalj kot 30 dni.

Verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Sodišče prve stopnje namreč ni presodilo predloženih listin, zlasti veljavnosti pogodbe, na podlagi katere mu je upnik nakazal denar. Tudi verjetnost nevarnosti, da bo izterjava sicer onemogočena ali precej otežena, ni izkazana niti obrazložena. Pri tem sodišče prve stopnje ni hotelo niti pribaviti bonitete dolžnika pri SDK. Tudi predlog za polog varščine je sodišče brez utemeljenih razlogov zavrnilo. Niti ob podaljšanju začasne odredbe ni določilo trenutke začetka in konca njene veljavnosti. Dolžnik zato predlaga odpravo sklepa o začasni odredbi ali njegovo spremembo tako, da mu sodišče omogoči položitev varščine ali tako spremembo, ki bo določala čas veljavnosti začasne odredbe in hkrati čas, ko začasna odredba ni veljala.

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi dolžnikovega ugovora je utemeljena, zoper sklep o podaljšanju začasne odredbe pa ne.

Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje (prisilne) izvršitve upnikove terjatve v času, ko še niso izpolnjeni pogoji za samo izvršbo. Z njo nudi zakon upniku varstvo pred dolžnikovim ravnanjem, naperjenim v onemogočanje ali precejšnjo otežitev izvršbe. Zato je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve ta, da mora biti podana nevarnost, da bo dolžnik v primeru, da začasna odredba ne bo izdana, s svojim ravnanjem onemogočil ali precej otežil izterjavo upnikove terjatve. Po določbi 1. odst. 265. čl. ZIP je za izdajo take začasne odredbe namreč potrebno, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo dolžnik sicer (če začasna odredba ne bo izdana) onemogočil ali precej otežil izterjavo, s tem da bo svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njimi razpolagal. Izkazana mora torej biti subjektivna nevarnost, da bo dolžnik s svojim ravnanjem s premoženjem oziroma sredstvi skušal onemogočiti ali precej otežiti izterjavo. Za obstoj te predpostavke pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni dovolj raziskalo. Pritožbeno sodišče soglaša s trditvijo dolžnika, da so tudi razlogi izpodbijanega sklepa o obstoju nevarnosti preveč splošni. Okoliščine, da dolžnik zadržuje denarna sredstva, ki bi jih po mnenju sodišča moral vrniti upniku in ki jih je prejel na podlagi pogodbe, katere veljavnost je sporna, namreč še ne zadoščajo za sklep, da verjetno obstoji tudi nevarnost, da dolžniku potem, ko bo o zadevi dokončno razsojeno, ne bo mogoče v izvršbi teh sredstev neovirano vzeti in jih vrniti upniku. Ena od pomembnih okoliščin za presojo tega dejstva (čeprav ne edina, kot sicer pravilno meni prvostopno sodišče) je takoimenovana boniteta dolžnika, na katero se tudi sklicuje. Poleg tega pa morajo biti ugotovljena še druga konkretna dejstva, ki kažejo na dolžnikov namen, da bo s svojim ravnanjem skušal izvršitev terjatve onemogočiti ali precej otežiti.

Takih okoliščin sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo toliko, da bi bilo moč z dovolj veliko verjetnostjo sklepati na obstoj nevarnosti. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 3. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP sklep o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper sklep o začasni odredbi razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče najprej pri SDK pribaviti podatke o boniteti dolžnika. Po presoji teh podatkov bo lahko sklepalo na možnost izterjave upnikove terjatve, hkrati pa ocenilo ali v primeru, da je finančno stanje dolžnika tako dobro, kot ta nakazuje, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe z uporabo določbe 2. odst. 265. čl. ZIP. Če na ta način še ne bo prišlo do zadostne stopnje verjetnosti o obstoju nevarnosti, bo moralo ugotoviti še druge konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, sicer pa sklep o začasni odredbi razveljaviti.

Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je glede ostalih s pritožbo uveljavljanih razlogov izpodbijani sklep pravilen. Obstoj verjetnosti upnikove terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in o tem tudi navedlo prepričljive razloge. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da že sama vsebina pogodbe, ki je bila podlaga za prenos sredstev dolžniku, kaže na verjetnost vrnitvenega zahtevka. Pri tem je pomembno predvsem to, da s pogodbo ni bila dogovorjena določljiva cena dolžnikove storitve, ki je tudi zelo neopredeljena, sploh pa v njej ni govora o kakšnem plačilu avansa, kaj šele tako visokega, kot je bil plačan.

Glede pologa varščine pritožbeno sodišče opozarja na določbo 1. odst.

33. čl. v zvezi z 244. in 269. čl. ZIP, ki predpisuje varščino samo kot polog v gotovini. To pomeni, da polog vrednostnih papirjev sploh ne more biti določen kot varščina, še posebej pa seveda ne v zavarovanje denarne terjatve. Dolžnikov predlog za varščino je že iz tega razloga neutemeljen. Pri tem pa je glede na razlog, iz katerega je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za varščino treba povedati, da po 2. odst. 269. čl. ZIP zadovoljitev upnika z varščino ni pogoj za odločitev sodišča o tem, ali dovoli varščino namesto začasne odredbe.

O takem predlogu dolžnika sodišče odloči ne glede na voljo upnika in samo presodi ali varščina nudi upniku dovolj veliko zavarovanje, da začasna odredba ni potrebna.

Tudi o času veljavnosti začasne odredbe pritožba nima prav. Začasna odredba z nalogom organizaciji, ki opravlja posle plačilnega prometa, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska z dolžnikovega računa (4. točka 1. odst.

266. čl. ZIP), učinkuje od dneva, ko je bil tej organizaciji vročen sklep o izdaji začasne odredbe. To sledi iz smiselne uporabe določb 2. odst. 39. čl. in 2. odst. 199. čl. v zvezi z 244. čl. ZIP. Če temu ne bi bilo tako, bi namreč vedno obstajala nevarnost, da bo dolžnik v času od takrat do trenutka, ko sam prejme sklep, uresničil ravno tisti namen, zaradi katerega je sodišče začasno odredbo izdalo. Čas veljavnosti in rok za opravičbo začasne odredbe iz 1. odst. 272. čl.

ZIP pa se organizacije za opravljanje poslov plačilnega prometa ne tičeta. Začasno odredbo mora izvajati toliko časa, dokler ne dobi sklepa o ustavitvi postopka in razveljavitvi opravljenih dejanj (primerjaj 1. odst. 273. čl. ZIP).

To pa še ne pomeni, da tečeta od tistega trenutka, ko navedena organizacija začne izvajati začasno odredbo tudi čas, ki ga sodišče določi za trajanje začasne odredbe ter rok za vložitev tožbe (1. odst. 272. čl. ZIP). Na začetek teka tega časa oziroma roka namreč ne more imeti vpliva vročitev sklepa organizaciji za opravljanje plačilnega prometa, ki v tem postopku sploh ni stranka. Če je v sklepu določeno, koliko časa naj začasna odredba traja in rok, v katerem mora upnik vložiti tožbo, potem začetek teka tega časa in roka ne more biti odvisen od nekega dogodka izven sfere strank v postopku za izdajo začasne odredbe. To bi lahko privedlo celo do situacije, da bi čas, za katerega je bila odredba izdana ali rok za njeno opravičbo iztekel, še preden bi stranki prejeli sklep o začasni odredbi. Začetek tega časa oziroma roka (če seveda ni določen s samim sklepom, kar bi bilo zaradi jasnosti najbolje) je odvisen od trenutka, ko je bil sklep o začasni odredbi vročen strankama. Če ni bil vročen obema hkrati pa je odločilna vročitev tisti stranki, ki ji je bil sklep vročen prej. Z začasno odredbo so namreč prizadete dolžnikove pravice, pri čemer praviloma pred prejemom sklepa o začasni odredbi sploh ne ve, da je upnik vložil predlog za njeno izdajo. Prav dolžnik ima največji interes, da postopek po izdaji sklepa o začasni odredbi poteka čimhitreje, da bo lahko čimprej storil vse, da se začasne odredbe reši (na primer vložil ugovor, po preteku časa veljavnosti ali roka za opravičbo predlagal ustavitev postopka po 1. odst. 273. čl. ZIP in podobno). Upnik, ki vedno ve, da je predlagal izdajo začasne odredbe ter da je postopek v takem primeru hiter, pa bo moral biti v postopku dovolj aktiven, da bo zavaroval svoje interese, na primer da bo pravočasno vložil tožbo, s katero bo opravičil začasno odredbo ali predlagal njeno podaljšanje.

V obravnavanem primeru je bil sklep o začasni odredbi vročen obema strankama dne 4.1.1993. Čas, za katerega naj začasna odredba velja in rok za vložitev tožbe je bil določen na 30 dni in je torej iztekel dne 3.2.1993. Upnik je dne 2.2.1993 z vlogo, vloženo neposredno pri sodišču prve stopnje, predlagal podaljšanje začasne odredbe in vložil tožbo.

Upnik je torej pravočasno predlagal podaljšanje začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se okoliščine, v katerih je bila odredba izdana, niso spremenile. To pa je po 2. odst.

272. čl. ZIP edini pogoj za njeno podaljšanje. Zato pritožba proti sklepu o podaljšanju začasne odredbe ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče skladno z določbo 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo. Glede na izvajanja o času veljavnosti začasne odredbe to pomeni, da začasna odredba velja od dneva vročitve sklepa o njeni izdaji strankama, do dneva, ko bo odločba o glavni stvari postala pravnomočna (če na dolžnikov ugovor ali iz kakšnih drugih razlogov ne bo razveljavljena). V tem času ni prišlo do vmesnega prenehanja njene veljavnosti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cpg 908/93
• VSL sklep I Cpg 1221/2000
• VSL sklep Cpg 950/93