VSL sodba II Cp 1281/93

Jedro

Tožena stranka je tožniku z odločbo dodelila le ležišče v garsonjeri.

S tem, ko je še drugemu delavcu z enako odločbo dala to opremljeno garsonjero v uporabo, je tožena stranka ustvarila za to stanovanje enak režim, kot je veljal za sobe v samskem domu. Tožnik, ki je s sodelavcem zatem 10 let enakopravno uporabljal sporno garsonjero kot samsko sobo, brez družine, na njej ni mogel pridobiti stanovanjske pravice in ne more zahtevati, da se mu proda.

 

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da je imel tožnik na dan uveljavitve stanovanjskega zakona stanovanjsko pravico na garsonjeri št. 105 v 11. nadstropju hiše T. 16, sedaj B. 14 v Ljubljani.

Zavrnjen je bil tudi nadaljnji zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožniku prodati to garsonjero za kupnino s 60 % popustom v znesku 417.163,00 SIT. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.081,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.1993 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da se tožeča stranka ne oprosti plačila sodnih taks.

Proti tej sodbi se je pritožil tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. Navaja, da je odločba o dodelitvi stanovanja sicer govorila o dodelitvi ležišča, vendar pa iz določb ZSR in iz samoupravnega sporazuma izhaja, da je šlo za odločbo o dodelitvi stanovanja in da je tožnik pridobil stanovanjsko pravico po 36. čl.

ZSR. Podlaga pa je bila prioritetna lista prosilcev za najemniška stanovanja, kjer je bil tožnik na tretjem mestu. 40 točk je tožnik dobil glede na število družinskih članov. Tožnik ni bil samski delavec, soba pa ne v samskem domu. Šlo je za souporabo garsonjere, to je stanovanja, ki je bilo lahko oddano le v najem kot stanovanje.

Določila samoupravnega sporazuma, na katere se odločba sklicuje, se vsa nanašajo na imetnika stanovanjske pravice (čl. 36, 42 in 46 sporazuma). Tožnik ponovno trdi, da sta bila z V. S. sostanovalca, da je tožena stranka v nasprotju z zakonitimi določili ustanovila sostanovalsko razmerje. Z izselitvijo V. S. je to razmerje prenehalo in po čl. 88 ZSR je tožnik pridobil stanovalsko pravico na celotni garsonjeri. Kršeno je nadalje določilo čl. 149 SZ, po katerem ima celo podstanovalec v določenih primerih vse pravice imetnika stanovanjske pravice. V celoti je bilo prezrto dejstvo, da je tožnik vseskozi plačeval stanarino direktno stanovanjskemu podjetju. Tožnik prilaga fotokopije položnic in predlaga ustrezne poizvedbe pri stanovanjskem podjetju. Tožnik izpolnjuje vse pogoje za odkup stanovanja. Tožena stranka uporablja dvojna merila pri svojih delavcih - z enako odločbo je M. Z. dobila garsonjero kot tožnik in vendar jo je lahko odkupila. V ponovnem postopku naj se to razišče.

Končno se tožnik pritožuje proti odločitvi, da se ga ne oprosti plačila taks. Je edini hranilec družine, dva otroka sta v srednji šoli, starejši sin je brezposeln. Tožnik ima nizke dohodke, denar za kupnino pa si je nameraval sposoditi. Je invalid tretje kategorije.

Pritožbeno sodišče naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj tožnika sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene procesne kršitve in ta pritožbeni razlog, posebej neobrazložen, pritožba neutemeljeno uveljavlja.

Tudi dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. V spisu je odločba o dodelitvi stanovanja v uporabo z dne 12.11.1981, s katero je tožena stranka dodelila tožniku ležišče v garsonjeri v Ljubljani, P. 3. Enaka odločba z istim datumom je bila izdana (priloga B2) za isto garsonjero tudi V. S., prav tako delavcu tožene stranke, torej prav tako ležišče v tej garsonjeri. Res je za to odločbo bil uporabljen očitno že pripravljen formular za dodelitev stanovanj v najem, kot bi to sledilo iz besedila, ki se nanaša na neprekinjeno delovno dobo najmanj pet let pri toženi stranki. Vendar pa se odločba glasi na dodelitev stanovanja v uporabo in ne v najem, zlasti pa je pomembno, da se tožniku dodeljuje ležišče v garsonjeri. Tožnik trdi, da je enaka odločba, izdana njegovemu sostanovalcu V. S. pomenila ustanovitev sostanovalskega razmerja. Tej razlagi ni mogoče slediti, saj je bilo novo ustanavljanje sostanovalskih razmerjih po tedaj veljavnem zakonu o stanovanjskih razmerjih nično, brez pravnega učinka. Nesporno med pravdnima strankama pa je, da sta na podlagi teh dveh odločb tožnik in V. S. celih deset let, do izselitve V.S. v septembru 1991, oba enakopravno uporabljala to garsonjero, opremljeno s pohištvom, kupljenim s strani tožene stranke, ne da bi stanovanje uporabljali tudi člani njunih družin.

Tožena stranka pojasnjuje takšno dodelitev stanovanja v uporabo z režimom, ki ga je uvedla v nekaterih svojih stanovanjih, da je v njih naselila delavce kot v samskem domu, pač zaradi rešitve stanovanjskih problemov čim več svojih delavcev. To izhaja npr. tudi iz zapisnika seje delavskega sveta tožene stranke z dne 18.9.1981 pod točko 9, ko je bilo dano soglasje za nakup opreme za garsonjero in dve dvosobni stanovanji zaradi ureditve samskih ležišč.

Člen 4 tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l.

SRS št. 18/74, enako tudi ZSR Ur.l. SRS št. 35/82) je določal v 2. odst. točka 3, da se za stanovanje po tem zakonu ne štejejo prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov (samski domovi in podobno). Tu sporna garsonjera sicer ni bila v samskem domu, vendar pa je lastnica stanovanja tožena stranka to stanovanje izrecno namenila za uporabo samskih delavcev (torej delavcev brez družin, ki bi živele z njimi) in dala tem stanovanjem enako svojstvo, kot so ga imele sobe v samskih domovih. Nobenega dvoma ni, da je tožnik na ta način skupaj z V. S. garsonjero tudi uporabljal. Pri tem ni pomembno, da je po dogovoru s toženo stranko plačeval stroške za stanovanje direktno stanovanjskemu podjetju. To bi sicer plačevala tožena stranka, tožnik pa toženi stranki. Uveljavljeni način je pomenil skrajšano pot plačevanja. Na sam pravni značaj, na pravno kvalifikacijo tožnikovega bivanja v garsonjeri, pa tak način plačevanja ni mogel vplivati.

Glede na gornje ugotovitve je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik na sporni garsonjeri ni imel stanovanjske pravice. Tudi sklicevanje na pravice, ki jih določa novi stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS št. 18/91) v členu 149 ne pride v poštev. To bi bilo mogoče le v primeru, če bi po izselitvi V. S. tožnik živel v garsonjeri več kot dve leti kot podstanovalec in to do uveljavitve citiranega zakona, ki je pričel veljati 19.10.1991 (V. S. pa se je odselil mesec dni pred tem). Tožnik torej ne more uveljavljati pravice do nakupa navedene garsonjere na podlagi 117. čl. SZ, ker zato ne izpolnjuje pogojev. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Prav tako je pravilna odločitev o tem, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks. Tožnik sicer trdi, da bi si denar za kupnino 400.000,00 tolarjev sposodil, vendar pa ima nedvomno tako ugodne razmere, da bi ta denar lahko tudi vrnil. Plačilo sodne takse bo torej zmogel, saj je tudi redno zaposlen, ne da bi bilo pri tem ogroženo preživljanje njega in njegove družine.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1127/2002
• VSL sklep I Cp 1037/2002
• VSL sodba in sklep II Cp 1420/93