VSL sodba II Cp 1793/93

Jedro

V sporu majhne vrednosti se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava v 8 dneh od razglasitve oz. vročitve stranki.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v znesku 18,1 SIT ter da obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v znesku 18,1 SIT in nato tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo ter hkrati odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Sodišče je med drugim ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka do vložitve tožbe plačala tožeči stranki skupno 48,3 SIT oz. 483.855,00 takratnih din ter da bi bil zahtevek tožeče stranke upravičen do 18,1 SIT oz.

181.116,00 takratnih din. Dalje je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka plačala tožeči stranki dne 3.3.1986 2,6 SIT oz. 26.105,00 takratnih din ter da je priznalo toženi stranki pogodbeno kazen v znesku 31,8 SIT oz. 318.864,60 takratnih din. Do prenehanja terjatev je prišlo 19.9.1979, po mnenju sodišča prve stopnje pa tudi ni pogojev za zmanjšanje pogodbene kazni.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, zahtevek tožene stranke pa v celoti zavrne, ali pa naj podrejeno sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče sodilo v nepravilni sestavi po sodniku posamezniku, saj tožeča stranka ves čas postopka ni znižala svojega zahtevka in je ostala vrednost spornega predmeta povsem ista. Zaradi nezakonitega skrajšanja pritožbenega roka na 8 dni tožeča stranka nima možnosti ponovno napisati razloge, ki jih je navedla v svoji pritožbi zoper prvo sodbo v tej pravdni zadevi, zato se sklicuje nanje. Dalje pritožba poudarja, da gre za nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ker sodišče ni odločilo o tožnikovem obrestnem zahtevku. Iz sodbe ni videti, zakaj sodišče zneske zaokrožuje na eno decimalko, saj se tolar deli na sto stotinov.

Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da sta stranki sklenili gradbeno pogodbo, saj je bila sklenjena samo pogodba o delu. Stranki se tudi nista nikoli in nikjer dogovorili za uporabo posebnih gradbenih uzanc, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožnik je zaradi razlik v izvedenskih mnenjih P. in M. predlagal zaslišanje tretjega izvedenca, česar pa sodišče ni upoštevalo. V nasprotju s pogodbo in izvedenimi dokazi je sodišče verjelo toženki, da je bila pogodba sklenjena "na ključ". Sodba tudi ne navaja nobenih dokazov in razlogov o odgovornosti tožnika za delo inštalaterjev. Sodba ne pove, kako je sodišče izračunalo znesek 18,1 SIT, toženi stranki pa je priznalo pogodbeno kazen v višjem znesku, kot ga je zahtevala, in to tudi tožencu, ki je ni zahteval po toženkinem pooblaščencu, ki je zastopal le toženko. Končno pritožba še poudarja, da izpodbijana sodba ne pove, kako je sodišče izračunalo penale.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 2.3.1991 (list. št. 170) svoj tožbeni zahtevek vskladila z zakonom o spremembi vrednosti dinarja (Ur. l. SFRJ št. 83/89) tako, da je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 36,96 din z zamudnimi obrestmi, z vlogo z dne 27.12.1991 (list. št. 184) pa je tožeča stranka vskladila svoj zahtevek v skladu z zakonom o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 17/91) in zahtevala od tožencev nerazdelno plačilo zneska 36,96 SLT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ob takem stanju je v skladu z določilom 1. odst. 43. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90) ter po določilu 9. čl. Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. l. RS št. 55/92) v obravnavanem sporu o tožnikovem premoženjskopravnem zahtevku lahko sodil sodnik posameznik, saj vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT. Tožeča stranka pa je tudi očitno prezrla, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, saj se tiče tožbeni zahtevek denarne terjatve, ki ne presega 8.000,00 SIT (1. odst. 458. čl. ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje je zato mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 467. čl. ZPP). Ker sodbe ni mogoče izpodbijati tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more več preizkušati, ampak jih mora šteti za pravilne. Tožeča stranka bi morala v skladu z določilom 4. odst. 465. čl. ZPP vsa dejstva in vse dokaze navesti do konca glavne obravnave.

V postopku v sporih majhne vrednosti namreč ni mogoče v pritožbi zoper sodbo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih ter podrobno obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 1. in 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP torej nista podani. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v dopolnjenem postopku obravnavalo in pravilno odločilo o vseh ugovorih, ki sta jih uveljavljala toženca v tem postopku. Glede na pritožbena izvajanja sodišče druge stopnje pripominja, da je pooblaščenec tožencev odvetnik F. M. tudi pobotni zahtevek, kot ga je oblikoval v vlogi z dne 15.4.1992 (list. št. 214 - 216), uveljavljal proti tožniku v imenu obeh tožencev, za katera je kot njun pooblaščenec tudi vložil številne pripravljalne spise (list. št.: 164, 189, 205, 214 in 232). Sicer pa se toženca kot enotna sospornika štejeta za enotno pravdno stranko, zaradi česar se v skladu z določilom 201. čl. ZPP delovanje enega sospornika šteje tudi za tistega sospornika, ki dejanja ni opravil. Pritožba utemeljeno poudarja, da se tolar deli na sto stotinov (1. čl. Zakona o denarni enoti R Slovenije, Ur. l. RS št. 17/91), kar bi moralo upoštevati sodišče prve stopnje tudi v izreku izpodbijane sodbe. Prav tako ima pritožba prav, da v danem primeru ne pride v poštev uporaba posebnih gradbenih uzanc. Po določilu 1107. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) se namreč po uveljavitvi tega zakona (1.10.1978) ne uporablja več določba splošnih ali posebnih uzanc o domnevi, da sta pogodbeni stranki privolili v uporabo uzanc, kolikor jih nista s pogodbo izključili. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo v izpodbijani sodbi, da je pravna podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka gradbena pogodba, na katero se je sklicevala tožeča stranka že v tožbi. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku in ugovorih obeh tožencev. Med drugim je izrecno navedlo v izpodbijani sodbi, da bi bil zahtevek tožeče stranke upravičen do 181.116,00 takratnih din oziroma 18,1 SIT, (18,11 SIT), ter da je priznalo toženi stranki pogodbeno kazen v znesku 318.864,60 din, ali 31,8 SIT (31,88 SIT).

Pri tem je podrobno obrazložilo, kako je izračunalo navedene zneske ter so nasprotna pritožbena izvajanja neutemeljena. Pravilno je upoštevalo tudi določila ZOR o pobotu terjatev obeh pravdnih strank, kot sta jih uveljavljali v tem postopku.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določilom čl. 368 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-1).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2102/99
• VSL sodba II Cp 2/2008
• VSK sodba Cpg 318/99