VSL sodba II Cp 1319/93

Jedro

Izvajalec, ki je v pogodbenem razmerju z naročnikom del, je odgovoren tudi za delo podizvajalcev in torej tudi za odpravo ugotovljenih napak, ki jih je pri delu zagrešil podizvajalec.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo zneska 4.353,00 SIT tožeči stranki, ki predstavlja prispevek tožnika kot etažnega lastnika za stroške upravljanja s stanovanjem za mesece april, maj in junij 1992 Od tega zneska je toženec dolžan plačati tožeči stranki tudi zakonite zamudne obresti od 1.9.1992 dalje in pa 11.800,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Po stališču prvega sodišča toženec neutemeljeno zadržuje plačilo prispevka etažnega lastnika zaradi neodpravljene napake v stanovanju, toženec bi lahko zahteval odpravo napak le od T. saj je bila tožeča stranka le izvajalec del po naročilu T., pogodbenega razmerja med pravdnima strankama o odložitvi plačila pa toženec tudi ni dokazal.

Toženec je zoper takšno sodbo vložil pravočasno pritožbo. Pritožbenih razlogov, ki bi jih izrecno uveljavljal, ne navaja, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Opozarja, da so stroški postopka in izgubljen čas močno presegli vrednost spornega predmeta v osnovi cca 10 keramičnih ploščic in da tožeča stranka osnovnega spora zamenjave cca 10 keramičnih ploščic nima namena rešiti. Opozarja na aroganten odnos tožeče stranke do lastnikov stanovanj, katerih upravljanje so tožeči stranki prepustili. Ponovno pripominja, da je bil vsa leta pravočasen plačnik vseh obveznosti in da je prenehal plačevati del obveznosti tedaj ko tožeča stranka v roku šestih mesecev ni nič reagirala na pravilno prijavljeno napako v stanovanju. Zatrjuje, da bo obveznosti ponovno v celoti poravnaval takoj ko bo tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti in odpravila napako v toženčevem stanovanju. Toženec je prepričan, da bi tožeča stranka ob želji po dobronamernem ravnanju zlahka dosegla dogovor s T. in rešila problem cca 10 ploščic v toženčevem stanovanju, kar bi kot dober gospodar lahko storila že leta 1991. Pritožbenega predloga toženec izrecno ni postavil, smiselno pa predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer povsem razume toženca in se strinja z njegovim stališčem, da bi vendarle bilo v vsem tem času že mogoče doseči sporazum za popravilo oz. zamenjavo počenih in odstopljenih keramičnih ploščic v toženčevem stanovanju. Vendarle, ne glede na to, toženčevi pritožbi ni mogoče ugoditi. Odločilno za rešitev te zadeve je po prvostopnem sodišču zanesljivo ugotovljeno dejstvo, da je bil izvajalec gradbenih del v stanovanjskem objektu, v katerem je tudi toženčevo stanovanje, T. in da je bila tožeča stranka le podizvajalec, ki je na podlagi pogodbe z glavnim izvajalcem T. opravljala določena dela in tako tudi polagala ploščice. Toženec tem ugotovitvam prvega sodišča ni oporekal. Pri takem položaju pa ima toženec kot kupec stanovanja možnost uveljavljati napake in zahtevati odpravo teh napak le od T. (611. čl. ZOR), kajti T. je tisti, ki kot gradbeni izvajalec odgovarja napram tožencu tudi za delo podizvajalcev in torej tudi za tožečo stranko (ZOR 641., 615. čl.).

Smel pa bi toženec zahtevati odpravo napak tudi od prodajalca, če ni bil prav tako T. (488. čl. ZOR). Ob takih ugotovitvah, na noben način ni mogoče pritrditi stališču toženca, da utemeljeno ne plačuje tožeči stranki prispevkov etažnega lastnika za stroške upravljanja. Tudi pa ni toženec dokazal, da bi tožeča stranka imela od T. ustrezno naročilo za odpravo napak, da pa popravila ni hotela opraviti. Da bi bilo med pravdnima strankama dosežno soglasje o odložitvi plačila dolžnega prispevka toženec tudi ni dokazal, kot je to utemeljeno zaključilo prvo sodišče, toženec pa sicer te ugotovitve v pritožbi tudi ne izpodbija. Ugotovitve o tem, kakšno je sicer upravljanje tožeče stranke z zaupanimi ji stanovanji, pa presegajo okvir te pravde in na odločitev o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke ne morejo vplivati, ko toženec zatrjuje, da tožeči stranki ne plačuje prispevka etažnega lastnika zato, ker tožeča stranka v toženčevem stanovanju ni odpravila prijavljenih napak.

V posledici ugoditve tožbenemu zahtevku tožeče stranke je prvostopno sodišče utemeljeno naložilo tožencu tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke in je taka odločitev v celoti v skladu z določbami 154. čl. ZPP, kajti tožeča stranka v pravdni ni uspela le glede pričetka teka zamudnih obresti, kar pa ne more imeti za posledico drugačne odločitve o pravdnih stroških.

Po vsem obrazloženem se je torej pokazalo, da pritožbi toženca ni mogoče ugoditi in da so vse njegove pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljena je s tem toženčeva pritožba v celoti. Kot neutemeljeno jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo, prvostopno sodbo pa potrdilo (368. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep Cpg 61/95
• VSL sodba I Cp 1886/05
• VSL sodba II Cp 3001/2005