<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 1362/93

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1993:II.CP.1362.93
Evidenčna številka:VSL40278
Datum odločbe:27.01.1993
Področje:obligacijsko pravo
Institut:ara

Jedro

Če pogodbena stranka, ki ni odgovorna za neizpolnitev pogodbe, zahteva od druge stranke vrnitev dvojne are, ne more poleg vrnitve dvojne are zahtevati še povrnitev škode, zlasti če ta škoda ne presega zneska are.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: "1. Tožena stranka S.B. je dolžna plačati tožeči stranki Š.I. tolarsko protivrednosti 2.500,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled od 22.11.1992 do plačila, vse to v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 28.000,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prve sodbe do plačila." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki na 4.600,00 SIT odmerjene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati tolarsko protivrednost zneska 2.500,00 DEM poleg tega pa še znesek 50.000,00 SIT z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta stranki sklenili kupno pogodbo za nakup stanovanja, da je bila dana ara v višini 2.500 DEM, od spolnitve pogodbe pa je tožena stranka enostransko odstopila. Tožnik zahteva vrnitev dvojne are od toženke, do česar je na podlagi 80. čl.

Zakona o obligacijskih razmerjih upravičen. Poleg tega pa tožnik upravičeno terja od toženke tudi plačilo stroškov, ki jih je imel v zvezi s sestavo kupne pogodbe, to pa so stroški odvetnika, ki jih sodišče prve stopnje podrobno obrazloži in naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati tudi stroške sestave pogodbe v višini 50.000 SIT. Skladno s takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje v celoti priznalo tožniku pravdne stroške.

Zoper sodbo vlaga tožena stranka pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, le podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi navaja, da je sodišče sicer ugotovilo pravo dejansko podlago, nepravilno pa je uporabilo materialno pravo. Tako prvo sodišče sicer pravilno trdi, da je za obstoj kupne pogodbe bistveno, da se stranki zedinita glede predmeta pogodbe, kot tudi glede cene. Ravno glede cene pa se stranki nista dogovorili in nista dosegli soglasja, zato kupna pogodba sploh ni bila sklenjena. Po veljavnem deviznem zakonu je sicer dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami, plačila pa se izplačujejo izključno v domači valuti in po dogovorjenem tečaju.

Dogovorjeni tečaj je torej bistvena sestavina cene, ravno tega tečaja pa stranki nista sporazumno dogovorili. To pa pomeni, da glede tega elementa pogodbe pravdni stranki dejansko nista dosegli soglasja.

Pritožba citira obrazložitev sodbe na strani 6, zaključek pritožbe pa je, da v primeru, ko ni bilo doseženo soglasje glede cene, pogodba tudi ni mogla nastati. Nadalje sodišče sicer prav ugotovi, da je dne 22.11.1992 tožnik toženki izročil znesek 2.500 DEM, šele nekaj dni zatem pa naj bi stranki doma podpisali kupno pogodbo. V tem primeru določil o ari ni mogoče uporabiti, kajti po 79. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih je ara vezana na sklenitev pogodbe in za njeno utrditev, ara pa je bila nesporno dana pred domnevno sklenitvijo pogodbe. Pogodba je bila kasneje podpisana in tudi kasneje nesporno sporazumno razvezana. Kakor hitro pa je pogodba sporazumno razvezana, ni nobene osnove za vrnitev dvojne are. Prejeti znesek je tožena stranka tožniku že vrnila. Sodišče nepravilno izhaja iz predpostavke, da je bila pogodba veljavno sklenjena, saj ne glede na to, da med strankama ni bilo doseženo soglasje glede višine cene, obstoja možnost, da se sicer že sklenjena pogodba sporazumno razveljavi. Za razveljavitev sklenjene pogodbe se ne zahteva posebna obličnost, da pa sta stranki sporazumno razvezali morebiti veljavno pogodbo, ugotavlja kot nesporno tudi sodišče prve stopnje z razlogi na 6. strani sodbe. Tožena stranka se tudi protivi plačilu stroškov sestave pogodbe, pri čemer pa sodišče svojo odločitev gradi na izjavi tožeče stranke in brez razlogo verjame samo tožniku, niti enkrat pa ne pove, zakaj ne bi verjelo toženi stranki. Toženka je pristala samo na predlog, da bo pogodbo napisala odvetnica, ni pa s tem računala, da bodo nastali tudi stroški sestave pogodbe oziroma je bila prepričana celo v nasprotno, da bo odvetnica pogodbo sestavila zastonj. Toženka je imela tudi sama možnost v krogu svojih znancev in prijateljev priti do sestave pogodbe brez kakršnihkoli stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, ni zaslediti.

Sama pritožba ugotavlja, da je prvo sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, Tej trditvi se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje.

Iz dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo in ki je podlaga za sodno odločitev, nedvomno sledi, da sta pravdni stranki sklenili kupno pogodbo za sporno stanovanje. Ta pogodba je bila od obeh strank celo podpisana. S tem je bilo zadoščeno pravilom zakona, ki za prenos lastništva nepremičnine zahteva pismeno obliko. O predmetu kupne pogodbe med strankama ni bilo nobenega dvoma, po mnenju sodišča druge stopnje, ki v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, pa tudi ni dvoma, da sta stranki dosegli popolno soglasje glede višine cene za kupljene nepremičnine. Pritožbena konstrukcija, ki na podlagi Zakona o deviznem poslovanju skuša prikazati, da dogovor o ceni ni mogel biti končno veljaven, ker se stranki nista zedinili glede tečaja nemške marke, ni upošteven in ne vpliva na odločitev, da sta stranki bili soglasni tudi glede višine kupnine. Kateri tečaj marke bo uporabljen, pomeni nebistveno sestavino pravnega posla, to so le plačilni pogoji, dejansko pa sta se stranki dogovorili za višino kupnine v nemških markah in tega dejstva tožena stranka niti ne osporava. Druga stvar je, kako bi tožena stranka eventuelno prišla do poplačila tega zneska v primeru, ko bi pogodba veljala in ko toženec svoje plačilne obveznosti ne bi izpolnil. Dejstvo pa je, da sta stranki dogovorili kupnino v tuji valturi, kar po novih predpisih ni prepovedano, samo izpolnitev takšne dogovorjene denarne obveznosti je v naši državi seveda vezano na edino veljavno državno valuto. Plačilni pogoji so nebistvena sestavina pravnega posla in v kolikor sta se stranki kasneje dogovarjali, da bosta te plačilne pogoje spremenili, ne pomeni, da sta tudi sporazumno razveljavili že obstoječo kupno pogodbo, V obstoj kupne pogodbe namreč sodišče druge stopnje ne more dvomiti. Bila je stavljena pismena kupna pogodba, predmet pogodbe je bil med strankama nedvomno dogovorjen, tudi cena je bila dogovorjena in stranki sta pravzaprav enotni, da je bila cena dogovorjena v tuji valuti. Glede na okoliščino, da je bila ara dana v tuji valuti, bi tudi kupnina bila plačana v tuji valuti, pri čemer pa tečaj marke niti ni bistvena sestavina pogodbe. Sodišče druge stopnje torej ne more pritrditi konstrukciji pritožbe, da zgolj zaradi nesoglasja med strankama, kateri tečaj marke naj bi bil upošteven, pogodba ni bila veljavno sklenjena. Prav protispisna je trditev pritožbe, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da sta stranki sporazumno razveljavili pogodbo. To namreč ni res, kajti kot nesporno je bilo ugotovljeno le, da je bila pogodba za nakup stanovanja sklenjena konec novembra 1992, takrat tudi podpisana, nesporno pa je bilo nadalje še ugotovljeno, da je toženka obdržala vse izvode podpisane pogodbe in jih kasneje uničila. Ni pa res, da bi bilo nesporno ugotovljeno, da sta stranki sporazumno odstopili od pogodbe. Ravno iz zapisnika glavne obravnave z dne 14.6.1993 sledi, da je toženec opozarjal, da ni bil razlog za uničenje pogodbe v tem, da pogodba ne bi ustrezala, torej ne more biti govora o nesporni ugotovitvi, da je bila pogodba sporazumno razveljavljena. Pritožba sicer citira razloge sodbe na strani 6, vendar tako, kot je to že običajno, citira samo del razlogov, spusti pa nadaljnje razlogovanje, s katerim sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev.

Ravno ob nesporno ugotovljenih dejstvih, da sta stranki sklenili pismeno kupno pogodbo,v kateri je bila točno določena tako cena kot tudi predmet, ta pogodba je bila podpisana od obeh pravndih strank, sledi nujen zaključek, da je bila pogodba med strankama veljavno sklenjena. Če je toženka uničila izvode podpisane pogodbe, pomeni to le enostranski odstop od pogodbe, ne pa sporazumno razveljavitev že sklenjene pogodbe. Za veljavnost pravnega posla, katerega predmet je nepremičnina, se zahteva pisna oblika. Tej zahtevi je zadoščeno, če stranki podpišeta kupno pogodbo, ki je sestavljena v pismeni obliki.

Za veljavnost pravnega posla ni pomembno, ali so podpisi overjeni, kajti overitev pismene pogodbe pomeni le nadaljnji stadij za izpolnitev pogodbe, to je za vpis v zemljiško knjigo. Tožnik bi torej lahko celo zahteval spolnitev pogodbe v tem smislu, da bi vložil tožbo za izstavitev listine, ki bi bila sposobna za zemljiškoknjižni prenos lastništva, ker pogodba pač ni bila sodno overjena. S tem pa ni rečeno, da pogodba ni bila veljavno sklenjena. Pogodba je veljavno sklenjena tudi za nepremičnine takrat, ko jo stranki pismeno posvedočita in podpišeta. to pa se je v obravnavani zadevi tudi zgodilo. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje meni, da je šlo za enostranski odstop od pogodbe, to pa iz preprostega razloga, ker se je toženi stranki pač ponudila boljša prilika vnovčiti svoje stanovanje.

Ob veljavno sklenjeni pogodbi in ob dejstvu, da je prišlo do enostranskega odstopa od te pogodbe, je moralo sodišče druge stopnje potem presojati, ali so podani pogoji, na katerih temelji tožnik svoj zahtevek. Med strankama je nedvomno, da je tožnik toženki izročil znesek 2.500 DEM in sta stranki tudi sestavili pismeno listino o prejemu tega zneska, to listino je napisala sama toženka in označila prejem tega denarja kot aro. Res je, da je bila formalna pismena pogodba sklenjena nekaj dni kasneje, vendar zgolj to dejstvo nikakor ne spremeni pravnega značaja danega zneska. Prav nikjer ni povedano, da mora biti dana ara šele po sklenitvi pogodbe, lahko je dana istočasno, ali celo v fazi dogovarjanja, bistveno je, da ara pomeni utrditev obveznosti, da je dana torej kot znesek, ki dokazuje, da sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe in da bo takšna pogodba realizirana. To je smisel are in sodišče druge stopnje nima nobenega pomisleka v razloge izpodbijane sodbe, ki prejeti znesek šteje kot aro. Pripomniti je le, da je tožena stranka sama operirala tekom pravdnega postopka s pojmom odstopnine, vendar v pritožbi tega pojma več ne uveljavlja, saj je rezultat isti. Tudi v primeru odstopnine mora stranka, ki je aro sprejela, vrniti dvojni znesek (čl. 83/2 ZOR).

Ker sodišče prve stopnje pravilno šteje prejeti znesek kot aro, je treba torej ob nedvomno ugotovljenih dejstvih, kakor so že zgoraj povedana, obravnavati tožbeni zahtevek v smislu 80. čl. ZOR. Povedano je, da je za odstop od pogodbe, torej z drugimi besedami za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožena stranka, torej stranka, ki je aro prejela. Po določilu 2. odst. 80. čl. ZOR ima v tem primeru stranka, ki je aro dala, po lastni izbiri možnost zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, ali povrnitev škode in vrnitev are, ali pa vrnitev dvojne are. Tožnik ima torej v našem primeru izbirno pravico in sicer ima tri možnosti, ki so ravnokar navedene. Jasno je, da tožnik več ne vztraja pri izpolnitvi pogodbe, pač pa se je nedvomno odločil za tretjo možnost, to se pravi za vrnitev dvojne are. Do takšnega zahtevka je po mnenju sodišča druge stopnje tožnik popolnoma upravičen in je prvo sodišče v tem delu tožbenemu zahtevku upravičeno ugodilo. Toženka je sama od sebe znesek are vrnila, dolžna pa bi bila plačati tožniku dvojni znesek are, tako tožnik utemeljeno od toženke zahteva še plačilo 2.500 DEM v tolarski protivrednosti. Ta del sodbe je sodišče druge stopnje potrdilo.

Tožnik pa zahteva od toženke še plačilo 50.000 SIT s pripadki in sodišče prve stopnje temu zahtevku tudi ugodi. Ta znesek predstavlja stroške za sestavo kupne pogodbe, ki kasneje ni bila realizirana, z drugimi besedami pomeni ta strošek škodo na strani tožnika. Brez vsakega pomena je razlogovanje in ugotavljanje, kakšen je bil dogovor med strankama o tem, kdo bo plačal stroške pogodbe. Tudi v primeru, ko bi te stroške moral v celoti nositi tožnik, pomeni izdatek za stroške sestave pogodbe škodo na strani tožnika, ker se je izkazalo, da so bili ti stroški potrošeni zaman zaradi ravnanja tožene stranke, ki je odstopila od pogodbe. Ta znesek torej predstavlja škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi enostranskega odstopa od pogodbe tožene stranke. Vendar je treba ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da tožnik ni upravičen zahtevati poleg vrnitve dvojne are še škodo, ki jo je utrpel. Že cit. določilo drugega odst. 80. čl. ZOR točno pove, kakšne alternativne možnosti ima stranka, ki ni kriva za neizpolnitev pogodbe. Če tožnik zahteva vrnitev dvojne are, kar je nedvomno, ne more poleg vrnitve dvojne are zahtevati še povrnitev škode, kajti tožnik lahko zahteva le povrnitev škode in vrnitev are, ali pa vrnitev dvojne are. Nastala škoda se seveda vračuna v znesek dvojne are, nedvomno pa je, da predstavlja vrnitev dvojne are višji znesek, kot pa vtoževana škoda.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa je popolno in nedvomno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje na podlagi 273. čl. 4. tč. ZPP izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zneska 50.000,00 SIT s pripadki. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Skladno s takšno odločitvijo je bilo treba korigirati tudi izrek o pravdnih stroških in je ob upoštevanju uspeha tožeče stranke sodišče druge stopnje odmerilo pravdne stroške glede na uspeh strank v pravdi in priznalo tožeči stranki stroške postopka na prvi stopnji v višini 28.000,00 SIT, ki jih mora tožena stranka tožeči stranki povrniti.

Upoštevajoč uspeh pritožbe je sodišče druge stopnje ob uporabi določil Zakona o sodnih taksah in določil Odvetniške tarife odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti na 4.600 SIT odmerjene stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZOR člen 80, 80/2, 80, 80/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mjc4Mg==