<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Ip 3796/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.IP.3796.2007
Evidenčna številka:VSL0052670
Datum odločbe:13.11.2007
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:prehod terjatve - ničnost pogodbe o prodaji terjatve - začetek stečajnega postopka - izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - zakonske zamudne obresti

Jedro

Pogodbo o prodaji terjatev, sklenjeno v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, bi lahko iz razloga oškodovanja stečajnih upnikov na podlagi 125. člena ZPPSL izpodbijali le stečajni upniki in stečajni upravitelj, kar pa dolžnik ni.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

I.

v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika delno ugodi in sklep o izvršbi, opr. št. I 7557/2004 z dne 30.9.2004 spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrne glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneskov 53.898,00 SIT, 70.718,00 SIT in 195.146,00 SIT (točka I/3. in 4 izreka sklepa o izvršbi) od 1.1.2002 do plačila;

II.

v 1. točki izreka razveljavi glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska takratnih 7.414,60 DEM (točka I/2 izreka sklepa o izvršbi) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne, in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo dolžnikov ugovor, v 2. točki izreka pa je odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnika na 187,12 EUR, in jih naložilo dolžniku v plačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2007 dalje.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnik in navaja, da naj bi dne 15.12.1999 pogodbo o prodaji terjatve sklenili družba X d.o.o., ki jo je zastopal direktor M.K., in K.P., s.p. Navedena pogodba je bila pri notarju overjena šele dne 26.1.2000, stečajni postopek nad družbo X d.o.o. pa je bil začet na predlog dne 21.1.2000. Iz navedenega izhaja, da je družba X d.o.o. terjatev prodala po začetku stečajnega postopka. Z začetkom stečajnega postopka pa prenehajo pooblastila prejšnjim organom dolžnika in poslovno voljo v imenu in za račun dolžnik oblikuje stečajni upravitelj. M.K. je tako povsem neutemeljeno sklenil pogodbo o prodaji terjatve, saj dne 26.1.2000 pooblastil za takšno ravnanje ni več imel, ker ni bil več direktor družbe X d.o.o. Tako je navedena pogodba nična, poleg tega pa tudi nima dopustne pravne podlage, zaradi slednjega pa je nična tudi pogodba o odstopu terjatve, ki sta jo dne 27.3.2003 sklenila K.P., s.p. kot odstopnik in M.K. kot prevzemnik, zato M.K. ni aktivno legitimiran, da bi lahko v predmetnem postopku nastopal kot upnik. Namen M.K. je bil, da terjatev družbe X d.o.o. z vmesno pogodbo o prodaji terjatve prenese nase, da le-ta ne bi prišla v stečajno maso. Takšno ravnanje M.K. pa pomeni tudi kaznivi dejanji po 233. in 234. členu KZ. Dolžnik je ugovarjal, da sta pogodbi o prenosu terjatve nični, in ne izpodbojni. Nična je namreč tudi tista pogodba, ki nima podlage oziroma je le-ta nedopustna, na ničnost pa sodišče pazi po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsak, ki ima pravni interes. Ničnost cesije, torej ničnost pogodbe, ki je bila predložena kot podlaga za izvršbo, predstavlja takšen razlog, ki preprečuje izvršbo. Izvršilno sodišče tudi ni upravičeno presojati konkretne materialne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, zato naslovno sodišče ni upravičeno presojati, ali je pogodba o prodaji terjatev nična. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter upniku naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe dalje.

Upnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) - v nadaljevanju: ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami) - v nadaljevanju: ZIZ.

Terjatev, ki jo upnik izterjuje v predmetnem izvršilnem postopku, je bila nanj prenesena na podlagi pogodbe o prodaji terjatev z dne 15.12.1999 in pogodbe o odstopu terjatev z dne 27.3.2003, glede katerih dolžnik vztraja, da sta nični. Po določbi 103. člena ZOR, ki se na podlagi 1060. člena OZ uporablja za pogodbo z dne 15.12.1999, oziroma 86. člena OZ, ki se uporablja za pogodbo z dne 27.3.2003, je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, po določbi 52. člena ZOR oziroma 4. odstavka 39. člena OZ pa tudi tista pogodba, ki nima pravne podlage oziroma je ta nedopustna. Sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti (92. člen OZ), torej tudi pritožbeno sodišče v predmetnem postopku, ter s tem v zvezi ugotavlja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni podan prav nobeden od razlogov za ničnost omenjenih pogodb. Pogodbi namreč ne nasprotujeta ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in imata dopustni pravni podlagi - pogodba o prodaji terjatev z dne 15.12.1999 je odplačen pravni posel, pri pogodbi o odstopu terjatev z dne 27.3.2003 pa gre za cesijo v smislu 417. člena OZ. Sicer drži, da je podjetje X d.o.o. pogodbo o prodaji terjatev z dne 15.12.1999 sklenilo v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka dne 17.10.2000, vendar pa bi takšno pogodbo iz razloga oškodovanja stečajnih upnikov na podlagi 125. člena ZPPSL lahko izpodbijali le stečajni upniki in stečajni upravitelj, kar pa dolžnik ni. Ker se je stečajni postopek zoper podjetje X d.o.o. začel dne 17.10.2000, po določbi 1. odstavka 8. člena ZPPSL pa pravne posledice začetka stečajnega postopka (omejitve dolžnikove pravne in poslovne sposobnosti, prehod pravic in pooblastil poslovodnih organov, organov upravljanja in zastopnikov na stečajnega upravitelja) nastanejo z dnem, ko je oklic o začetku nabit na sodno desko, tudi ni mogoče pritrditi dolžnikovi pritožbeni navedbi, da M.K. kot direktor družbe X d.o.o. dne 26.1.2000 ni bil upravičen overiti pogodbe o prodaji terjatev z dne 15.12.1999, saj je tedaj imel še vse pravice in pooblastila. V zvezi z dolžnikovo pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni bilo upravičeno presojati, ali je pogodba o prodaji terjatev nična, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je veljavnost omenjene pogodbe presojalo v okviru odločanja o dolžnikovem ugovoru, v katerem je v smislu 12. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ nasprotoval prehodu terjatve na upnika iz razloga ničnosti pogodb z dne 15.12.1999 in z dne 27.3.2003, na kar pa sodišče na podlagi 92. člena OZ pazi tudi po uradni dolžnosti. Glede na navedeno so bile pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo v tem delu zavrnilo.

Dne 1.1.2002 je pričel veljati OZ, ki v 376. členu določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, v 1060. členu pa, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da je v primeru obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, dolžnik dolžan plačati zamudne obresti, ki so se natekle do 1.1.2002, ne glede na to, ali je njihova vsota že presegla glavnico. Glede teka zamudnih obresti po 1.1.2002 pa je potrebno upoštevati veljavno zakonodajo. Takšno spremembo materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati po uradni dolžnosti pri izdaji izpodbijanega sklepa. V obravnavanem primeru je bil izvršilni naslov izdan in je postal pravnomočen pred izdajo citirane ustavne odločbe in celo pred uveljavitvijo OZ dne 1.1.2002. Ustavna odločba U-I-300/04 je materialnopravno zavezujoča in jo je potrebno uporabiti tudi v obravnavani zadevi. Nedvomno je v izvršilnem naslovu pravnomočno odločeno o dolžnikovi obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti po temelju, medtem ko o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti še ni pravnomočno odločeno, saj trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oziroma določen. O višini terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti (tako tudi odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-227/05 z dne 24. 5. 2007 in Up-699/05 z dne 5. 7. 2007). Ker je pritožbeno sodišče s pomočjo programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, ki je pri sodišču v uradni rabi, ugotovilo, da so na dan 1.1.2002 obresti od zneskov 53.898,00 SIT, 70.718,00 SIT in 195.146,00 SIT že presegle glavnico, je izpodbijani sklep v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi 358. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, v 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 30.9.2004 spremenilo tako, da je predlog za izvršbo zavrnilo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od vsakega posameznega zgoraj navedenega zneska od 1.1.2002 dalje do plačila.

Dalje je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska takratnih 7.414,60 DEM, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. To bo moralo pri ponovnem odločanju o tem delu ugovora ugotoviti ustrezna dejstva, ki se nanašajo na višino obrestne mere za devizne hranilne vloge občanov na vpogled pri NLB, d.d., ter na podlagi le-teh in s pravilno uporabo materialnega prava (določba 376. člena OZ in Ustavna odločba št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006) ugotoviti, ali so zamudne obresti prenehale teči.

Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu izpodbijanega sklepa pravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep delno razveljavilo, zato je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 


Zveza:

ZPPSL člen 125, 125. ZIZ člen 15, 17, 55, 15, 17, 55.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MjMxNw==