VSL sklep I Ip 371/2008

Jedro

Poseg v dolžnikovo lastninsko pravico bi bil bistveno večji od posega v kupčevo pričakovalno pravico, predvsem zato, ker sta bili nepremičnini predmet izvršilnega postopka zaradi poravnave upnikove denarne terjatve, upnik pa je v konkretni zadevi kupec teh nepremičnin in je bil tudi oproščen plačila kupnine na podlagi obračuna terjatve, opravljenega pred začetkom učinkovanja ustavne odločbe U-I-300/04.

 

Izrek

Pritožbi dolžnikov proti sklepu z dne 14. 2. 2006 se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

2. Pritožba dolžnikov proti sklepu z dne 24. 9. 2007 se zavrže.

3. Pritožbi upnika proti sklepu z dne 24. 9. 2007 se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se besedilo izreka v alinejah pravilno glasi:

"- zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.999.931,00 SIT od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 20.864,34 EUR od 1. 1. 2007 do plačila,

- zakonskih zamudnih obresti od zneska 32.702.844,20 SIT od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 136.466,55 EUR od 1. 1. 2007 do plačila.",

sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

4. Pritožba dolžnikov proti sklepu z dne 16. 11. 2007 se zavrne in se sklep potrdi.

5. Stranke vsaka sama krijejo svoje stroške pritožbenega postopka iz 2. do 4. točke izreka tega sklepa.

 

Obrazložitev

1. O pritožbi proti sklepu z dne 14. 2. 2006:

Sodišče prve stopnje je s sklepom nepremičnini parc. št. 178 in 179, obe vpisani v vl. št. 920 k.o. T., domaknilo kupcu, to je upniku, ter sklenilo, da se ob izročitvi nepremičnin v zemljiški knjigi brišeta zastavna pravica pod Dn. št. 7746/93 in zaznamba uvedbe dražbenega postopka vpisanega pod Dn. št. 2434/99.

Proti sklepu sta se pravočasno pritožila dolžnika po svojem pooblaščencu, podrejeno pa sta z isto vlogo vložila ugovor po izteku roka. Uveljavljala sta, da sklep temelji na izračunu obresti, ki ne upošteva odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/2004. Pritožbo utemeljujeta z obračunom obresti, ki ga je opravilo sodišče in priložilo k sklepu z dne 28. 1. 2004. Po tem obračunu je terjatev do dolžnikov znašala 81.387.379,00 SIT, iz obračuna je mogoče razbrati, da so obresti do dneva uveljavitve OZ, torej do 1. 1. 2002, že večkrat presegle glavnico. Iz sklepa z dne 28. 1. 2004 je razvidno, da je bila nepremičnina parc. št. 177, vpisana v vl. št. 920 k.o. T., prodana za 99.381.000,00 SIT in je bila domaknjena najboljšemu ponudniku, to je bil upnik. Iz teh dejstev izhaja, da je upnik že s prodajo oziroma domikom nepremičnine po sklepu št. In 1999/104-63 z dne 28. 1. 2004 prejel več, kot mu iz naslova zakonskih zamudnih obresti ob upoštevanju ustavne odločbe sploh gre. Terjatev upnika je tako v celoti poplačana, zaradi česar dolžnika predlagata, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in izvršbo ustavi. Predlagata pa tudi, da sodišče razveljavi tudi vsa z izpodbijanim sklepom povezana opravljena izvršilna dejanja.

Glede na mnenje Višjega sodišča v Ljubljani, razvidnega iz dopisa opr. št. III Cp 2150/2006 z dne 30. 8. 2006 je sodišče prve stopnje najprej odločalo o prej navedeni vlogi kot o ugovoru po izteku roka (z drugim izpodbijanim sklepom z dne 24. 9. 2007), nato pa predložilo spis v reševanje višjemu sodišču zaradi odločanja o delu vloge kot o pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Med temeljnimi določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je v 3. členu določeno, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanja take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. V konkretnem primeru so bile predmet izvršbe nepremičnine parc. št. 177, 178 in 179, vse vpisane v vl. št. 920 k.o. T. Nepremičnina parc. št. 177 je bila s sklepom z dne 28. 1. 2004, ki je postal pravnomočen 25. 5. 2005 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 1856/2004 z dne 25. 5. 2005), domaknjena najboljšemu ponudniku, to je upniku v obravnavani zadevi, prodana pa je bila za ceno takratnih 99.381.000,00 SIT. Istega dne, kot se je prodajala na javni dražbi nepremičnina parc. št. 177, je bila opravljena tudi javna dražba za prodajo parc. št. 178 in 179, in tudi na tej dražbi je najvišjo ceno ponudil upnik, ki pa je bil napoten na pridobitev odobritve prodaje nepremičnin pri pristojni upravni enoti. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da odobritev pravnega posla v konkretnem primeru ni bila potrebna (odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik št. 321-90/2004-4 z dne 20. 2. 2004), je sodišče prve stopnje 14. 2. 2006 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je nepremičnini domaknilo upniku kot kupcu. Še pred tem je 20. 9. 2005 izdalo sklep, s katerim je kupca oprostilo položitve kupnine za navedeni nepremičnini do zneska takratnih 7.350.000,00 SIT, pri čemer sta bili nepremičnini prodani za takratnih 7.500.000,00 SIT.

V takšnem stanju je bila zadeva, ko je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006, razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Po ustaljeni sodni praksi, ki temelji na stališču Vrhovnega sodišča RS iz sklepa, opr. št. II Ips 49/2001, na katerega se sklicuje tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-444/06-17 z dne 10. 5. 2007, obresti kot bodoče terjatve niso tako imenovana judikatna terjatev in zato na podlagi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču odločba ustavnega sodišča U-I-300/04 učinkuje na tek zakonskih zamudnih obresti tudi glede razmerij, v katerih je bilo sicer glede glavne terjatve pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja ustavne odločbe. Tak primer je tudi obravnavani, saj je temelj izvršbe izvršilni naslov, to je sporazum strank, sklenjen pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. II R 1178/93 z dne 27. 10. 1993. Na tej materialno pravni podlagi mora torej izvršilno sodišče že po uradni dolžnosti paziti na prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti tudi v fazi oprave izvršbe in poplačila upnika.

V konkretnem primeru je bila torej prodaja nepremičnine opravljena še pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 in je bil tudi pred tem izdan sklep o domiku, vendar je glede na pritožbene trditve, utemeljene na obračunu obresti, ki ga je opravilo sodišče ob izdaji sklepa z dne 28. 1. 2004, možno, da bi bil upnik lahko v celoti poplačan že s prodajo nepremičnine parc. št. 177 in bi z nadaljnjo prodajo nepremičnin parc. št. 178 in 179 sodišče prekršilo 3. člen ZIZ, saj bi opravilo izvršbo v večjem obsegu, kot je potreben za poplačilo upnikove denarne terjatve. Ker pa doslej še ni bil opravljen obračun terjatve, niti poplačilo iz kupnine za prodano nepremičnino parc. št. 177, niso ugotovljena odločilna dejstva za to, ali je za poplačilo upnikove terjatve treba izvršbo opraviti v večjem obsegu, kot s prodajo nepremičnine parc. št. 177, vl. št. 920 k.o. T..

Višje sodišče je zato pritožbi dolžnikov ugodilo, sklep o domiku nepremičnine kupcu - upniku - z dne 14. 2. 2006 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče ob odločitvi ni prezrlo stališča Ustavnega sodišča (glej odločbo Up-77/04-43 z dne 11. 10. 2006) v zvezi z varovanjem pričakovalne pravice kupca, vendar je v konkretni zadevi ocenilo, da bi bil poseg v dolžnikovo lastninsko pravico bistveno večji od posega v kupčevo pričakovalno pravico, predvsem zato, ker sta bili nepremičnini predmet izvršilnega postopka zaradi poravnave upnikove denarne terjatve, upnik pa je v konkretni zadevi kupec teh nepremičnin in je bil tudi oproščen plačila kupnine na podlagi obračuna terjatve, opravljenega pred začetkom učinkovanja Ustavne odločbe U-I-300/04 (sklep z dne 20. 9. 2005), do obravnavanega zapleta v zvezi s prenehanjem teka zakonskih zamudnih obresti pa je prišlo še pred pravnomočnostjo sklepa o domiku.

Sodišče prve stopnje bo v novem postopku najprej opravilo poplačilo upnikov iz kupnine za nepremičnino parc. št. 177 vl. št. 920 k.o. T. in nato ugotovilo, ali je izvršbo treba nadaljevati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s tem sklepom je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

2. O pritožbah proti sklepu z dne 24. 9. 2007:

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugovoru dolžnice po izteku roka zoper sklep o izvršbi z dne 17. 2. 2000 delno ugodilo in izvršbo ustavilo glede:

- zakonitih zamudnih obresti od zneska 20.864,34 EUR od 1. 1. 2002 do plačila,

- zakonitih zamudnih obresti od zneska 136.466,55 EUR od 1. 1. 2000 do plačila.

Proti sklepu so se pravočasno pritožili dolžnika in upnik.

Dolžnika uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, pritožujeta pa se zaradi obračuna obresti na kumulativen način. Uveljavljata tudi, da bi moralo sodišče izvršilni postopek ustaviti v celoti. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa z ustavitvijo postopka v celoti, upniku pa naj se naloži v plačilo stroške te pritožbe, podrejeno pa naj se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Upnik se pritožuje iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb procesnega zakona ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in pritožbo dolžnikov zavrne. Navaja, da je izvršilni postopek že končan in sklep o domiku z dne 14. 2. 2006 pravnomočen, kot je tudi pravnomočen sklep o domiku z dne 28. 1. 2004, ki je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 1856/2004 z dne 25. 5. 2005. Upnik, ki je bil tudi kupec, je že pridobil lastninsko pravico na zarubljenih in prodanih nepremičninah na originaren način in je torej izvršilni postopek končan. Sodišče bi moralo samo še razdeliti kupnino. Sklep o izvršbi in oba sklepa o domiku nepremičnin sta postala pravnomočna že davno pred letom 2006, ko je Ustavno sodišče sprejelo odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, kar pomeni, da je upnik kot kupec v izvršilnem postopku pridobil lastninsko pravico na nepremičnini že leta 2005. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da za upnika ne velja OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/07), ki je določil, da načelo ne ultra alterum tantum za zakonite zamudne obresti ne velja več. S. prve stopnje bi imelo pravico posegati v pravnomočne izvršilne sklepe le v primeru, če bi dolžnik vložil ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep o izvršbi. Tako tudi sodna praksa. V času izdaje izpodbijane odločbe, ki je posegla v pravnomočen sklep o izvršbi in pravnomočna sklepa o domiku nepremičnine, se je torej zakonodaja spreminjala, toda vsaka sprememba zakonodaje ne more poseči oziroma spremeniti izreka pravnomočnih sodnih odločb. Ob času odločanja sodišča prve stopnje v tej zadevi je veljal OZ-A, ki dovoljuje nadaljnji tek zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je kršilo materialno pravo, saj je v času veljavnega 382.a člena OZ-A odločilo in spremenilo pravnomočni sodni sklep v skladu in na podlagi prej veljavnega (torej neveljavnega) zakonskega določila. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnik je odgovoril na pritožbo dolžnikov s predlogom, da se pritožba zavrne, in priglasil stroške odgovora na pritožbo, prav tako pa sta tudi dolžnika odgovorila na pritožbo upnika in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba dolžnikov ni dovoljena, pritožba upnika pa je delno utemeljena.

a) O pritožbi dolžnikov:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ustavitvi izvršbe glede teka zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002, torej je odločilo v korist dolžnikov, ki v tem trenutku s pravnim sredstvom ne moreta doseči zase ugodnejšega položaja. Pravni red jima zato ne priznava pravnega interesa za pritožbo, zaradi česar je le-ta nedovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče je zato na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrglo. Pojasnjuje pa, da bo o tem, ali je bila terjatev v celoti poplačana, odločilo sodišče, prve stopnje v nadaljnjem postopku, kot je bilo obrazloženo v 1. točki obrazložitve tega sklepa.

b) O pritožbi upnika:

Višje sodišče zavrača pritožbene navedbe upnika, da je izvršilni postopek že pravnomočno končan, saj iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi prišlo do izročitve nepremičnine parc. št. 177 vl. št. 920 k.o. T., ki je bila upniku kot kupcu s pravnomočnim sklepom domaknjena, niti do poplačila upnikov v skladu z določbami 13. poglavja ZIZ. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da je postal pravnomočen tudi sklep o domiku z dne 14. 2. 2006, saj je bila zoper ta sklep vložena pritožba in je o njej odločeno šele s tem sklepom. Ne drži tudi, da je upnik kot kupec pridobil lastninsko pravico na nepremičnini že leta 2005. Z domikom se lastninska pravica še ne pridobi (po stališču Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-35/98 z dne 2. 4. 1998, na katero se Ustavno sodišče sklicuje tudi v prej omenjeni odločbi Up-77/04, kupec na javni dražbi pridobi lastninsko pravico na nepremičnini šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine). Glede vpliva odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 na tek zakonskih zamudnih obresti v konkretni zadevi je višje sodišče odgovorilo že v 1. točki obrazložitve in se v izogib ponavljanju na predhodne razloge tudi sklicuje. Dodaja še, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki je pričel veljati 22. 5. 2007, ne učinkuje na primere, v katerih so obresti po samem zakonu že pred tem nehale teči, do česar se je tudi že opredelilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-227/05-19 z dne 24. 5. 2007. OZ-A namreč ne določa retroaktivne veljave, za katero sicer velja splošna prepoved.

Višje sodišče glede na navedeno ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene, je pa ob preizkusu sklepa po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 13. člen Zakona o uvedbi eura, ko je izvršbo ustavilo glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov, izraženih v EUR, od 1. 1. 2002 do plačila. Euro je bil do 31. 12. 2006 tuja valuta, domača valuta pa je postal šele s 1. 1. 2007. Zato je sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz 3. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče je sklenilo, da stranke vsaka sama krijejo stroške pritožbenega postopka (5. točka izreka tega sklepa). Dolžnika jih krijeta zato, ker je bila njuna pritožba zavržena, z odgovorom na upnikovo pritožbo pa nista v ničemer prispevala k rešitvi zadeve in so bili torej njuni stroški nepotrebni. Upnik krije sam stroške, priglašene v pritožbi, kljub temu, da je bilo pritožbi delno ugodeno, saj je prišlo do spremembe sklepa le zaradi nepravilne uporabe določb Zakona o uvedbi eura in je zato njegov doseženi uspeh majhen. Sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo dolžnikov, saj s pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi o zadevi, zaradi česar so bili stroški nepotrebni. Odločitev temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena ter prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ.

3. O pritožbi dolžnikov proti sklepu z dne 16. 11. 2007:

Sodišče prve stopnje je dolžnikoma odmerilo sodno takso za ugovor v znesku 786,65 EUR in sodno takso za sklep o ugovoru v znesku 786,65 EUR.

Proti sklepu sta se dolžnika pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 341. členom ZPP. Trdita, da se je sodišče sicer sklicevalo na pravno podlago, svojega stališča za uporabo posameznih določil Zakona o sodnih taksah in v nadaljevanju taksne tarife pa ni obrazložilo. V konkretnem primeru ne gre za ugovor, kot je opredeljen v četrtem odstavku tarifne številke 3, na katero se sklicuje sodišče. Napačno je uporabilo določbo drugega odstavka tarifne številke 1, ker v konkretnem primeru ne gre za tako vlogo dolžnika. Tudi sicer je določena obveznost plačila polovične takse, v kolikor bi šlo za vlogo, kot jo opredeljuje drugi odstavek 1. tarifne številke. Dolžnika sta z vlogo 13. 6. 2007 zahtevala, da izda sodišče sklep o plačilu davka na promet z nepremičninami v zadevi In 1999/00104-50. Ker sta dolžnika zahtevala zgolj izdajo sklepa, na podlagi katerega sta dolžna plačati davek na promet z nepremičninami kljub v Zakonu o izvršbi določenemu vrstnemu redu za poplačilo terjatev, nista dolžna plačati takse za predlog pa tudi ne za sklep. Sodišče tudi sicer ni obrazložilo razlogov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da dejansko obstoji taksna obveznost dolžnika. Napačno je tudi izračunalo znesek, od katerega se obračuna takso, saj je vzelo kot glavnico znesek 157.330,89 EUR, dejansko pa je sporno zgolj plačilo davka na promet z nepremičninami. Predlagata razveljavitev sklepa in ustavitev postopka, upniku pa naj se naloži v plačilo stroške pritožbe. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo v skladu s prvim odstavkom 27. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST), saj sta dolžnika z vlogo z dne 15. 10. 2007 zahtevala izdajo sklepa o odmeri sodne takse po tem, ko je pooblaščenka prejela nalog za plačilo sodne takse za ugovor in za sklep o ugovoru v skupnem znesku 1.573,30 EUR. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je pooblaščenka dolžnikov nalog - opomin za plačilo sodne takse prejela hkrati s sklepom z dne 24. 9. 2007, s katerim je bilo odločeno o ugovoru dolžnikov po izteku roka. Neutemeljene so torej pritožbene trditve, da se je zahteva nanašala na izdajo posebnega sklepa o plačilu davka na promet z nepremičninami oziroma da je bila sodna taksa odmerjena za predlog in sklep o tem vprašanju. Povsem jasno je namreč, da se nalog za plačilo sodne takse nanaša na ugovor in na sklep o ugovoru in je bil takšen tudi zahtevek dolžnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZST, pri čemer je kot temelj pravilno upoštevalo vrednost zahtevka, to je glavnice, in izračunalo polovico takse iz 1. točke tarifne številke 1 za ugovor zoper sklep o izvršbi in polovico takse iz 1. točke tarifne številke 1 za sklep o ugovoru.

Višje sodišče glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka (5. točka izreka tega sklepa), odločitev pa temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 33/2005
• VSL sklep II Cpg 1120/2001
• VSL sklep III Cp 1796/2000