VSL sklep I Ip 224/2008

Jedro

Verjeten izkaz nevarnosti, da bo dolžnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev upničine terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti verjetno izkazana na način, da za upnico predstavlja subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. To pomeni, da mora biti za verjetno izkazano subjektivno delovanje dolžnika na način, da dolžnik aktivno deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikove denarne terjatve. Nevarnost je potrebno za verjetno izkazati v vsakem dolžnikovem ravnanju, ki ima za posledico onemogočanje ali oteženo uveljavljanje upnikove terjatve. Objektivna dejstva, kot so dolžnikova nelikvidnost, izvršba na nepremičnini in sklepanje upnice, da ima dolžnik namen odtujiti nepremičnino, ne predstavljajo tiste subjektivne nevarnosti, katera bi opravičevala izdajo začasne odredbe. Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. To škodo pa mora upnica zatrjevati in izkazati za verjetno. Pojem neznatne škode pa predstavlja le takšno škodo, ki dolžnika ne bo omejevala.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

S sklepom z dne 7.1.2008 je sodišče prve stopnje zavrnilo upničin predlog za izdajo začasne odredbe. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je upnica izpolnila pogoj verjetnega obstoja denarne terjatve do dolžnika, ni pa izpolnila pogoja iz 2. in 3. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, torej pogoja, da bi izkazala za verjetno, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Upnica namreč ni izkazala za verjetno nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njene terjatve onemogočena ali otežena. Tega ne dokazuje niti zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, saj se ta zaznamuje na podlagi sklepa o izvršbi. Res sta zoper dolžnika v letu 2007 tekli dve izvršbi na isto nepremičnino, vendar pa upnica sama priznava, da je dolžnik odstranil oviro za realizacijo prodaje, saj je bila zaznamba izvršbe izbrisana. Upnica pa niti ne trdi, kaj šele izkaže za verjetno, da dolžnik nima drugega premoženja, iz katerega bi se upnica lahko poplačala. Tudi ni verjetno izkazano, da je dolžnik prezadolžen. Upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da bo dolžnik v prihodnosti verjetno prodal nepremičnino, ker je v likvidnostnih težavah. Sama zaznamba izvršbe in vknjižena zastavna pravica na dolžnikovi nepremičnini pa močno zmanjšuje možnost prodaje dolžnikove nepremičnine. Glede pogoja verjetnega nastanka neznatne škode pa sodišče prve stopnje zaključuje, da tudi ta pogoj ni izpolnjen. Že zato, ker upnica sama trdi, da je verjetno, da bo dolžnik razpolagal s svojo nepremičnino, ni mogoče govoriti o neznatni škodi. Upnica mora v zvezi s tem pogojem trditi in za verjetno izkazati neznatno škodo, česar pa v konkretnem primeru niti ne trdi temveč prav nasprotno, navaja, da ima dolžnik namen odtujiti nepremičnino. V zvezi s tem pa upnica tudi ni ponudila nobenih dokazov.

Zoper sklep se pritožuje upnica zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Upnica je že v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno zatrjevala, da dolžnik verjetno nima drugega premoženja kot sporne nepremičnine, ponudila pa je tudi dovolj konkretnih dokazov v smeri, da je dolžnik prezadolžen. Izkazano je namreč, da sta v obdobju pol leta zoper dolžnika tekli dve izvršbi na prodajo iste nepremičnine, kar izkazuje, da je dolžnik v slabem premoženjskem stanju in da je verjetno, da nima drugega premoženja. Če bi namreč premoženje imel, bi se izvršbe vodile na drugo premoženje. Izvršba In 2007/896 je še vedno v teku, kar verjetno izkazuje, da dolžnik nima finančnih sredstev za poplačilo dolgov. Trditve upnice, da dolžnik nima drugega premoženja kot sporne nepremičnine, pa je negativno dejstvo, katerega pa ni mogoče dokazovati. Upnica razen na način, kot je naveden zgoraj, niti ne more izkazati, da dolžnik nima ustreznega premoženja, na katerega bi upnica lahko posegla z izvršbo. Tudi ne drži trditev sodišča prve stopnje, da upnica ni verjetno izkazala nevarnosti, da bo dolžnik sporno nepremičnino odtujil ali obremenil. Sama zaznamba izvršbe na nepremičnini ni ovira za odtujitev in obremenitev nepremičnine. Takšne prodaje v praksi niti niso neobičajne. Sodišče prve stopnje pa ni ocenjevalo trditev upnice, da je dolžnik že prodajal nepremičnino upnici in z njo sklenil predpogodbo, iz česar verjetno izhaja, da bo dolžnik odtujil nepremičnino. Ker jo je hotel prodati že upnici, verjetno izkazuje, da nepremičnino želi odtujiti. Glede pojma neznatne škode pa je potrebno upoštevati, da če dolžnik nima namena odtujiti nepremičnino, potem bo izdana začasna odredba zanj predstavljala le neznatno škodo. V tem delu pa so razlogi v izpodbijanem sklepu sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da dolžnik domnevno ne odtujuje in obremenjuje sporne nepremičnine. Takšni ugotovitvi pa je kontradiktorne nadaljnja ugotovitev, da bi začasna odredba za dolžnika pomenila škodo, ki pa ne bi bila le neznatna. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev postopka po 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, enako pa ni zagrešilo tudi nobene od tistih kršitev, na katere opozarja upnica v svoji pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje je v zavrnilnem delu obrazložena, pritožbeni očitek, da so si razlogi iz obrazložitve v nasprotju, pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da upnica ni izkazala za verjetno obstoja pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, ker ni izkazala s stopnjo verjetnosti, da bi dolžnik nepremičnino, na katero meri začasna odredba, odtujil, obremenil ali kako drugače z njo razpolagal. Pri verjetnem obstoju neznatne škode pa je ocenilo, da upnica niti ni zatrjevala, da dolžnik nima namena razpolagati z nepremičnino, zatrjevala je namreč nasprotno, za svoje trditve pa tudi ni predložila nobenega dokaza. Zaradi navedenega tudi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Glede obstoja pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ pa pritožbeno sodišče dodaja: verjeten izkaz nevarnosti, da bo dolžnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev upničine terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti verjetno izkazana na način, da za upnico predstavlja subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. To pomeni, da mora biti za verjetno izkazano subjektivno delovanje dolžnika na način, da dolžnik aktivno deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikove denarne terjatve. Zgolj sklepanje, da ima dolžnik namen odtujiti nepremičnino iz razloga, ker je z upnico že sklenil predpogodbo, kakor tudi sklepanje, da dolžnik nima drugega premoženja in je v finančnih težavah, ker je v teku izvršba, pa še ne izkazuje za verjetno, da ima dolžnik namen nepremičnino odtujiti. Dolžnost dokazovanja nevarnosti pa nosi predlagatelj začasne odredbe. Nevarnost je potrebno za verjetno izkazati v vsakem dolžnikovem ravnanju, ki ima za posledico onemogočanje ali oteženo uveljavljanje upnikove terjatve. Samo dejstvo, da zoper dolžnika teče izvršba, še ne pomeni, da dolžnik nima drugega premoženja in da je nelikviden, kar pa samo po sebi tudi še ne predstavlja takšne nevarnosti, da bi sodišče izdalo začasno odredbo. Upnica je ta dejstva v predlogu zatrjevala, predloženi dokazi v tej smeri, na katere pa opozarja tudi pritožba, pa teh dejstev z verjetnostjo ne dokazujejo. Konkretnih dolžnikovih dejanj v smeri prodaje in obremenitve nepremičnine, pa upnica ni dokazala s stopnjo verjetnosti. Drži sicer pritožbena navedba, da zaznamba sklepa o izvršbi in vknjižba zastavne pravice na nepremičnini nista oviri za odtujitev ali obremenitev nepremičnine dolžnika. Nepremičnine se lahko prodajo znotraj izvršilnega postopka osebi, ki niti ne sodeluje v izvršilnem postopku. Vendar ta zaznamba in vknjižba zastavne pravice še ne predstavljata takšne nevarnosti, da bo uveljavitev upničine terjatve otežena ali precej onemogočena. Glede zatrjevanja upnice, da je dolžnik brez preostalega premoženja, za katerega meni upnica, da gre za negativno dejstvo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sicer drži navedba v pritožbi, da negativnega dejstva ni mogoče dokazovati, vendar v konkretnem primeru ne gre za negativno dejstvo. Upnica bi zaradi izkaza verjetnega obstoja nevarnosti po 2. odst. 270. čl. ZIZ lahko predlagala zaslišanje dolžnika, na podlagi katerega bi se lahko ugotavljalo dolžnikovo premoženjsko stanje. Ker se za verjeten obstoj nevarnosti po 2. odst. 270. čl. ZIZ šteje lahko le dolžnikovo delovanje, ki je uperjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve, ne pa samo dolžnikovo stanje, za to pa so potrebna dolžnikova konkretna dejanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da upnica ni izkazala za verjeten obstoj pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ. Objektivna dejstva kot so dolžnikova nelikvidnost, izvršba na nepremičnini in sklepanje upnice, da ima dolžnik namen odtujiti nepremičnino, ne predstavljajo tiste subjektivne nevarnosti, katera bi opravičevala izdajo začasne odredbe. Poleg tega pa je pomembno tudi dejstvo, da tudi , če bi se upničine trditve izkazale za resnične, to še nujno ne pomeni, da je zaradi slabe finančne likvidnosti dolžnika onemogočena uveljavitev terjatve upnice. Za subjektivno nevarnost mora biti podan vzrok za obstoj nevarnosti, delovanje dolžnika pa mora biti takšno, da je neposredno usmerjeno na predmet začasne odredbe.

Glede pogoja iz 3. odst. 270. čl. ZIZ pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna. Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Upnica je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve s tem, da je zatrjevala za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. To škodo pa mora upnica zatrjevati in izkazati za verjetno. To pomeni, da mora upnica zatrjevati in verjetno izkazati vsaj takšne okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da bo škoda neznatna. Na strani upnice je, da zatrjuje in izkaže za verjetno, da bo dolžnik pretrpel neznatno škodo, saj hkrati ni dolžna dokazovati nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ. Tako kot mora upnica navesti dejstva in predlagati dokaze, ki izkazujejo verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi njeni uveljavitvi terjatve iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, mora navesti tudi dejstva in predlagati dokaze, ki jo osvobajajo dokazovanja te nevarnosti. Upnica pa je že v predlogu zatrjevala, da bo dolžnik utrpel z izdajo začasne odredbe le neznatno škodo s tem, da ne bo prikrajšan v ničemer, če se izkaže, da nepremičnine nima namena odtujiti ali obremeniti. Upnica razen trditve, da bi dolžnik pretrpel le neznatno škodo, če bi se ugotovilo, da nima namena prodati nepremičnine, ni pojasnila, zakaj omejitev razpolaganja z nepremičnino dolžniku ne bi škodila. Pojem neznatne škode pa predstavlja le takšno škodo, ki dolžnika ne bo omejevala. Upnica pa za takšne trditve ni predložila nobenega dokaza, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Smisel začasnih odredb je ravno v tem, da dolžnik z izdano začasno odredbo vedno pretrpi škodo. Zato je pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja iz 3. odst. 270. čl. ZIZ potrebno ugotavljati, ali je podana verjetnost nastanka neznatne škode. Zgolj trditev upnice, da dolžnik ne bo pretrpel neznaten škode, če se ugotovi, da nima namena prodati nepremičnine, pa ne zadostuje za izpolnjevanje pogoja iz 3. odst. 270. čl. ZIZ.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev določb postopka, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje po 2. točki 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta v izreku sklepa glede na to, da upnica s pritožbo ni uspela.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 28/00
• VSC sklep Cp 454/2008
• VSL sklep II Cpg 966/99