<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Ip 3785/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2008:I.IP.3785.2007
Evidenčna številka:VSL0052661
Datum odločbe:09.01.2008
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:načelo formalne legalitete - izpolnitev nedenarne obveznosti

Jedro

V izvršilnem postopku res velja načelo stroge formalne legalitete, po katerem izvršilno sodišče upniku ne more prisoditi kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti ter vanj posegati. Izvršilni postopek je v tem smislu res namenjen le realizaciji upnikove terjatve, ki je ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku, vendar pa to ne pomeni nujno, da morajo biti tudi nedenarne obveznosti brez izjeme izpolnjene dobesedno tako, kot se glasijo, ampak je treba ustrezno upoštevati tudi namen, ki naj se doseže z izpolnitvijo obveznosti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 1. in 2. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka), naložilo dolžniku, da krije svoje stroške v zvezi z ugovorom, v osmih dneh pa upnici povrne njene stroške v višini 313,61 EUR (2. točka izreka) in izvršilni postopek glede izterjave pravdnih stroškov ustavilo (3. točka izreka).

Proti odločitvi iz 1. in 2. točke navedenega sklepa se je pravočasno pritožil dolžnik in navedel, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v ugovoru ni uveljavljal nobenega od razlogov, ki preprečujejo izvršbo iz prvega odstavka 55. člena ZIZ. Svojo odločitev je utemeljilo na načelu stroge formalne legalitete, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi moral dolžnik ponovno namestiti staro ključavnico v vrata. To je pa neizvedljivo, kar je dolžnik izpovedal že v pravdi in ponovno sedaj v izvršilnem postopku, ker je bila stara ključavnica pokvarjena, neuporabna in jo je zato vrgel stran. Stara ključavnica fizično ne obstaja več in je zato izpolnitev dolžnikove obveznosti fizično nemogoča tako prostovoljno kot v izvršbi. Če je predmet obveznosti uničen, je popolnoma logično, da izvršba ni mogoča, kar je vsekakor razlog, ki preprečuje izvršbo. Obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, je treba razumeti vsebinsko in smiselno in ne zgolj strogo formalno. Smisel in cilj tožbenega zahtevka oziroma dolžnikove obveznosti po izvršilnem naslovu je, da omogoči vstop upnici skozi vrata na južni strani hiše. Namestitev stare ključavnice je treba presojati skozi ta namen in ne, da je to samo sebi namen. Če bi sodišče prve stopnje tako razumelo dolžnikovo obveznost, je utemeljen dolžnikov ugovor, da je svojo obveznost že izpolnil. Dolžnik je namreč svojo obveznost (omogočiti upnici vstop skozi navedena vrata) izpolnil še pred vložitvijo predloga za izvršbo s tem, da je upnici izročil ključe nove ključavnice. To je storil že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov. Upnica je na naroku res trdila, da ključi vrat ne odpirajo, vendar pa ni o tem predložila nobenega dokaza, sodišče prve stopnje pa se o tem ni niti opredelilo oziroma pri odločitvi o zavrnitvi ugovora tega ni upoštevalo. Glede na navedeno je neutemeljena tudi zagrožena denarna kazen, ki je smiselna, če dolžnik po svoji volji noče izpolniti obveznosti, v konkretnem primeru pa je po nobenem fizikalnem zakonu pač ne more. Poleg tega je tudi sama višina denarne kazni nesorazmerno visoka, višine pomen dejanja ne opravičuje.

V odgovoru na pritožbo je upnica navedla, da ZIZ ugovornih razlogov ne deli med formalne in neformalne, razlog za ugovor je ali pa ga ni. Dolžnik ni dokazal svoje trditve, da je ključavnico zamenjal, ker je bila pokvarjena. O tem ni obvestil nikogar in tudi ključa zamenjane ključavnice ni nikomur dal. Dolžnik si jemlje pravico v svoje roke in samo sodišče ga lahko prisili k prenehanju nezakonitih ravnanj. Sklep iz motenjske pravde je jasen, zoper njega se dolžnik ni pritožil. Dolžnik ob tem sedaj modruje o tem, da je treba obveznosti razumeti vsebinsko, pozabi, da je zamenjal ključavnico brez vedenja, kaj šele soglasja upnice in tudi, da zamenjava sploh ni bila potrebna, ker ključavnica ni bila ne pokvarjena in ne dotrajana. Dolžnik je ključavnico zamenjal nalašč, da bi upnici preprečil vstop in zdaj mora nositi breme in odgovornost tistega, kar je sam storil. Dolžnik je zamenjal ključavnice tudi na drugih, notranjih vratih, da mu tiste druge ključavnice ne bi bilo treba zamenjati, je vrata raje snel s tečajev in jih še do danes ni namestil nazaj. Dolžnik še danes na vse možne načine nagaja upnici in tudi svoji materi. Dolžnik svoje obveznosti po sklepu o motenju posesti še do danes ni izpolnil. Upnica ne verjame, da je dolžnik ključavnico vrgel stran, poleg tega pa je tako izjavo podal prvikrat na naroku v tem izvršilnem postopku. Upnici ni treba dokazovati, da ključ vrat ne odpira, dokazno breme je na dolžnikovi strani. Ključ, ki ga je po zaključku naroka za glavno obravnavo izročil dolžnik, vrat ne tedaj ne kasneje ni odklenil oziroma zaklenil.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

V izvršilnem postopku res velja načelo stroge formalne legalitete, po katerem izvršilno sodišče upniku ne more prisoditi kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti ter vanj posegati. Izvršilni postopek je v tem smislu res namenjen le realizaciji upnikove terjatve, ki je ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku, vendar pa to ne pomeni nujno, da morajo biti tudi nedenarne obveznosti brez izjeme izpolnjene dobesedno tako, kot se glasijo, ampak je treba ustrezno upoštevati tudi namen, ki naj se doseže z izpolnitvijo obveznosti, na kar utemeljeno opozarja pritožnik. V obravnavanem primeru je v izvršilnem naslovu (sklepu o motenju posesti) dolžniku naloženo, da mora v osmih dneh vzpostaviti prejšnje stanje tako, da v vrata na južni strani hiše (vrata, ki vodijo v stanovanje z balkona) namesti ključavnico, ki je bila v njih pred motilnim dejanjem in s tem upnici omogoči vstop v stanovanje. Med izvršilnim postopkom je dolžnik zatrjeval, da je že ob zaključku glavne obravnave upnici izročil ključ novih vrat in s tem izpolnil obveznost, upnica pa je trdila, da je res dobila ključ, a da to ni bil ključ zamenjane ključavnice. Kljub temu da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem spornim dejstvom zaslišalo stranki in pričo, je izpodbijano odločitev oprlo le na ugotovitev, da je dolžnik (na naroku v izvršilnem postopku) izpovedal, da stare ključavnice nima več, da pa je to povedal že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov in da zoper izvršilni naslov ni uveljavljal pravnih sredstev, tako da je izvršilni naslov pravnomočen in da je izvršilno sodišče nanj vezano. Sodišče prve stopnje se torej ni opredelilo do sporne izročitve ključa na zadnji glavni obravnavi in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. To dejstvo bi bilo namreč lahko v izvršilnem postopku odločilno, saj bi se v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je bil na obravnavi v pravdnem postopku izročeni ključ res ključ nove ključavnice, odprlo vprašanje, ali je dolžnik, kljub temu da ni namestil stare ključavnice, objektivno izpolnil obveznost v izvršilnem naslovu, to pa je omogočiti nemoten vstop dolžnice skozi vrata na južni strani zgradbe oziroma vrata, ki vodijo v stanovanje z balkona.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku po potrebi dodatno zaslišati stranke in pričo, po potrebi izvesti še ostale predlagane dokaze, izvedene dokaze oceniti (lahko tudi z uporabo pravil o dokaznem bremenu) in ugotoviti, ali dolžnik mora izpolniti obveznost, ki mu je naložena v izvršilnem naslovu, tako kot se glasi. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da v primerih, kot je obravnavan, včasih ni mogoče zanesljivo izključiti, da je obveznost dejansko postala nemogoča, torej da stara ključavnica več ne obstaja. Vendar pa mora dolžnik kljub temu izpolniti obveznosti iz izvršilnega naslova, in sicer tako, da bo upnici omogočen nemoten dostop skozi sporna vrata, ta dostop pa mora biti omogočen na način, ki bo upnici omogočal enako posest, kot jo je imela pred motilnim dejanjem. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje še navede razloge, zaradi katerih je sledilo predlogu upnice in izreklo denarno kazen v višini 1.000.000,00 SIT (sedaj 4.172,93 EUR) oziroma navedeno odločitev obrazloži z upoštevanjem določbe petega odstavka 226. člena ZIZ.

Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

 


Zveza:

ZIZ člen 55, 55/1, 226, 55, 55/1, 226. ZPP člen 339/2-14, 339/2-14.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MjMwOA==