VSL sklep I Ip 644/2008

Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča nemožnost vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru prodaje nepremičnine, ne more predstavljati škode v smislu 71. člena ZIZ. Ob stališču, da je nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja nenadomestljiva škoda ali težko nadomestljiva škoda iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, bi moralo sodišče predlogu za odlog, ki bi se opiral na ta razlog (in bi izpolnjeval še enega od dodatnih pogojev iz 1. do 9. točke 71. člena ZIZ), vedno ugoditi. Pri vsaki izvršbi na nepremičnine je pričakovati, da bo nepremičnina na dražbi domaknjena oziroma prodana najboljšemu ponudniku, ki bo na nepremičnini na originaren način pridobil lastninsko pravico in vzpostavitev prejšnjega stanja ne bo več mogoča.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predloga dolžnikov za odlog izvršbe z dne 3. 10. 2007 in 11. 1. 2008.

Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila dolžnika in navedla, da sta sodišču dala vse potrebne dokaze, da sta zoper upnika vložila tožbo na ničnost posojilne pogodbe, ki se obravnava v pravdnem postopku pod opr. št. P 3821/2006 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Dolžnika utemeljeno pričakujeta, da bosta s svojo tožbo uspela, saj sta v tožbi navedla neizpodbitne dokaze, da denarja, ki naj bi ga dolgovala, sploh nista prejela. Dejanski posojilojemalec je bil K. F., ki je večino prejetega denarja tudi vrnil upniku P. S. Dolžnika sta zato pričakovala, da bo naslovno sodišče odložilo izvršbo do rešitve omenjenega spora. Če bi izvršilno sodišče ponovno odredilo prodajo nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, v kateri živita tožeči stranki, bi dolžnikoma nastala nenadomestljiva škoda, saj lahko izvršilno sodišče na drugi dražbi proda nepremičnino v skladu s 188. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju tudi pod ugotovljeno vrednostjo in to tudi do polovice vrednosti nepremičnine. Če bi se to tudi dejansko zgodilo in bi bila stanovanjska hiša dolžnikov prodana, si dolžnika nikoli več ne bi mogla sama ustvariti ali pridobiti nove nepremičnine, v kateri bi lahko živela z dvema otrokoma, ki skupaj z njima živita v tej stanovanjski hiši. Da za to obstajajo realne možnosti kaže tudi dejstvo, da se je pri dolžnikih do sedaj oglasilo že več potencialnih kupcev nepremičnine, ki so dolžnikoma dati vedeti, da so pripravljeni kupiti njuno nepremičnino na drugi dražbi. V primeru prodaje nepremičnine ne bi bilo več mogoče vzpostaviti prvotnega stanja ter dolžnikoma vrniti njune lastninske pravice. Sodišče bi moralo o predlogu dolžnikov odločati samostojno, ne pa da je oprlo odločitev na odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani glede zavrnitve predloga dolžnikov za izdajo začasne odredbe. Iz obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 5. 2007 smiselno izhaja, da je to sodišče napotilo dolžnika, da zahtevata odlog izvršbe pri izvršilnem sodišču. Naslovno sodišče se je sedaj postavilo na stališče, da je izvršba dopustna tudi v primeru, ko je podlaga za izvršbo posojilna pogodba, sklenjena v notarskem zapisu, ki pa je bila sklenjena na goljufiv način in bo v primeru uspeha dolžnikov v pravdi postala nična. Glede na navedeno je razlaga sodišča glede dopustne škode, ki bo nastala dolžnikoma, nerazumna. Prepričanje sodišča, da bi bilo nepravično odložiti izvršbo nima nikakršne podlage v dejanskem stanju. Dejstvo je, da bo z izvršbo najprej poplačan upnik, ki ima zelo dvomljivo terjatev. Res bi dolžnika lahko uveljavljala ničnost posojilne pogodbe že prej, vendar je nista prav zaradi delovanja upnika in dejanskega dolžnika K. F., ki sta z zavlačevanjem rešitve dosegla, da je postal sklep o izvršbi pravnomočen. Navedeno sta dolžnika obširno obrazložila v tožbi na ničnost posojilne pogodbe in vlogah, s katerimi sodišče v celoti razpolaga, zato je stališče sodišče o pravičnosti izpolnitve sporne in nične terjatve naravnost cinična.

Upnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, naprej ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, naprej ZIZ).

Po določbi prvega odstavka 71. člena ZIZ lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšno izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v primerih, ki jih določa zakon v 1. do 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Iz posebno upravičenih razlogov lahko sodišče odloži izvršbo tudi v drugih primerih, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat (drugi odstavek 71. člena ZIZ). Dolžnika sta v obeh predlogih za odlog (z dne 3. 10. 2007 in 11. 1. 2008) obstoj takoimenovanega objektivnega pogoja za odlog izvršbe utemeljevala z vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, glede škode pa sta navajala, da bi jima s prodajo nepremičnine na drugi javni dražbi nastala nenadomestljiva škoda, ker bi se lahko nepremičnina prodala tudi pod ugotovljeno vrednostjo, tudi do polovice vrednosti. Navedla sta tudi, da so z njima stopili v stik že potencialni kupci in da v primeru prodaje nepremičnine, ne bi bilo več mogoče vzpostaviti prvotnega stanja ter dolžnikoma vrniti njune lastninske pravice. Pojma nenadomestljiva škoda in težko nadomestljiva škoda sta pravna standarda, katera je treba napolniti oziroma definirati v vsakem konkretnem primeru. Po ustaljeni sodni praksi škoda, na katero se sklicuje pritožba, to je razlika med dejansko vrednostjo nepremičnino in doseženo ceno na javni dražbi, ne predstavlja škode po prvem odstavku 71. člena ZIZ niti posebno upravičenega razloga po drugem odstavku 71. člena ZIZ (primerjaj VSL sklep III Cp 471/2003 in VSK sklep II Cp 969/2005). Prodaja in oblikovanje cene za prodano nepremičnino na javni dražbi na način, ki ga predvideva zakon ne more predstavljati razloga za odlog izvršbe. Splošno sprejeto stališče v sodni praksi in teoriji je tudi, da je težko nadomestljiva škoda taka škoda, ki presega tisto, ki je zajeta že v realizaciji izvršbe, da pa vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in torej določeno škodo zanj, pa je neizogibna posledica izvršbe. Pritožbeno sodišče še meni, da tudi nadaljnji razlog, ki ga zatrjujeta pritožnika in sicer, da vzpostavitev prejšnjega stanja v primeru prodaje nepremičnine ne bi bila več možna, ne more predstavljati škode v smislu 71. člena ZIZ. Ob stališču, da je nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja nenadomestljiva škoda ali težko nadomestljiva škoda iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, bi moralo sodišče predlogu za odlog, ki bi se opiral na ta razlog (in bi izpolnjeval še enega od dodatnih pogojev iz 1. do 9. točke 71. člena ZIZ), vedno ugoditi. Pri vsaki izvršbi na nepremičnine je pričakovati, da bo nepremičnina na dražbi domaknjena oziroma prodana najboljšemu ponudniku, ki bo na nepremičnini na originaren način pridobil lastninsko pravico in vzpostavitev prejšnjega stanja ne bo več mogoča.

Ker dolžnika po povedanem torej nista izkazala že prvega pogoja za odlog izvršbe (nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode), je odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga pravilna in se pritožbeno sodišče ne bo podrobneje spuščalo v razloge, katere je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje, čeprav se z vsemi ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno ugotovilo, da že Okrožno sodišče v Ljubljani, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, štelo, da ni potrebno, da bi se predmetna izvršba odlagala. Vendar pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o zavrnitvi predloga za odlog na odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani . Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je štelo, da dolžnika nista izkazala pogoja iz 9. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, ker vložena tožba na ničnost posojilne pogodbe ne predstavlja tožbe po 59. in 60. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje pa je nenazadnje kljub vsemu pravilno izhajalo iz stališča, da ima upnik izvršilni naslov za svojo terjatev. Pritožnikoma je treba še pojasniti, da pri odločanju o predlogu za odlog ni mogoče upoštevati morebitnega uspeha s tožbo, saj je presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe prepuščena pristojnemu pravdnemu sodišču in ne izvršilnemu sodišču.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnikov zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 19/2008
• VSK sodba I Cp 366/2004
• VSL sklep I Cp 1330/99