VSL sklep I Ip 267/2008

Jedro

Kadar dolžnik v izvršilnem postopku uveljavlja pobot, je potrebno ločiti, ali uveljavlja pobotni ugovor (procesni pobot) ali ugovor prenehanja terjatve zaradi pobotanja (materialnopravni pobot). Z izvršilnim pobotnim ugovorom, dolžnik od izvršilnega sodišča zahteva, da ugovoru ugodi in izda odločbo o pobotu, s katero pobota dolžnikov terjatev do upnika s tistim, kar ta terja od dolžnika. Takšen ugovor pobota v izvršilnem postopku ni dopusten.

Ugovor dolžnika bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo kot ugovor prenehanja terjatve v smislu 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da je terjatev prenehala zaradi materialnopravnega pobota, do katerega je prišlo med tem izvršilnim postopkom. Vendar pa v konkretnem primeru, ko dolžnik v ugovoru zatrjuje, da ima terjatev do upnika v višini 88.610,00 SIT s pripadki, ki jo že izterjuje v drugem izvršilnem postopku in hkrati uveljavlja v pobot v tem izvršilnem postopku, s takšno trditvijo ne more uspeti. Dolžnik namreč svojo terjatev do upnika uveljavlja dvakrat; enkrat v izvršilnem postopku, ki ga je on sprožil, drugič pa v tem, v katerem ugovarja svojo terjatev v pobot. To pa pomeni, da je z začetkom izvršilnega postopka opr. št. I X nastopila litispendenca.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

- v 2. točki izreka spremeni tako, da se višina ugovornih stroškov 134,11 EUR zniža za znesek 70,00 EUR (tako, da je dolžnik dolžan povrniti upniku 64,11 EUR);

- v 3. in 4. točki izreka razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka);

- odločilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti 134,11 EUR ugovornih stroškov (2. točka izreka);

-ugotovilo, da v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. I 02/352 obstoji terjatev dolžnika B. F. do upnika D. L. in D. K., in obe terjatvi na dan 30. 8. 2007 medsebojno pobotalo do višine 554,42 EUR (3. točka izreka) ter ugotovilo, da je upnikova terjatev v tem postopku poplačana in izvršbo ustavilo (4. točka izreka).

Zoper sklep se pritožuje dolžnik zaradi vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog upnika zavrne kot neutemeljen in upniku naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, o stroških pa odloči kot nadaljnjih izvršilnih stroških postopka. Upnika sta vložila predlog za izvršbo za celoten dolg iz naslova pravdnih stroškov po sodbi opr. št. P 172/92, dolžnik pa je ugovoru predložil listine, da je dolg plačal pravnemu zastopniku upnikov. Upnika sta naknadno priznala plačilo 60.000,00 SIT, zanikala pa plačilo 14.461,00 SIT. Sodišče bi zato moralo najprej ugoditi ugovoru za 60.000,00 SIT s pripadki in v tem delu sklep o izvršbi razveljaviti ter predlog zavrniti. Za preostalo terjatev pa bi moralo oceniti dokaze in verjetnost, ali je bil ta dolg dejansko plačan ali ne. Upnik se pred vložitvijo predloga ni pozanimal, kolikšen del dolga je bil plačan, dolžnik pa vztraja, da je znesek 14.461,00 SIT in zakonske zamudne obresti poravnal s plačilom v višini 18.000,00 SIT. Obrazložitev sklepa je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Ni moč ugotoviti, zakaj je sodišče ugotavljalo upnikovo terjatev na dan 30. 8. 2007, o kakšnih obrestih govori sodišče, saj navaja, da tečejo obresti od glavnice od leta 2000 dalje do plačila, hkrati pa da prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Sodišče je samoiniciativno izračunalo zamudne obresti od celotnega zneska ne glede na plačila. V nadaljevanju pa je sodišče s svojo odločitvijo o pobotnem ugovoru dejansko preseglo samo sebe. Pobotalo je namreč terjatev dolžnika do upnika v višini 554,42 EUR s pripadki s terjatvijo upnika dol dolžnika v višini 60,34 EUR, kar ne vzdrži matematičnega izračuna. Dolžnik vztraja, da je dokazal, da je dolg poravnal na račun pravnega zastopnika upnikov, a mu je sodišče kljub temu naložilo v plačilo stroške izvršilnega postopka, tudi stroške ugovora, čeprav je ugovor vložil dolžnik in ni razumljivo, zakaj bi jih moral plačati upniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

V obravnavani zadevi sta upnika dne 20. 2. 2004 vložila zoper dolžnika predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. P 172/92 z dne 11. 5. 1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1886/99 z dne 19. 1. 2000, po katerem je dolžnik upnikoma dolgoval pravdne stroške v višini 117.910,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 1999 dalje do plačila. Ker je dolžnik del glavnice že poravnal v letu 2000, upnika zahtevata zgolj še izterjavo glavnice 14.461,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice, upoštevaje delna plačila dolga, in stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagano izvršbo s sklepom o izvršbi z dne 2. 3. 2004, zoper katerega pa je dolžnik vložil ugovor, ki ga je primarno utemeljeval s tem, da je dolg v celoti plačal že leta 2000, podrejeno pa uveljavljal pobotni ugovor, ker mu upnik v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah opr. št. I 02/359 dolguje 88.610,00 SIT s pripadki.

Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da pritožnik nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo ugovoru ugoditi za nesporno plačilo terjatve v višini 60.000,00 SIT. Pritožnik namreč glede na zgoraj povedano zmotno meni, da upnika delnih plačil nista upoštevala in da v tem postopku izterjujeta celoten dolg po izvršilnem naslovu. Tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izvedenih dokazov in ni ugotavljalo, ali je bil dolg v višini 14.461,00 SIT plačan ali ne, ne vzdrži. Sodišče prve stopnje je namreč izčrpno povzelo vsebino izvedenih dokazov (zaslišanje upnika in priče I. Š. ter poizvedbe pri B. Z. in D.S.) ter na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega ugovornega postopka zaključilo, da dolžniku ni uspelo dokazati, da je upniku poravnal celoten dolg, vključno z zneskom 14.461,00 SIT. Sodišče druge stopnje se z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča strinja. Odločitev sodišča prve stopnje o primarnem ugovornem razlogu je tako pravilna, napačno pa je sodišče prve stopnje odločilo o pobotnem ugovoru.

Kadar dolžnik v izvršilnem postopku uveljavlja pobot, je potrebno ločiti, ali uveljavlja pobotni ugovor (procesni pobot) ali ugovor prenehanja terjatve zaradi pobotanja (materialnopravni pobot). Z izvršilnim pobotnim ugovorom, dolžnik od izvršilnega sodišča zahteva, da ugovoru ugodi in izda odločbo o pobotu, s katero pobota dolžnikov terjatev do upnika s tistim, kar ta terja od dolžnika. Takšen ugovor pobota v izvršilnem postopku ni dopusten. Ugovor pobota je namreč omejen le na pravdni postopek in to zgolj na del, ki teče pred sodiščem prve stopnje. Iz določbe tretjega odstavka 337. člena ZPP, da se ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi, je zaključiti, da je ugovor pobota v pravdnem postopku časovno omejen le do konca glavne obravnave, zato ni možen več v postopku na drugi stopnji in tem manj v izvršilnem postopku, ki sledi pravdnemu. Ker je sodišče prve stopnje dolžnikov pobotni ugovor, ne da bi dolžnik takšen zahtevek sploh podal, štelo kot zahtevo za procesno pobotanje terjatev, to pa v izvršbi ni dopustno in ker pritožnik pobotanje izrecno izpodbija, je bilo potrebno odločitev o pobotu (3. točka izreka) razveljaviti, v poledici pa tudi odločitev o ustavitvi postopka (4. točka izreka), saj ta temelji neposredno na odločitvi o pobotu (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ugovor dolžnika bi sodišče prve stopnje sicer lahko upoštevalo kot ugovor prenehanja terjatve v smislu 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da je terjatev prenehala zaradi materialnopravnega pobota, do katerega je prišlo med tem izvršilnim postopkom (enako kot v primeru plačila terjatve med postopkom). Vendar pa v konkretnem primeru, ko dolžnik v ugovoru zatrjuje, da ima terjatev do upnika v višini 88.610,00 SIT s pripadki, ki jo izterjuje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. I 02/359 in hkrati uveljavlja v pobot v tem izvršilnem postopku, s takšno trditvijo ne more uspeti. Dolžnik namreč svojo terjatev do upnika uveljavlja dvakrat; enkrat v izvršilnem postopku, ki ga je on sprožil, drugič pa v tem, v katerem ugovarja svojo terjatev v pobot. To pa pomeni, da je z začetkom izvršilnega postopka opr. št. I 02/359 nastopila litispendenca. Po določbi četrtega odstavka 194. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče med istima strankama izvršilni postopek o istem zahtevku. Ker v tem postopku smiselno teče druga izvršba o isti terjatvi, je sodišče druge stopnje, ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, upoštevalo litispendenco glede v pobot uveljavljane dolžnikove terjatve. Dolžnik z ugovorom, kot ga je podal, ne more doseči prenehanja upnikove terjatve, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep v 1. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zakon o izvršbi in zavarovanju v 38. členu določa, da plača izvršilne stroške najprej upnik (prvi odstavek 38. člena ZIZ), na njegovo zahtevo pa mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). O tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev sodišča prve stopnje o stroških upnika je, glede na potrebnost upnikovega odgovora na ugovor, v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ, sodišče pa je stroške odmerilo skladno s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003 s spremembami). Upniku je priznalo 100 točk za sestavo odgovora na ugovor, 2% materialnih stroškov, povečano za 20% DDV in takso za vlogo v znesku 7,93 EUR (prej 1.900,00 SIT). Stroški upnika, upoštevaje vrednosti odvetniške točke 0,4590 EUR, na dan odločanja prvostopnega sodišča znašajo 64,11 EUR. Sodišče prve stopnje je ob seštevanju stroškov naredilo napako in upniku priznalo kar 134,11 EUR stroškov. Ker za priznanje preostalega dela stroškov v višini 70,00 EUR sodišče ni imelo podlage, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, da je višino ugovornih stroškov 134,11 EUR znižalo za znesek 70,00 EUR, tako, da je dolžnik upniku sedaj dolžan povrniti 64,11 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik je s svojo pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 423/2004
• VSL sklep I Cpg 1404/99
• VSL sodba I Cpg 4/99