VSL sklep IV Cp 903/2008

Jedro

Strokovna pomoč izvedenca je v postopku za ureditev stikov potrebna, kadar se izkaže, da bi odločitev lahko kvarno učinkovala na otrokove interese.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je bil otrok, mladoletni V. S. dodeljen v varstvo in vzgojo materi, odprta pa je ostala še odločitev o ureditvi stikov med mladoletnim V. S. in njegovim očetom, toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je stike določilo tako, da potekajo en dan v tednu, v ponedeljek ali sredo med 16.00 in 19.30 uro in en dan med vikendom v soboto ali nedeljo med 14.00 in 19.00 uro. Način stikov poteka tako, da vsakič pride oče iskat mladoletnega sina na dom in ga tja tudi vrne. Od aprila 2008 dalje pa stiki potekajo tako, da stiki potekajo en dan med tednom v ponedeljek ali v sredo med 16.00 oz. 16.30 uro do 19.30 ure ter vsako drugo soboto ali nedeljo med 9.00 uro in 19.00 uro. Oče se obenem zaveže, da proti volji sina tega ne bo peljal nikamor, mati pa se zaveže, da bo sina na stike pripravljala in vzpodbujala. Obenem je sodišče še določilo, da sta oba dolžna omogočiti sinu nenadzorovane telefonske pogovore z drugim od staršev. Sodišče je glede praznikov in dela prostih dni odločilo, da jih otrok preživlja izmenično pri vsakem izmed staršev. Poletne počitnice 2008 preživi sin pri očetu vsaj en teden nepretrgoma, ko ga oče odpelje na počitnice, npr. na morje, potovanje ali v toplice. Mati pa je dolžna ob daljšem dopustu dopustiti, da oče sina ob predhodni najavi obišče in preživi z njim vsaj pol dneva. Počitnice v šolskem letu 2008/2009 preživi sin pri vsakem staršu polovico oz. izmenično ene počitnice pri enem in druge počitnice pri drugem staršu. Poletne počitnice pa preživlja strnjeno 14 dni z enim in 14 dni z drugim staršem.

Proti sklepu se pritožuje tožnica. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču predlaga, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica meni, da sodišče ni sledilo otrokovim interesom ter opozarja, da gre za specifično situacijo, ki se kaže skozi celoten spis. Meni, da je uporaba domneve nedolžnosti glede morebitne zlorabe otroka s strani babice neutemeljena, saj tak pristop nasprotuje koristi otroka. Res je, da stiki ne potekajo pri babici, vendar potekajo v neposredni bližini, saj oče stanuje v Š. L. v hiši nasproti svoje mame.

Tožnica načelu postopnosti, ki jo je uporabilo sodišče pri svoji odločitvi, ne nasprotuje. Meni pa, da je bila odločitev premalo pretehtana in strokovno podprta. Tudi volja otroka, ki je bila jasno izražena, mora biti upoštevana, če naj se v prvi vrsti sledi otrokovim koristim. Tožnica še enkrat navaja, da stikom med sinom in očetom ne nasprotuje. Vendar pa meni, da bi o otrokovi koristi lahko sodišče odločalo šele po popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Meni, da pospešitev postopka in odločitev sodišča, ki ni podprta z mnenjem izvedenca, ne more iti na škodo otroka. Pritožba nato po alinejah naniza, kaj vse bi moralo sodišče upoštevati pri ugotavljanju dejanskega stanja. Tako svoje odločitve ne bi smelo opreti zgolj na lastne zaznave in izpovedbe strank, temveč tudi predvsem na stališča stroke. Opozarja, da je od podanega mnenja izvedenke N. K. preteklo že skoraj tri leta in so se v tem času razmere spremenile. Njeno mnenje tako več ni uporabno. Ob tem sodišče celo povzema stališče izvedenke, ki se je opredelila do tega, kdaj naj bi bil opravljen ponoven pregled z izvedencem, kar je sodišče nato namerno prezrlo. Tožnica je predlagala, naj sodišče postavi izvedenca klinično psihiatrične stroke in nato še psihiatrične stroke. Sodišče je temu predlogu najprej sledilo, potem pa dokaz opustilo. Meni, da je glede dejanskih ugotovitev, ali je otrok predelal vse travme, ki jih je utrpel, sposoben samostojno uravnavati odnose z očetom ob stikih, potrebno postaviti izvedenca. Opustitev dokaza zgolj zato, ker toženec ni založil predujma, kaže na to, da je sodišče bodisi pristransko bodisi premalo skrbno. Mnenje bi podalo strokovno oceno otrokovega duševnega stanja, potreb, stisk in dalo napotek sodišču, da se morebitna prisilna izvršba s policijo in izvršiteljico ne bi ponovila. Navaja, da otrok sam kaže v svoji izjavi sodnici nasprotovanje stikom, ki jih je določilo v odločbi in je torej sodišče štelo izjavo otroka za nepomembno. Tožnica bi tudi sama založila manjkajoči predujem, če bi ji sodišče to pustilo.

Iz zapisa s 17.10.2007 izhaja nesporna ugotovitev, da je pri otroku podana bojazen pred odhodom v L.. Tak zapis kaže na nepredelane travme. Tožnica tudi meni, da bi moralo sodišče pred odločitvijo pridobiti bolj konkretno in obrazloženo mnenje CSD.

Neresnične so tudi navedbe v obrazložitvi, da tožnica ob izvršbi ni želela prostovoljno izvršiti odločbe in izročiti otroka.

Dokaz z izvedencem pa bi bil potreben tudi zato, ker je bilo sodišče opozorjeno, da ima otrokov oče izkazane težave v duševnem zdravju. Težave pa imata tudi njegova mati in njegov polbrat.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Opozarja, da je sestavni del odločbe tudi očetova zaveza, da sina proti njegovi volji ne bo odpeljal nikamor. Toženec se je v tej zadevi odločil, da bo storil korak nazaj - vse v korist otroka. Ocenil je, da bi ponovni pregled otroka pri izvedencu nanj deloval travmatizirajoče.

Pritožba ni utemeljena.

Osrednji očitek, na katerem gradi pritožba in na katerega se skozi celotno besedilo navezuje, je, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo znova postaviti izvedenca. Dokaz z izvedencem je potreben, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga Š243. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP)]. Pritrdilen ali zavrnilen odgovor na osrednje pritožbeno vprašanje se skriva v vprašanju, katera dejanska vprašanja bi izvedenec pomagal razrešiti.

V postopkih za ureditev stikov se lahko zastavi vprašanje, ali je tisti izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, primeren za izvrševanje stikov. Vprašanje o tem, ali je oče primeren ali ne, je bilo v tem postopku že razrešeno s pomočjo prvega izvedenca. Odgovor je bil pritrdilen. Koristnost stikov pa je bila potrjena tudi z mnenjem druge izvedenke. Na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja je bilo celo ugotovljeno, da je oče primeren za dodelitev otroka v varstvo in vzgojo. Za otroka je sicer bolje, če se dodeli materi. Vendar razlog za to ni ta, da bi bil oče neprimeren, marveč je šlo za izvedenčevo tehtanje, kaj je za otroka v danem položaju bolje. Za odgovor na vprašanje, ali je oče primeren, da ima otrok z njim stike, dodatna strokovna pomoč torej ne bi bila potrebna.

Težava v zvezi stiki je nastopila, ko otrok ni želel, da ga oče vozi Š. L.. Razlogi za to sicer niso bili do konca razčiščeni. Glede na izpodbijano odločitev pa teh razlogov tudi ni potrebno ugotavljati s pomočjo izvedenca. Izpodbijani sklep je namreč tak, da oče otroka proti njegovi volji ne sme odpeljati. Stiki po sodni odločbi se morajo torej izvrševati tako, da niso proti otrokovi volji. Napačno je zato tudi pritožbeno stališče, ki sodišču očita, da volje otroka ni upoštevalo ter da jo je celo namerno prezrlo. Tako se zastavlja vprašanje, k čemu bi izvedenec sploh pripomogel. Glede na odločitev, kakršna je, in ki jo oče (kar je izjemnega pomena tudi za samo pritožbeno odločitev) sprejema, je odgovor ta, da k ničemer.

K temu velja dodati, da starši svojo roditeljsko pravico praviloma izvršujejo iz samih sebe ne pa pod patronatom stroke. Poseg države je potreben, kadar se starši o izvrševanju roditeljske pravice ne morejo sporazumeti in je potrebna oblastna odločitev. Strokovna pomoč pri takšni oblastni odločitvi pa je potrebna, kadar se izkaže, da bi odločitev lahko učinkovala na otrokove koristi kvarno. Sama tožnica trdi, da stikom načeloma ne nasprotuje. Tako se zastavlja vprašanje, čemu torej sploh nasprotuje. V čem je preteča kvarnost za otrokove interese, če se ureditev stikov izvaja tako, kot je odločeno z izpodbijanim sklepom? Njeno pritožbeno izhodišče je takšno, kakor da bi odločilni del izreka, ki govori o tem, da oče otroka proti njegovi volji ne sme odpeljati, prezrla ter da bi obenem prezrla tudi okoliščino, da je bila s strokovno pomočjo ugotovljena očetova roditeljska sposobnost. Te kvarnosti ni videti. Izvedenec bi bil zaradi celotne psihološko obremenjene zgodbe potreben, če bi bilo odločeno, da oče otroka jemlje k sebi ne glede na otrokove želje (otrokovih želja navsezadnje starši sicer v življenju ne morejo in tudi ne smejo nekritično upoštevati in se jim uklanjati, zato bi bila tudi takšna odločitev možna - vendar glede okoliščine konkretnega primera ob poprejšnji strokovni analizi). Tedaj bi moral izvedenec odgovoriti na vprašanje, ali bi takšna prisilnost lahko kvarno vplivala na otrokove interese. Vendar tega problema, ob odločitvi, kakršna je, v resnici ni. Toženec je namreč v korist otroka, kot tudi sam poudarja, stopil korak nazaj in pristal na tako odprto odločitev, kot je izpodbijana. Glede na občutljivost zadeve si pritožbeno sodišče izjemoma dovoljuje dodati, da bi glede njene zaveze iz izreka sklepa, da otroka pripravlja na stike in ga k njim vzpodbuja, morala tudi tožnica vložiti svoj roditeljski napor, kjer bo razmerje med njo in toženčevo družino potisnjeno v ozadje, v ospredju pa bo otrokov interes odraščati ob obeh starših, čeravno z očetom le prek izvrševanja stikov.

Pritožbena navedba, da bi bil izvedenec potreben tudi zato, ker naj bi imel toženec določene težave v duševnem zdravju, je povsem pavšalna. Glede na to, da mora tudi pritožbeno sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na otrokove koristi, pa vseeno velja ponoviti: o očetovi duševni primernosti se je v tem postopku že izjavil izvedenec psihološke stroke. Prav tako pavšalna je pritožbena trditev o zatrjevanih duševnih težavah toženčeve mame in njegovega polbrata. Obenem pa takšna trditev tudi zamegljuje bistvo: stiki so določeni med očetom in sinom V., ne pa med njim in toženčevo širšo družino.

Pritožbeno sodišče zato zavrača vse pritožbene navedbe. Odgovor nanje je razviden iz obravnave osrednjega vprašanja - ali bi bila postavitev dodatnega izvedenca potrebna ali ne. Odgovor je nikalen.

Nazadnje pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je izvrševanje oblastnih odločb o ureditvi stikov med staršem in otrokom občutljivo. Posebnost je v tem, da je sleherna prisilna izvršitev v otrokovo škodo. Dolžnost staršev je zato, da odločitev v celoti spoštujejo, ker je to v otrokovo korist. Toženec odločitev sprejema, sedaj pa jo bo moral še spoštovati. Tožnica pa odločitve doslej sicer ne sprejema, spoštovati pa jo bo v otrokovo korist morala.

Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijan sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških temelji na pravilu 413. člena ZPP. Oba starša sta predstavila svoja stališča, sodišče pa je odločilo v korist otroka. Ustrezno je, da zato vsaka stranka nosi svoje stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 3604/2011
• VSC sklep Cp 136/2015
• VSC sklep Cp 829/2013