<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep in sodba II Cp 4271/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2008:II.CP.4271.2007
Evidenčna številka:VSL51787
Datum odločbe:02.04.2008
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - nepogodbena odškodninska odgovornost - prometna nesreča v tujini - škodljiva posledica

Jedro

Čeprav trpi tožnik nepremoženjsko škodo na območju Republike Slovenije, slovensko sodišče ni pristojno, ker je do škodnega delovanja prišlo na območju Republike Hrvaške.

 

Izrek

I. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi. Izpodbijana sodba se razveljavi glede celotne odločitve pod točko II/2 ter se zavrže tožba z zahtevkom:

"Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3.493.158,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.000.000,00 SIT od 4.4.2005 do 3.4.2006, od zneska 3.038.460,00 SIT od 3.4.2006 do plačila, od zneska 689.378,00 SIT od 20.7.2003 do 3.4.2006, od zneska 454.698,00 SIT od 3.4.2006 do plačila ter ji nerazdelno s prvo toženo stranko povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

V 1. odstavku točke II/3 se razveljavi odločitev, da mora druga tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 884,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v zavrnilnem delu pod točko II/1 in v zavrnilnem delu pod točko II/3.

III. Tožeča stranka je dolžan plačati drugi toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.837,45 EUR (tisočosemstosedemintrideset 45/100) v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvi toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 3.332,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov, glede zneska 6.682,32 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Drugi toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 5.958,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov, glede zneska 8.618,62 EUR pa je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo. Prvi toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 649,22 EUR, drugi toženi stranki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 884,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka. V presežku, torej za zakonske zamudne obresti od dosojenih stroškov za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izteka paricijskega roka, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Gre za odškodnino v zvezi s prometno nesrečo.

Zoper sodbo se pritožujeta druga tožena stranka in tožeča stranka.

Druga tožena stranka kot bistveno navaja, da ni podana pasivna legitimacija druge tožene stranke, ker druga tožena stranka kot nosilec sistema zelenih kart v drugi državi ne more biti pasivno legitimirana v konkretni zadevi v Republiki Sloveniji, seveda pa tudi ni podana pristojnost naslovnega sodišča za drugo toženo stranko. Prometna nezgoda se je dogodila na območju Republike Hrvaške. Gre za spor z mednarodnim elementom. V konkretni zadevi tudi ni mogoče uporabiti določb ZPP o atrakciji pristojnosti. Če pa bi slovensko sodišče že bilo pristojno, tedaj bi pri odločanju moralo uporabiti hrvaško pravo in prakso, to pa pomeni, da bi morala biti odškodnina nižja. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del. Gre torej za pritožbo zaradi premajhne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, za skaženost in za strah. Navaja razloge, zaradi katerih šteje, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v tem delu v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku.

Utemeljena je pritožba tožene stranke.

Niti iz izpodbijane sodbe niti iz spisa ne izhaja, kakšen je pravni položaj druge tožene stranke. Iz podatkov na spletni stran pa je mogoče razbrati, da H.U.O. med drugim opravlja posle nacionalnega biroja zelene karte. Kot tak je na Hrvaškem lahko tožena stranka s strani osebe, ki ji je bila na Hrvaškem povzročena škoda z uporabo vozila tuje registracije po določbah hrvaškega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča RH štev. U-III/4531/2004 z dne 20.11.2006). Na Hrvaškem bi bil torej po gornjih podatkih H.U. O. lahko tožena stranka.

Nedvomno gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, kajti prometna nesreče se je zgodila 20.7.2003 na Hrvaškem, v njej pa sta bila udeležena tožnik kot slovenski državljan in državljan Nemčije. Glede vprašanja pristojnosti sodišča Republike Slovenije v sporih z mednarodnim elementom je v prvem stavku 29. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP določeno, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Tak zakon je 1. odstavek 55. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP (Ur.l. RS št. 56/99 z dne 13.7.1999). V tem odstavku je določeno, da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na območju RS storjeno škodno dejanje ali če je na ozemlju RS nastopila škodljiva posledica. Sodišče prve stopnje je štelo, da je škodljiva posledica nastala na območju RS zato, ker tožnik tu trpi nepremoženjsko škodo.

V zvezi s tem vprašanjem je bilo na občni seji VSS 19.6.1997 sprejeto pravno mnenje (Pravna mnenja 1/97, stran 14). Sprejeto je bilo v času veljavnosti Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih - ZUKZ in se je navezovalo na 53. člen ZUKZ, ki je v 1. odstavku določal, da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče SFRJ med drugim, če je škoda nastala na ozemlju SFRJ.

Po tem pravnem mnenju je po 53. členu ZUKZ slovensko sodišče pristojno za sojenje v odškodninskih sporih z mednarodnim elementom tudi tedaj, če je škoda nastala na ozemlju RS. Šteje se, da je škoda nastala na njenem ozemlju, če je tu prišlo do poškodbe telesa, ne pa če tožeča stranka na tem območju (kjer ima prebivališče) le trpi duševne bolečine.

Že navedeni 53. člen je torej govoril o škodi, ki je nastala na ozemlju SFRJ, medtem ko 1. odstavek 55. člena ZMZPP loči škodno dejanje in nastop škodljive posledice. Vendar pa iz pravnega mnenja nedvoumno izhaja, da kraj, kjer tožeča stranka trpi duševne bolečine, torej kraj nastanka nepremoženjske škode, ni kraj, kjer je nastala škoda, glede na 1. odstavek 55. člena ZMZPP pa tudi ne kot kraj, kjer je nastopila škodljiva posledica.

Če se torej sklene: čeprav trpi tožnik nepremoženjsko škodo na območju RS, sodišče v RS ni pristojno, ker je do škodnega delovanja prišlo na območju Republike Hrvaške. Taka odločitev je tudi za tožnika ugodnejša, saj je zanj ugodneje, da toži pri pristojnem sodišču v RH. Slovensko sodbo bi namreč sodišče na Hrvaškem moralo šele priznati, če bi tožnik tam hotel zahtevati izvršbo (primerjaj tudi sklep VS RS II Ips 157/96, II Ips 21/97 in II Ips 433/98).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in tožbo zavrglo, upoštevaje 3. odstavek 18.člena ZPP, 3. točko 2. odstavka 339. člena ZPP in 2. odstavek 354. člena ZPP.

Ker je odločalo nepristojno sodišče, je pritožbeno sodišče zavrglo celotno tožbo, torej tudi tisti del, glede katerega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek točke II/2).

Ker v tem delu tožeča stranka ni uspela, mora toženi stranki povrniti pravdne stroške po 1. odstavku 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo v skupnem znesku 1.837,45 EUR, pri čemer je upoštevalo predlog druge tožene stranke ter Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (stroški druge tožene stranke na prvi stopnji znašajo 1.409,70 EUR), pri čemer je odmera natančno razvidna iz spisa - stroškovnika na list. št. 66; pritožbeni stroški druge tožene stranke znašajo skupaj 427,75 EUR: 230,00 EUR za pritožbo, 8,75 EUR za poštnine in 143,00 EUR za takse ter 20% DDV od zneska 230,00 EUR. Zamudne obresti od stroškov niso bile zahtevane, zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V tem delu sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o višini odškodnine. V tem delu pritožbeno sodišče vse razloge izpodbijane sodbe v celoti sprejema in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja:

Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse tisto, kar v pritožbi povzema tožnik in zaradi česar misli, da bi mu morala iti višja odškodnina. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zapisalo jasne in razumljive razloge, odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.500,00 EUR (upoštevaje tožnikov delež odgovornosti 3.750,00 EUR) je po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj individualizirana, prav tako pa je v skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse.

Pravilno je zavrnjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kažejo, da gre le za estetsko motnjo in zaradi tega tožnik ne more trpeti takih duševnih bolečin, da bi mu zaradi tega šla odškodnina za to vrsto škode. Prav nobenih pomislekov tudi ni v zvezi z vprašanjem, ali bi morala tožniku iti višja odškodnina kot 1.250,00 EUR za strah. Verjeti mu je sicer mogoče, da ga je bilo strah, kako se bo zdravljenje končalo, vendar pa je res, da objektivno ni bilo razlogov za tako hudo zaskrbljenost, da bi mu zaradi tega morala iti višja odškodnina, kot tudi ni nobenih razlogov, da bi mu morala iti višja odškodnina v zvezi s strahom, ki ga je trpel pri samem dogodku (po ustaljeni sodni praksi je sicer odškodnina za strah praviloma enotna, če pa je sodišče prve stopnje posebej določilo odškodnino za primarni strah in posebej za sekundarnega, pa to samo po sebi ne predstavlja kršitve).

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je določena odškodnina v skladu s kriteriji, ki jih določa 179. člen Obligacijskega zakonika.

Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo, kolikor gre za prvo toženo stranko (353. člen ZPP). Zato tudi ni bilo razlogov za spreminjanje odločitve o stroških postopka.

 


Zveza:

ZPP člen 18, 18/3, 29, 339, 339/2, 339/2-3, 354, 354/2, 18, 18/3, 29, 339, 339/2, 339/2-3, 354, 354/2. ZMZPP člen 55, 55/1, 55, 55/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDgxNA==