VSL sodba in sklep II Cp 4497/2007

Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki ni dvomilo, da je dejstvo izgube stanovanja tožnika prizadelo tudi v psihičnem smislu. S tem, da je občutil jezo do sodišča, potem pa živel v strahu, kaj bo z njegovo eksistenco ter poslabšal svoje zdravstveno stanje z diagnozo alkoholizma, sicer ni bila prizadeta njegova pravica do družinskega življenja ali nedotakljivosti stanovanja, kot to ocenjuje prvostopenjsko sodišče, pač pa pravica do duševne integritete. Izguba občutka varnosti sodi k duševni celovitosti posameznika, saj se s pravico do slednje poleg posameznikove svobodne volje varuje tudi njegovo čustvovanje in človeške predstave, kar se lahko prizadene ravno s povzročanjem strahu, jeze, žalosti, zbujanjem občutkov manjvrednosti, ipd.

 

Izrek

Pritožbi tožnika in toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da:

- tečejo obresti od prisojenega zneska odškodnine 60.794,00 EUR od 25.11.2004 dalje (do 31.12.2006 od tolarske protivrednosti po prevzemnem tečaju, v EUR);

- tožbeni zahtevek za znesek odškodnine 540,38 EUR s prisojenimi obrestmi se zavrne;

- znesek odškodnine za negmotno škodo se zniža za 4.172,93 EUR, obresti od prisojenega zneska odškodnine za negmotno škodo 4.172,93 pa tečejo od 25.11.2004 dalje;

- tožbeni zahtevek za znesek odškodnine 4.172,93 EUR s prisojenimi obrestmi se zavrne;

- znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, se zniža za 989,28 EUR.

V preostalem delu se pritožbi obeh strank zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba toženke proti sklepu se zavrže.

Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine in toženki naložilo v plačilo 71.766,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 60.794,00 EUR (ugotovljena premoženjska škoda - vrednost stanovanja) od 5.1.2007 do plačila, od 540,38 EUR (predpravdni stroški v zvezi z ustavno pritožbo) od 25.11.2004 do plačila, od 2.086,46 EUR (povračilo plačane uporabnine) od 23.5.2005 do plačila, in od 8.345,85 EUR (nepremoženjska škoda) od 5.7.2007 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki naložilo v povračilo 4.071,96 EUR pravdnih stroškov tožnika. S sklepom ni dopustilo stranske intervencije S.B. in izvedenca F.M..

Proti sodbi se je pritožil tožnik, toženka pa proti sodbi in sklepu. Tožnik uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa poleg tega še nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženka pa spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma razveljavitev sodbe prvostopenjskega sodišča in vrnitev zadeve v novo odločanje. V razlogih pritožbe napada toženka tudi sklep o nedopustitvi stranske intervencije. Obe stranki zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik v pritožbi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je obresti od 60.794,00 EUR dosodilo le od 5.1.2007, ko naj bi se toženka seznanila s cenilnim mnenjem (prejela dopolnitev), saj zapade škoda v trenutku njenega nastanka, to pa je za tožnika bila izguba stanovanja, ki mu je nastala s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji loki o izročitvi, ki je postal pravnomočen 25.9.2002. Tožnik opozarja, da je tožbi 25.11.2004 priložil cenitev izvedenca B. z dne 12.11.2004, ki je stanovanje ocenil na 64.325 EUR. Zahteva, da se obresti od 60.794,00 EUR naložijo toženki v plačilo od 25.11.2004, enako pa tudi obresti od priznanje nepremoženjske škode, pri čemer se dodatno sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Toženka pa meni, da je bil v času prodaje (ko je tožnik stanovanje kupil od prodajalke V.P.) predlog za izvršbo že vložen, vendar ni jasno, ali je prodajalka za to vedela, ker je sodišče zavrnilo dokaz z njenim zaslišanjem. Po njenem mnenju prvostopenjsko sodišče ne obrazloži, zakaj bi se moral pojaviti dvom v lastništvo dolžnika, saj je bil sklep o dedovanju kot izkaz lastništva izdan 2.7.1998, ogled nepremičnine pa je izvedenec v izvršbi opravil 7.6.2001. Po mnenju toženke to ni doba, v kateri bi bila prodaja stanovanja normalna. Sodišče bi moralo zavrniti predlog za izvršbo, je pa zaupalo strokovnjaku (izvedencu), videti je, da neupravičeno. Če bi se ta pri upravniku pozanimal, kdo stanuje v stanovanju, do dražbe ne bi prišlo. Prvostopenjskemu sodišču zato toženka očita, da neupravičeno ni dovolilo stranske intervencije izvedenca M. Intervencijo bi moralo dovoliti tudi banki, saj se je s poplačilom iz kupnine za stanovanje neupravičeno obogatila. Sicer pa toženka nasprotuje temu, da je prvostopenjsko sodišče kot škodo tožniku priznalo tudi pravdne stroške. Končno še meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj posledice vodenja postopkov niso pravno priznana škoda, sploh pa tožnik v alkoholizem ni zapadel zaradi tega postopka.

Na pritožbi nasprotnika medsebojno nista odgovarjala.

Pritožbi proti sodbi sta delno utemeljeni, toženkina pritožba proti sklepu pa ni dopustna.

O pritožbi tožnika

Pritrditi je treba tožniku, da ni podlage za prisojo obresti od odškodnine za uveljavljano in prisojeno premoženjsko škodo (vrednost odvzetega stanovanja) šele od tedaj, ko je tožena stranka prejela dopolnitev cenitve. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/01, s kasnejšimi spremembami, od tu OZ). Ker je obveznost nastala zaradi nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, je le-ta v zamudi takoj, torej v trenutku nastanka škode, na kar pa čas cenitve nič ne vpliva. (opomba 1)

Na podlagi ugotovitve, da je bilo stanovanje s prodajo na javni dražbi kupcu kot lastniku izročeno s sklepom 10.9.2002, je bilo treba glede na določbo 1. odst. 2. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti (4. odst. 358. člena ZPP) tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine 60.794,00 EUR od 25.11.2004 dalje, kot to zahteva tožnik.

Enako velja za nepremoženjsko škodo, kolikor ta tožniku pripada (glej razloge v nadaljevanju glede delne utemeljenosti toženkine pritožbe).

O pritožbi toženke

- p1roti sodbi;

Škoda v zvezi stroški za ustavno pritožbo

Prav ima toženka, da stroški postopka, čeprav drugega, niso škoda, povzročena z nedopustnim ravnanjem toženke. Tožnik je imel glede na uspeh pravico zahtevati povrnitev stroškov obravnavane pravde, ne more pa kot škodo (čeprav je dejansko šlo za zmanjšanje njegovega premoženja) uspešno uveljavljati stroškov v zadevi, v kateri ni uspel, ker niso v pravno priznani vzročni zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem toženke. Odvzem stanovanja, ki ga je tožnik sicer v redu kupil, in je posledica tega, da je toženka stanovanje nedopustno prodala na javni dražbi in s tem omogočila originarno pridobitev lastninske pravice na njem tretji osebi, ne more biti v pravno priznani vzročni zvezi s stroški ustavne pritožbe, ki je bila, kot navaja tožnik sam, zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Nepremoženjska škoda

Po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni šlo za poseg v nedotakljivost stanovanja. Ta z Ustavo RS zagotovljena človekova pravica (ki je sicer le teritorialno koncipirano varstvo zasebne sfere posameznika) (opomba 2) je kršena v primeru, ko nekdo brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopi v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore ali jih preiskuje (člen 36. Ustave RS). Dobroverni kupec na javni dražbi je v svoje stanovanje vstopil na podlagi pravnomočne sodne odločbe, čeprav je prav ta hkrati podlaga za odškodninsko odgovornost toženke. Tožnik je izgubil svoje pravice na stanovanju, tudi posest, vendar proti dobrovernemu tretjemu.

Z Ustavo RS pa je zagotovljena tudi nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti (integritete), njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS). Po presoji pritožbenega sodišča je prišlo do posega v tožnikove osebnostne pravice, in sicer v njegovo duševno celovitost. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki ni dvomilo, da je dejstvo izgube stanovanja tožnika prizadelo tudi v psihičnem smislu. S tem, da je občutil jezo do sodišča, potem pa živel v strahu, kaj bo z njegovo eksistenco ter poslabšal svoje zdravstveno stanje z diagnozo alkoholizma, sicer ni bila prizadeta njegova pravica do družinskega življenja ali nedotakljivosti stanovanja, kot to ocenjuje prvostopenjsko sodišče, pač pa pravica do duševne integritete. Izguba občutka varnosti sodi k duševni celovitosti posameznika, saj se s pravico do slednje poleg posameznikove svobodne volje varuje tudi njegovo čustvovanje in človeške predstave, kar se lahko prizadene ravno s povzročanjem strahu, jeze, žalosti, zbujanjem občutkov manjvrednosti, ipd. (opomba 3)

Vendar je po presoji pritožbenega sodišče tožnik (njegovo obstoječe zdravstveno stanje) tudi sam prispeval k nastanku škode oziroma k temu, da je njegova škoda večja. Po teoriji o adekvatni vzročnosti za odgovor na vprašanje, ali določeno škodno dejstvo po rednem, običajnem, normalnem teku stvari pripelje do konkretne posledice, ne zadostuje le primer konkretnega oškodovanca. Ta je izhodišče predvsem pri vprašanju individualizacije odškodnine, ne pa pri presoji pravno relevantne vzročne zveze. Kadar se med elemente, ki so soprispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je treba vse okoliščine, ki so v zvezi z nastankom škode, skrbno in kritično upoštevati, saj vse te okoliščine lahko predstavljajo (le) enega od več pravno relevantnih vzrokov in lahko pripeljejo do tako imenovane deljene vzročnosti. Prav tak je po presoji pritožbenega sodišča konkretni primer.

Zato je pravilen zaključek, da je pravno upošteven vzrok nepremoženjske škode tožnika tudi njegovo že obstoječe zdravstveno stanje pred škodnim dogodkom, ki ga je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, pa tega ni upoštevalo med vzroki za njegovo škodo. Tudi če je bila izguba stanovanja sprožilni moment za ponovni nastop in poslabšanje njegovega bolezenskega stanja (zdravljenja alkoholizma), v premagovanju stiske, skrbi in strahu, je lahko le splet obeh okoliščin - ugotovljena že obstoječa diagnoza alkoholizma ter odvzem stanovanja - pri tožniku povzročili takšno škodo. Ker je takšna škoda adekvatna le obstoju in delovanju obeh navedenih okoliščin skupaj, in sicer po presoji pritožbenega sodišča v enaki meri, je treba uporabiti pravilo o deljeni vzročnosti in toženko obsoditi na plačilo odškodnine le za tisti del škode, ki ga je mogoče pripisati ravnanju, za katerega odgovarja. To pa je polovico zahtevanega in z izpodbijano sodbo priznanega zneska.

Toženka višine ugotovljene škode oziroma odmeri pravične denarne odškodnine niti ne oporeka, pritožbeno sodišče pa meni, da je prvostopenjsko v pravi meri upoštevalo težo in pomen prizadete dobrine ter dolgotrajnost in intenziteto tožnikovih duševnih bolečin, ko je za celoten obseg škode menilo, da je zahtevana denarna odškodnina pravična. Upoštevajoč navedeno je bilo treba iz tega naslova prisojeni znesek zmanjšati za polovico.

Ostali pritožbeni očitki toženke niso utemeljeni. Toženka celo sama v pritožbi zapiše, da bi moralo izvršilno sodišče predlog za izvršbo zavrniti. Pritožbeno sodišče le dodaja, da bi mu utemeljeno ugodilo, če bi pri tem upoštevalo postopek izvršbe na nepremičnino po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98), ki ni vpisana v zemljiško knjigo. Da bi tako ravnalo, pa niti toženka ne zatrjuje, zato niti ni jasno, čemu izraža v pritožbi svoje mnenje o tem, da tri leta niso normalna doba, ki bi kazala na spremembo lastništva stanovanja dolžnice.

Vprašanje, ali je tožnikov prodajalec vedel za tek izvršilnega postopka, samo po sebi ni pomembno za presojo odgovornosti toženke. Njena odgovornost temelji na protipravnem ravnanju sodišča, ki je postopek izvršbe proti dolžniku, ki je stanovanje že prej prodal tožnikovemu prodajalcu, izpeljalo v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju. Morebitna (so)odgovornost prodajalca, ki bi temeljila sicer na drugi dejanski podlagi, na razmerje med tožnikom in toženko ne more vplivati. Zato zaslišanje priče V. P. (ki je stanovanje prodala tožniku), ni bilo potrebno.

- proti sklepu;

Priglasitev stranske intervencije pomeni udeležbo tretje osebe v pravdi, torej osebe, ki ni pravdna stranka. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko tej stranki pridruži (1. odst. 199. člena ZPP). Izjavo o vstopu v pravdo lahko da intervenient na naroku ali s pisno vlogo (3. odst. 199. člena ZPP). Niti S. banka niti sodni izvedenec F. M. pa take izjave nista podala. Toženka je na naroku 6.7.2006 (l. št. 53) ustno podala predlog za obvestitev drugega o pravdi, in sicer obeh navedenih, kar pa ni enako priglasitvi stranke intervencije. Sklep sodišča se torej nanaša na neobstoječ predlog, vendar pa od pritožbe proti temu sklepu toženka ne more imeti nobene pravne koristi, zato je bilo treba njeno pritožbo zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. odst. 343. člena ZPP).

Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je sodišče pritožbi tožnika in toženke delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka in kot je obrazloženo. Sicer je bilo treba pritožbi obeh strank zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP). Izkazalo se je namreč, da sicer pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje sicer tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovnega dela sodbe. Po odločitvi pritožbenega sodišča je tožnikov pravdni uspeh približno 83%, kar pomeni, da mu je toženka dolžna povrniti temu ustrezen del njegovih pravdnih stroškov, ki so bili potrebni v postopku pred sodiščem prve stopnje, 17% potrebnih stroškov toženke pa je dolžan tožnik povrniti njej. Vsi potrebni stroški tožnika so znašali 4.177,52 EUR (83 % tedaj 3.467,34 EUR), kot je to natančneje obrazložilo že sodišče prve stopnje in česar nobena od pravdnih strank ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa se na specifikacijo prvostopenjskega sodišča v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, stroški toženke pa 2.223,86 EUR (17 % tedaj 378,06 EUR). Tožniku gre torej 3.089,28 EUR pravdnih stroškov, v posledici česar je bilo treba toženki v plačilo naložen znesek stroškov 4.078,56 znižati za 989,28 EUR.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP. Obe pravdni stranki sta uspeli s sorazmerno primerljivim delom svoje pritožbe glede na del, ki sta ga obrazloženo izpodbijali, zato je upoštevajoč enak strošek za pritožbo najprimerneje, da krijeta vsaka sama svoje pritožbene stroške.

----------------------------

Opomba 1: Glej več Končina Peternel M., Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo, Pravna praksa, št. 44/2007, GV založba, Ljubljana

Opomba 2: Glej več Komentar Ustave Republike Slovenije, Šturm L. (ur.), str. 387, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002

Opomba 3: Glej več Finžgar A., Osebnostne pravice, str. 137, SAZU, Ljubljana 1985, primerjaj tudi odločbo US Up-32/94, cit. v Komentar Ustave Republike Slovenije, Šturm L., (ur.) , str. 381-382

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3921/2009
• VSK sodba I Cp 689/2005
• VSK sodba I Cp 638/2006