VSL sodba II Cp 3204/2007

Jedro

Toženec se je do zapustnice vedel izrazito agresivno. Večkrat jo je udaril, jo lasal, kalil spanec, ko je loputal po vratih in vdiral v njeno spalnico. Takšno ravnanje ustreza pojmu grdega ravnanja, ki je razlog za razdedinjenje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je razdedinjenje toženca J.P., ki ga je zapisala zapustnica A.P. v 4. odstavku oporoke v obliki notarskega zapisa notarja J.R. iz D., z dne 9.10.2000, utemeljeno. Tožencu je naložilo, naj tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 1.625,61 EUR.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba sodišču očita, da je odločitev oprlo na izpoved tožečih strank, ki jih ni vestno in skrbno presodilo in posledično napravilo popolnoma napačne zaključke. Opozarja na izpovedbo tožnika, iz katere jasno izhaja, da v času sestave oporoke ni bil neposredno prisoten ob dogodkih oziroma ni bil seznanjen z odnosi toženca do zapustnice in njenega moža. Dalje opozarja na izpoved tožnice, ki ni potrdila, da je bila v kritičnem obdobju (sestavi oporoke) neposredno prisotna ali seznanjena z odnosom toženca z zapustnico in očetom. Je pa izpoved o tem, da naj toženec zapustnici nikoli ne bi nič kupil, pomagal ali poskrbel zanjo, ovrgla celo njena mati, ki je povedala, da je toženec zapustnico peljal v toplice. Izvedenec D.Ž. naj bi prepričljivo in verodostojno ugotovil, da se toženec ni vdajal alkoholu in da ne drži, da ni hotel delati, kar sta ves čas zatrjevala tožnika. Sodišče je odločitev oprlo na izpovedi tožečih strank in matere tožečih strank, ki imajo vsi velik interes, da pričajo zoper toženca. Neprepričljiva naj bi bila tudi izpoved priče J.P. mlajšega. V zvezi z vsem navedenim pritožba opozarja na 2. odst. 43. čl. Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 do 83/01; ZD), ki določa, da mora biti razlog za razdedinjenje podan takrat, ko je oporoka napravljena. Zato bi se po stališču pritožbe sodišče moralo osredotočiti na bistvene okoliščine v času naprave oporoke. Ker sodišče ni ugotavljalo obstoja razloga razdedinjenja v času oporoke, naj bi napravilo napačne zaključke o tem, da je izkazan vzrok razdedinjenja.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišče opozorila na to, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso vzroke razdedinjenja potrebno razlagati ustrezno ozko oziroma strogo. Tako opozarja, da je izvedenec na zastavljeno vprašanje sodišča o tem, kakšen je bil odnos toženca do zapustnice oziroma staršev ter morebitno njegovo agresivnost oziroma grobost do staršev zaključil, da je bil odnos do zapustnice delno tudi odraz odnosa zapustnice do toženca. Izvedenec je še zaključil, da se je toženec ves čas počutil odrinjen in zapostavljen v primerjavi s sestro. Dalje je izvedenec poudaril, da je potrebno pri tožencu upoštevati, da je živel s svojimi starši v gostilni, kjer je bilo precej verbalnega, pa tudi fizičnega nasilja. To se je vsekakor odražalo v njegovi družini in je bil prikrajšan za vzgojo. Do teh bistvenih okoliščin se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo, kar kaže na to, da dejansko stanje ni v celoti ali popolnoma ugotovljeno (pritožbeni razlog po 2. točki 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007; ZPP UPB 3; v nadaljevanju ZPP). Tudi izvedenka dr. Z.Č.T. je v izvedenskem mnenju opozorila, da so odnosi v družini P. opisani s strani strank izrazito enostransko in da po pogovoru s tožencem lahko sklepa, da je odkrit le del družinskega dogajanja in da bi večji del lahko odkrili v večkratnih pogovorih z vsemi člani družine. Izvedenka je opozorila na to, da je nenavadno volilo zapustnice, da je imetje zapustila vnukom po enem otroku, ne pa tudi vnukom po drugem otroku. Do takšnih ugotovitev izvedenke se sodišče prve stopnje ni opredelilo v razlogih izpodbijane sodbe.

Tožniki niso predložili niti enega listinskega dokaza v zvezi s poškodbami, nasiljem toženca do staršev; niti ene medicinske dokumentacije ni o poškodbah zapustnice. Pritožba opozarja na stališče teorije, da so listine učinkovitejša, stvarnejša dokazna sredstva kot dokaz z zaslišanjem prič. V nadaljevanju pritožba opozarja na izpovedbe posameznih prič. Izpovedi tožnikov tako niso potrdile priče J.C., ki je fant tožnice in ki je povedal, da nikoli ni videl, da naj bi toženec kogarkoli udaril. Dalje opozarja pritožba na pričo J.J., ki je govoril o domnevnih dogodkih iz leta 1978 do 1981 in ne o dogodkih, ki naj bi bili v kritičnem obdobju (sestavo oporoke). Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi C.K. ter tako dokaza, ki ga je predlagal toženec, ni obravnavalo, s čemer mu je odreklo pravico do izjavljanja. Izpoved A.P. je sodišče površno in samo deloma povzelo. Priča F.S. je povedal, da naj bi se toženec razumel s svojo mamo, do izpovedi te priče se sodišče prve stopnje ni z ničemer opredelilo. Tudi priča M.V. je potrdila, da je toženec pomagal materi, da je mati klicala, da gresta s tožencem po jabolka. Do izpovedi te priče se sodišče ni opredelilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do izpovedb D.B., V.Z. in A.L., ki so potrdili, da je toženec delal.

Sodišče se tudi neutemeljeno opira na seznam vodenih postopkov o prekrških, saj se ti nanašajo na obdobje po tem, ko naj bi zapustnica napravila oporoko oziroma je bila celo že pokojna.

Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da sta podana dva izmed razlogov, ki jih v 42. čl. za razdedinjenje nujnih dedičev določa ZD. Tako je najprej ugotovilo, da se je toženec s kršitvijo moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnico (1. točka 1. odst. 42. čl.), nato pa tudi, da se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju, kar je razlog razdedinjenje iz 3. točke 1. odst. istega člena. Za razdedinjenje zadošča že obstoj enega izmed vzrokov. Ker pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan razlog za razdedinjenje iz razloga grdega ravnanja (1. točka 1. odst. 42. čl. ZD), se s tistimi pritožbenimi navedbami, ki napadajo odločitev o obstoju razloga za razdedinjenje iz 3. točke 1. odst. 42. čl. ZD, ni ukvarjalo.

V obravnavani zadevi se najprej zastavlja vprašanje, ali je opis toženčevega ravnanja do zapustnice takšen, da ustreza razlogu za razdedinjenje iz 1. točke 1. odst. 42. čl. ZD. Kršitev moralne dolžnosti pomeni po stališču teorije grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, pomoči ob boleznih ali težavah, opustitev obiskov in podobno ravnanje, če ima osebo za oporočitelja in družbeno skupnost težji pomen (primerjaj Zupančič, Dedno pravo, Ljubljana 1991, stran 78). To, kar je opisano v trditveni podlagi tožbe in kasneje ugotovljeno v sodbi (lasanje, fizično nasilje, loputanje po vratih, kaljenje spanca), brez dvoma ustreza opisanemu razlogu za razdedinjenje. Naslednje materialnopravno vprašanje, na katerega je moralo odgovoriti pritožbeno sodišče, se nanaša na časovni vidik vzroka za razdedinjenje. Drugi odstavek 43. čl. ZD pravi, da mora biti razlog za razdedinjenje podan takrat, ko je bila oporoka napravljena (razlog vdajanja brezdelju in nepoštenemu življenju pa tudi še ob smrti). Navedeno zakonsko določbo si pritožnik razlaga napačno. Ne pomeni in tudi ne more namreč pomeniti tega, da šteje le tisto ravnanje, ki sovpada s trenutkom, ko je napravljena oporoka. To je seveda tudi povsem nemogoče. Trenutek, ko se napravi oporoka je bolj ali manj časovna točka - grdo ravnanje ali pomanjkljivo spoštovanje pa je opis odnosa skozi čas. Ni podano tukaj in zdaj, marveč prežema odnos med dedičem in zapustnikom skozi daljše časovno obdobje. Določbo je treba zato razumeti tako, da mora biti odnos skaljen zaradi dedičevega ravnanja preden je napravljena oporoka. Smisel te določbe je v tem, da zapustnik dediča ne more iz kakršnegakoli (lahko tudi hipotetičnega) razloga razdediniti vnaprej - pravi razlog razdedinjenja pa bi se pripetil šele naknadno. Bistveno torej je, da je bil odnos med dedičem in zapustnikom v trenutku oporoke že skaljen zaradi dedičevega grdega ravnanja; ni pa odločilno koliko časa, preden je bila oporoka napravljena, se je tak odnos skalil. S tega vidika so pravno nepomembne vse tiste pritožbene navedbe, ki opozarjajo, da posamezne priče v času sestave oporoke niso več bivale na domu zapustnice.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da so trditve tožnikov o toženčevem grdem ravnanju točne. Takšnim dejanskim ugotovitvam se pritožba zoperstavlja s prepletom očitkov procesnih kršitev in napačne dokazne ocene. V nadaljevanju bo zato pritožbeno sodišče na te pritožbene očitke odgovorilo. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbi, da bi priča A.J. ovrgla izpovedbe tožnice. Priča A.J. je sicer res dejala, da je toženec zapustnico morda enkrat peljal v toplice. Pritožba je takšno izpovedbo iztrgala iz konteksta. Ta kontekst (razviden iz zapisnikov o njenem zaslišanju na list. št. 63 do 66), pa je, kot že povedano ta, da je bil toženčev odnos izrazito slab, agresiven. Iz konteksta iztrgana izpoved je le del celotnega odgovora na vprašanje, ali je toženec kdajkoli pomagal materi ob bolezni. Celovit odgovor na to vprašanje se je glasil: "Nikoli, le enkrat jo je peljal v toplice. Ves čas sem skrbela za starše jaz in oba tožnika." Pritožba skuša omajati verodostojnost izpovedb obeh tožnikov. Seveda je res, da imata tožnika v tej pravdi interes, kakršen pritiče tožeči stranki. To je jasno in tako je v vsaki pravdi. Prav zato pa je bila njuna izpovedba ocenjena z vidika celotnega dokaznega postopka (kar je iz razlogov izpodbijane sodbe lepo razvidno). Pritožba zato dokazne ocene sodišča prve stopnje v tem delu ne uspe omajati.

Nepomembni so tudi vsi tisti razlogi, zaradi katerih se je toženec vedel do zapustnice tako, kot se je pač vedel. Pomembno je le to, da je takšno ravnanje nedopustno. V zvezi s tem vprašanjem pritožba izpostavlja predvsem obe izvedenski mnenji. Pritožbeno sodišče poudarja, da glede na naravo spornih dejanskih vprašanj, mnenji obeh izvedencev za rešitev zadeve niti nista odločilnega pomena. Povsem irelevantni pa so zaključki izvedenke Č.T., na katere opozarja pritožba in sicer v delu, ko ta ugotavlja nenavadnost oporočnega volila. Do takšnih stališč izvedenca se zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati v razlogih sodbe, kot zmotno meni pritožba.

Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno, češ da ta temelji na pomanjkanju listinskih dokazov. Že res, da so listinski dokazi običajno zanesljivejši kot dokazi s pričami. Vendar pa to ne pomeni, da ZPP zato pozna kakršnokoli dokazno pravilo, ki bi strankam nalagal, da morajo določena dejstva dokazovati z listinami ali ki bi sodišču celo predpisoval, kako naj ocenjuje posamezne vrste dokazov. Velja ravno nasprotno. Uveljavljeno je načelo proste dokazne ocene.

Pritožba izpostavlja pričo C.K., do katere naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo. Pritožbeno sodišče pritožbi odgovarja, da ta priča ni povedala ničesar takšnega, do česar bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti kako drugače, kot s splošno navedbo, da iz izpovedbe preostalih prič ne izhaja nič bistvenega (stran 5 sodbe).

F.S. naj bi po pritožbenih navedbah celo izpovedal, da se je toženec z mamo razumel. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da se njegova izpovedba glasi: "Mislim, da se je razumel s svojo mamo.". Takšna izpovedba za razrešitev spornih dejanskih vprašanj v tej zadevi nima vrednosti, saj o grdem ravnanju ne pove ničesar - ne pozitivnega in ne negativnega.

Priča M.V. naj bi po navedbah pritožbe potrdila, da je toženec pomagal materi. Pritožba izkrivlja izpovedbo te priče. Priča namreč ni povedala, da bi toženec v svojem življenju pomagal materi, marveč, da jo je zapustnica po telefonu prosila, če toženca napoti domov. To pa še ne izkazuje, da bi toženec pomagal zapustnici ali celo skrbel zanjo; kaj šele, da bi se zaključki izpovedbe zoperstavljali ugotovitvam o grdem ravnanju.

Glede prič D.B., V.Z. in A.L. velja, da gre za priče, ki naj bi po navedbah pritožbe izpovedovale o tem, da je toženec delal. Gre torej za problem vdajanja brezdelju kot razlogu za razdedinjenje, s katerim se, kot je bilo uvodoma pojasnjeno, pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati.

Dejstvo in dokazi glede vodenih postopkih o prekrških zoper toženca v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena, tako tudi ne pritožbene navedbe v tej smeri.

Pritožba prvemu sodišču očita, da se ni opredelilo do izpovedbe samega toženca. To, da sodišče izpovedbi samega toženca ni verjelo, je iz celotne dokazne ocene več kot razvidno.

Pritožba tako ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče po preizkusu ugotavlja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Prav tako niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je očitala pritožba. Pritožbeno sodišče tudi materialnopravno soglaša s stališčem prve stopnje, da je podan razlog za razdedinjenje nujnega dediča iz 1. točke 1. odst. 42. čl. ZD. Ker je pritožba neutemeljena in niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve. Stroški za to vlogo zato niso bili potrebni in jih sodišče v skladu s 1. odst. 155. čl. ZPP ni priznalo. Odločilo je, da te stroške krije stranka sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 75/2020
• VSL Sodba I Cp 371/2020
• VSL Sodba in sklep I Cp 633/2022