<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 2252/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2008:II.CP.2252.2007
Evidenčna številka:VSL51784
Datum odločbe:27.02.2008
Področje:stvarno pravo
Institut:gradnja na tujem svetu - slaba vera - družbena lastnina - upiranje gradnji - načelo pravne države - argumentum a completoline - argumentum a colerentia

Jedro

Ni mogoče pridobiti lastninske pravice, če je bil graditelj od vsega začetka slaboveren, lastnik zemljišča pa se je gradnji upiral.

 

Izrek

Pritožbam se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 4. tč. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (opisan v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe in glede zahteve za povračilo stroškov postopka) v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti naslednje pravdne stroške: 19. toženi stranki 1.507,85 EUR, 16. in 17. toženi stranki 2.325,97 EUR ter 7., 8. in 15. toženi stranki 2.089,85 EUR, vse v 15 dneh od prejema te sodne odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da je lastnik zemljišča pod stavbo prizidka stavbe na K. v L. in sicer v izmeri 495 m2, ki je del parcel št. 472/1 in 445/1 k.o. T.p. Toženo stranko je sodišče kot naslednika bivše delovne organizacije V.L. zavezalo, da v 15 dneh izstavi tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini, ki je del parcele št. 472/1 in 445/1 v izmeri 495 m2 in leži pod stavbo prizidka na K. ulici na ime tožeče stranke VS d.o.o.. V 2. tč. izreka je sodišče odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na funkcionalno zemljišče, ustavi. Spremembo tožbe je dovolilo. V 4. tč. izreka je tožene stranke zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 42.150,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Proti tožbi vlagajo pritožbe 19. tožena stranka, 16. in 17. tožena stranka ter 7., 8. in 15. tožena stranka.

19. tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v tč. 1 in 4 spremeni, tako da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, tožeči stranki pa naložena povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožba navaja, da bi prvostopno sodišče moralo najprej ugotoviti, v kolikšnem razmerju so pravdne stranke solastnice predmetnega zemljišča, da bi lahko o njem odločalo. Tega ni storilo in tako ni v celoti in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Nadalje je sodišče z napadeno sodbo ugodilo toženemu zahtevku stranke, ki je ravnala ob gradnji na tujem zemljišču naklepno z namenom pridobiti si tuje zemljišče. Sodišče je tako ugodilo tožbenemu zahtevku stranke, ki je ravnala v nasprotju z vsemi načeli dobrih poslovnih običajev in morale. Pritožba navaja, da interese družbenega kapitala zastopal v družbeni pravobranilec. Tožene stranke je v teh postopkih niso imele statusa strank in tako tudi ne v upravnih postopkih, v katerih je tožeča stranka izposlovala gradbeno in uporabno dovoljenje. Tožena stranka je za te dokumente do tega postopka niso niti vedele. Prav na teh dokumentih pa sodišče gradi pravico tožeče stranke do uporabe predmetnega zemljišča in ji posledično podeli tudi lastninsko pravico. Pritožba dalje opozarja, da dajatveni del zahtevka ni izvršljiv. Toženci namreč ne morejo izstaviti listine, sposobne za vpis lastninske pravice, saj tožeča stranka zahteva vpis lastninske pravice le na delu vsake od parcel. Poleg tega pritožba še meni, da za ugotovitveni del zahtevka ni pravne podlage.

Tudi 16. in 17. tožena stranka v svoji pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču predlagata, naj sodbo bodisi razveljavi bodisi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa prisodi njene pravdne stroške. Pritožba uvodoma opozarja, da tožeča stranka med toženimi strankami ni navedla vseh pravnih naslednic bivše delovne organizacije V.L. Ob skrbni presoji dokazov in listin v spisu bi to moralo ugotoviti sodišče samo. O pravnem nasledstvu pa se ni prepričalo niti z vpogledom v sodni register, kaj šele z drugimi dokazi. Ne glede na pravkar navedeno, je za pritožnico ostalo odprto vprašanje, ali so tožene stranke res pravne naslednice bivše delovne organizacija. Delovna organizacija ni niti razpadla niti ni bila likvidirana, niti ni bil zoper njo začet nikakršen postopek prenehanja. Ostala je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin in nosilka pravic do nerazdeljenega premoženja. Torej ne gre za pravno nasledstvo delovne organizacije, temveč za pravno naslednico TOZD. Pritožba opozarja, da tudi ne gre pozabiti, da je šlo za družbeno lastnino. Kot že rečeno, to premoženje vse doslej še ni bilo razdeljeno in tudi nihče ni poskrbel za razdelitev tega premoženja in likvidacijo bivše delovne organizacije. Pritožba dalje navaja, da tožeče stranke v tem postopku ni bilo sram priznati, da je vedela, da je gradila na tujem zemljišču, čeprav so imetniki deležev tožeče stranke imeli veliko možnosti urediti likvidacijo delovne organizacije in razdelitev premoženja. Tega niso storili, temveč so postopek celo na vse načine ovirali. Nadalje gre za vprašanje možnosti izstavitve primerne listine za vknjižbo v zemljiško knjigo. Toženi stranki take listine ne moreta izstaviti, saj ne vesta koliko in katero nepremičninsko premoženje je njuno, kajti v tem primeru ni moč govoriti o skupni lastnini, idealni deleži pa še niso določeni. Pritožba poleg tega opozarja na razloge sodišča prve stopnje v zvezi z gradbenim dovoljenjem. Upravni organ po stališču pritožnic nima moči razsojanja o lastninski pravici in lastniških deležih temveč izdaja gradbena in druga dovoljenja. Taka poenostavitev problema presega vse meje.

Dve identični pritožbi pa v imenu 7., 8. in 15. tožene stranke vlagata njuna pooblaščenca. V pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge. Sodišču pritožba predlaga, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe toženo stranko razglasilo za pravno naslednico delovne organizacije Varnost in jo zavezalo k določenemu ravnanju (izstaviti zemljiškoknjižne listine), v obrazložitvi sodbe pa je zapisalo, da je njeno pravno nasledstvo sporno. Pritožba razlaga, da gre v tem primeru za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Izpodbijana sodba tudi ni izvršljiva. Sodišča mora k izstavitvi zemljiškoknjižne listine zavezati samo vpisanega lastnika ali uporabnika, ne pa poljubno izbranih oseb, ki jih sama tožeča stranka razglasi za naslednike. Pritožba opozarja, da je o delitvi premoženja nekdanje pravne osebe v družbeni lasti v teku spor med novimi družbami, v okviru katerega bo moralo sodišče odgovoriti na predhodno vprašanje o pravnem nasledstvu. Pritožba nadalje pojasnjuje svoje stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da je bilo upiranje gradnji kontinuirano, saj je državni organ (družbeni pravobranilec RS), kateremu je pooblastilo za ukrepanje dano v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, zahteval izdajo začasne odredbe o prepovedi gradnje in s tožbo pod opr. št. VIII Pg 504/1995 tudi odpravo škodljivih posledic protipravnih ravnanj sedanje tožeče stranke. Ob dejstvu, da je družbeni pravobranilec uporabil vsa pravna sredstva, ki so mu bila na razpolago za zavarovanje družbenega premoženja, da se je uprl posegu tožeče stranke, je drugačna trditev sodišča prve stopnje napačna. Po mnenju pritožbe, je v primeru nedobrovernega posega v tuj svet odločilen upor lastnika ali upravičenega državnega organa in ne reakcija sodišča na lastnikove zahteve. Zato razveljavitev izdane začasne odredbe z uporabo 25. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij ni relevantno.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Posebej poudarja, da bo moralo sodišče odločiti o vprašanju, ali gre v obravnavani zadevi za enotno sosporništvo ali ne. Tožeča stranka meni, da ne gre za enotno sosporništvo, o čemer govori že dejstvo, da so eni od tožencev zahtevek pripoznali, drugi pa ne.

Pritožbe so utemeljene.

O vprašanju enotnega sosporništva

Narava sosporništva je odvisna od narave tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi je ta stvarnopravni - tožeča stranka zahteva ugotovitev zunajknjižne pridobitve izključne lastninske pravice na (stvarnopravno doslej še nesamostojnem, v naravi pa opredeljenem) delu nepremičnine, ki je v solasti pravnih naslednic nekdanje družbe D.O.V.. Ta je tudi vpisana v zemljiški knjigi. Rešitev spora je v tem primeru za vse pravne naslednike lahko le enaka - če so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi samega zakona, potem so vsi pravni nasledniki vknjižnega subjekta to pravico izgubili in nasprotno. Stališče sodišča prve stopnje, da je treba iz tega razloga uporabiti pravila o enotnem sosporništvu Š196. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), je tako pravilno. Učinki vložene pritožbe se tako raztezajo na vse tožence. Dajatveni del zahtevka (ki je sicer zgrešen) na takšno opredelitev spornega pravnega razmerja ne vpliva.

O materialnopravni neutemeljenosti tožbenega zahtevka

Pritožbe toženih strank odstirajo več vprašanj (nekaj pa se jih kaže tudi v mejah preizkusa po uradni dolžnosti), ki jih sodišče prve stopnje ni razrešilo, pa bi utegnila utemeljiti obrambni ugovor tožene stranke proti bodisi dajatvenemu bodisi proti ugotovitvenemu zahtevku tožeče stranke ali pa proti obema. Pritožbe tako utemeljeno opozarjajo na neizvršljivost dajatvenega zahtevka ali bolje: na to, da je izvršitev obveznosti v 15 dneh izstaviti takšno listino, na podlagi katere bi se tožeča stranka lahko vpisala v zemljiško knjigo, nemogoče, saj objekta stvarnega prava (takšne nepremičnine, kot je opisana v zahtevku in nato v izreku izpodbijane sodbe) ni. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da pravne podlage za izstavitev listine v resnici tudi ni videti, saj ni bil zatrjevan obstoj zavezovalnega pravnega posla, ki bi toženi stranki nalagal takšno ravnanje, ne nalaga pa ji ga niti zakon. Nekatera nadaljnja vprašanja, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi, pa so relevantna tudi z vidika (ne)utemeljenosti ugotovitvenega dela zahtevka. Tako je ostalo odprto vprašanje pasivne legitimacije (ali so toženi vsi pravni nasledniki nekdanjega imetnika pravice uporabe ter kakšni so njihovi deleži). Povsem odprto pa je tudi vprašanje, ali je bilo pravilo o gradnji na tujem svetu sploh mogoče uporabiti glede na to, da je bilo zemljišče v času izdaje gradbenega dovoljenja (opomba 1) (in tudi v začetku gradnje) še v družbeni lastnini. Če je bila gradnja končana še pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. List. RS št. 44/1997; ZLNDL) (opomba 2), potem lastninske pravice po pravilih gradnje na tujem svetu tako ali tako ne bi bilo mogoče pridobiti (opomba 3). To, kdaj je bila gradnja končana, je ostalo v postopku pred sodiščem prve stopnje povsem zastrto. Odprto pravno vprašanje pa je, ali je mogoče pridobiti lastninsko pravico po pravilih gradnje na tujem svetu tedaj, ko je bila gradnja začeta ne nepremičnini v družbeni lastnini, pa je med samo gradnjo prišlo do lastninjenja.

Z vsemi navedenimi vprašanji pa se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati, saj že ugotovljena in neizpodbijana dejstva omogočajo pravni zaključek, da sta tako ugotovitveni kot dajatveni zahtevek neutemeljena. Ta dejstva so naslednja:

- Tožeča stranka se je ves čas zavedala, da gradi na tujem zemljišču.

- Družbeni pravobranilec je zahteval, naj se izda začasna odredba, da se z gradnjo preneha (začasna odredba je bila sprva izdana, a kasneje razveljavljena).

- Tožba na ugotovitev lastninske pravice v tej zadevi je bila vložena preden so pretekla tri leta od končane gradnje (tak sklep je mogoč, čeprav trenutek zaključka gradnje ni znan. Gradbeno dovoljenje - in tedaj gradnja ni bila končana - je bilo izdano 28.6.1996, tožba pa je bila v tej zadevi vložena 8.12.1998). Tožena stranka pa se je v tej pravdi ves čas upirala temu, da bi lastninska pravica pripadla tožniku.

-

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob takšni dejanski podlagi ni mogoče zaključek, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico po pravilih o gradnji na tujem svetu.

Pravna pravila o posledicah gradnje na tujem svetu dobimo z razlago določb 24. do 26. člena ZTLR. Pravno pravilo ni identično členu posameznega zakona ali celo odstavku, točki ali alinei posameznega člena. Zato tudi zakonskega besedila v navedenih členih ni mogoče uporabljati ločeno, parcialno (opomba 4). Pravna pravila, ki jih dobimo z razlago določb 24 do 26. člena ZTLR urejajo pahljačo enakih, podobnih in različnih življenjskih položajev. Tudi pravne posledice morajo biti takšne, da ustrezajo stopnji enakosti, podobnosti ali različnosti. Če ni tako, potem je prekršeno načelo celovitosti in notranje povezanosti pravnega reda (prim. argumentum a cohaerentia, argumetnum a completudine). Če je ureditev enakih, podobnih in različnih primerov protislovna, je lahko prekršeno ustavno načelo pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije: URS). Med enakimi, podobnimi in različnimi pravnimi položaji morajo biti vzpostavljena vrednotna razmerja. K temu pripomorejo ustaljena in temeljna argumentacijska pravila. Tako na primer: sklepanje po močnejšem (argumentum a fortiori, ki vsebuje argumentum a maiori ad minus ter argumentum a minori ad maius), sklepanje po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario). Nadalje: upoštevan mora biti argument pravnih načel, ki se morajo odražati v razlagi pravnih pravil. Takšna, za konkreten primer posebej pomembna načela so: načelo vestnosti in poštenja ter načelo prepovedi zlorabe pravice (tembolj še prepoved navideznega izvrševanja pravice - tj. šikane). Pravna pravila, ki jih dobimo z razlago zakonskega besedila, pa morajo biti navsezadnje tudi ustavno skladna (opomba 5).

Po 24. členu ZTLR je dobroverni graditelj pridobil lastninsko pravico tudi na zemljišču, če je lastnik vedel za gradnjo, pa se ji ni takoj uprl. Argumentum a contrario: Dobroverni graditelj (tisti, ki je bil dobroveren na začetku gradnje ali pa je bil celo po lastnikovem upiranju iz tega ali drugega razloga še vedno utemeljeno v dobri veri) ne pridobi lastninske pravice na zemljišču, če se je lastnik gradnji uprl. Nadaljnji sklep, ki ob uporabi argumenta a fortiori sledi iz takšnega pravila je, da tembolj velja, da nedobroverni graditelj ne pridobi lastninske pravice na zemljišču, če se je lastnik gradnji uprl (opomba 6). Po stališču pritožbenega sodišča zato ne pride v poštev razlaga sodišča prve stopnje, po kateri slaboverni graditelj lahko pridobi lastninsko pravico na zemljišču, če je gradil navzlic temu, da se je lastnik gradnji upiral.

Nesporno je, da se je v času gradnje družbeni pravobranilec (kot predstavnik tedanjega lastninskega titularja) gradnji slabovernega tožnika uprl ter skušal celo doseči sodno prepoved nadaljnje gradnje. Še več: sprva je celo uspel in je sodišče izdalo začasno odredbo, mimo katere pa je slaboverni graditelj še naprej ravnal samovoljno.

Tožena stranka je z uveljavitvijo ZLNDL torej vstopila v pravni položaj, ko je bilo konkretni gradnji s strani do tedaj aktualnega predstavnika lastninskega titularja nasprotovano. Družbeni pravobranilec je svojo voljo torej jasno izkazal in tožena stranka se je na to lahko zanesla. Z vidika ustavnega varstva lastninske pravice bi bila pretirana zahteva, da bi se moral lastnik kontinuirano (torej večkrat, vedno močneje, na različne načine) upirati gradnji slabovernega graditelja, ker mu bo sicer pretilo, da bo svojo lastninsko (ustavno varovano) pravico izgubil. Ne glede na to je tožena stranka v tej pravdi z upiranjem tožbenemu zahtevku jasno izrazilo svojo voljo, da tožniku lastninska pravica na podlagi 25. člena ZTLR ne pripade. To je storila celo znotraj triletnega roka, kakor ga opredeljuje peti odstavek 25. člena ZTLR.

Na drugi strani je tožeča stranka ves čas ravnala samovoljno, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, s tem pa, ko pa je imela (opirajoč se na določbo 25. člen ZTLR) za cilj svojega ravnanja pridobitev lastninske pravice na podlagi samovoljne gradnje na tujem zemljišču, pa je ravnala celo šikanozno.

Nazadnje pritožbeno sodišče zavrača tudi razloge prvega sodišča, kolikor izdanemu gradbenemu dovoljenju pripisujejo kakršenkoli pomen za rešitev te zadeve. Kot pravilno poudarja pritožba tožene stranke, upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne odloča o civilnopravnih razmerjih ter za kaj takšnega tudi ni pristojno. Obstoj gradbenega dovoljenja je za rešitev te zadeve povsem irelevanten.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka) spremenilo tako, da se tako ugotovitveni kot dajatveni del tožbenega zahtevka zavrneta (4. točka 358. člena ZPP). Na novo je odločilo tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi propadla ter je zato dolžna v izreku navedenim tožencem povrniti njihove pravdne stroške postopka na prvi in drugi stopnji sojenja (prvi odstavek 154. člena ZPP). V stroškovnikih priglašene stroške je sodišče priznalo po merilu potrebnosti in odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. V zvezi s pritožbenimi stroški sedmo, osmo in petnajsto tožene stranke, pritožbeno sodišče izrecno pojasnjuje, da je (domala identični pritožbeni vlogi istega oz. skupnega pooblaščenca) obravnavalo kot eno pritožbo in zato tudi pri odmeri stroškov upoštevalo le dodatek za zastopanje več strank (9. člen OT).

-------------------------------

Opomba 1: Gradbeno dovoljenje je bilo izdano 28.6.1996.

Opomba 2: Ta je začel veljati 25.7.1997

Opomba 3: Določbe o gradnji na tujem svetu ne morejo priti v poštev zato, kadar je bila nepremičnina v družbeni lastnini. Pravila 24. - 26. člena ZTLR (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR) sicer ne določajo, da originarna pridobitev lastninske pravice na družbeni lastnini ni mogoča (kot npr. 29. člen, ki izrecno izključuje priposestvovanje na družbeni lastnini). Pa vendar to izhaja iz dikcije 24. člena ZTLR, ki kot pogoj za uporabo navedenih pravil določa, da mora iti za gradnjo na nepremičnini, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico. Pri družbeni lastnini ta pogoj ni izpolnjen.

Prim. sklep VS RS II Ips 814/2005 in določbo VSH Rev 2186/86 z dne 12.2.1987 (objavljeno v: Pregled VSH 35/88, str. 51)

Opomba 4: Navsezadnje v omenjenih členih tudi nikjer ni dobesedno zapisano pravilo, ki bi se glasilo: Nedobroverni graditelj pridobi lastninsko pravico na zemljišču, če lastnik zemljišča v treh letih po končani gradnji ni zahteval, naj se zgradba podre ali da naj pripade lastninska pravica na objektu njemu. Takšno pravilo je mogoče ustvariti šele z ustrezno razlago.

Opomba 5: V tej zvezi ni odveč opozoriti, da razlaga določb 24. do 26. člena ZTLR najbrž ne more biti identična, če gre za čas pred uveljavitvijo URS ter za čas po njeni uveljavitvi. URS je dala namreč lastninski pravici (torej tudi lastninski pravici tistega, čigar je bilo zemljišče, na katerem je tretji gradil) drugačno ustavnopravno mesto, kot ji je pripadalo pred tem - npr. v času sprejema načelnega pravnega mnenja občne seje VSS z dne 21. in 22.12.1987 (glej poročilo VSS 2/87)

Opomba 6: Takšna razlaga je bilo široko sprejeta tudi v nekdanji skupni jugoslovanski sodni praksi. Prim. VS BiH Rev 205/79 (Bilten VSBiH 3/79, str. 19), VSSr Gž 2578/67 (Bilten VSSr 15/69, str. 21 oz. NZ 4/70, str. 322) i VSJ Rev 2812/63 (Bilten VSJ 12/64, str. 39)

 


Zveza:

ZTLR člen 24, 25, 26, 24, 25, 26. URS člen 2, 2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDgxMQ==