<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 3523/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2008:II.CP.3523.2007
Evidenčna številka:VSL51782
Datum odločbe:05.03.2008
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo povzroči njen organ - uničenje pridelka konoplje

Jedro

V času storitve dejanja veljavna zakonodaja ni predpisovala količine vsebnosti THC-ja v rastlini. Ni pa sporno dejstvo, da vsaka vrsta in zvrst konoplje vsebuje THC-ja. Glede na dejstvo, da takrat veljavni predpisi niso določali, kolikšna količina vsebnosti THC bi bila osnova za ločitev konoplje kot mamila od navadne konoplje, policistom ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, ko so šteli navadno konopljo, ki vsebuje THC-ja za mamilo. Prav tako pa tudi ni mogoče očitati malomarnosti Centru za kriminalistično tehnične preiskave, ker ni določil količine vsebnosti THC-ja v konoplji, saj kot je bilo še rečeno, veljavna zakonodaja ni predpisovala, koliko TH-ja mora biti vsebovano v konoplji, da se šteje za mamilo. Zato dejanje organov za notranje zadeve, ki so zmotno menili, da je prepovedano gojiti vsakršno vrsto konoplje, kot tudi dejanje urada za kriminalistično tehnične preiskave, ki ni določil vsebnosti THC-ja o poslanih vzorcih, po mnenju višjega sodišča, ne moremo označiti za tako neskrbno, da bi bilo protipravno.

Zakon o prekrških (Ur. list RS, št. 25/83 s spremembami in dopolnitvami) v 193. členu določa, da komur je bilo v postopku o prekršku izrečena sankcija, ima pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neupravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena ali postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Samo, če ne gre za primer po obravnavanem členu Zakona o prekrških, obdolženec pa je zaradi ravnanja uradne osebe vseeno pretrpel določeno škodo, ima možnost uveljaviti odškodnino v pravdnem postopku mimo določb tega poglavja. V konkretnem primeru pa je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke podan na podlagi citirane določbe 193. člena Zakona o prekrških.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 122.634,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero do 27.6.2003, od tedaj dalje pa v višini, kot jo predpisuje Zakon o predpisani obrestni meri.

Višji tožbeni zahtevek, torej glede plačila 1.168.820,90 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2002 in glede plačila obresti, višjih od obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1.9.2002 do 27.6.2003 od (prisojenega) zneska 122.634,60 EUR, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh plačati stroške pravdnega postopka v znesku 3.131,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 444,96 EUR, v petnajstih dneh po preteku paracijskega roka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki v plačilo odškodnino v višini 265.296,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero do 27.6.2003, od tedaj dalje pa v višini, kot jo predpisuje zakon o predpisani obrestni meri. Višji tožbeni zahtevek, torej glede plačila 1.026.159,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2002 in glede plačila obresti, višjih od obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1.9.2002 do 27.6.2003 od (prisojenega) zneska 265.296,38 EUR, je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter je predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da ugodi tudi zahtevku v zavrnjenem delu s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju višine škode izhajati iz mnenja cenilca D.R., iz katerega izhaja, da bi tožnik kg eteričnega olja lahko prodal za znesek 12.960,00 nekdanjih DEM, saj tožena stranka ni obrazloženo in substancirano ugovarjala navedbam in trditvam tožeče stranke. Pri tem se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 498/2003. Tudi iz predračuna družbe H izhaja, da bi bila navedena družba pripravljena odkupiti 1000 g eteričnega olja po ceni 12.960,00 nekdanjih DEM. Glede odškodninskega zahtevka, ki se nanaša na škodo, ki je bila tožniku povzročena v letu 1999, pa pritožnik navaja, da je, ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik v kazenskem postopku zaradi domnevne pridelave in preprodaje mamil, jasno, da v letu 1999 ne bi pridobil dovoljenja za gojenje industrijske konoplje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala napačno in protipravno, ko je tožniku posekala nasade v letih 1997 in 1998 in je zato odgovorna za nastalo škodo. Navedeno stališče pa je potrebno uporabiti tudi pri presojanju obstoja odškodninske odgovornosti za škodo, ki je nastala v letu 1999.

Zoper ugodilni del sodbe je vložila pritožbo tožena stranka prav tako iz vseh pritožbenih razlogov ter je predlagala, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov tožene stranke oziroma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče bistveno kršilo postopek, saj je kljub temu, da je vpogledalo v vse dokaze, odločilo tako, kot da delu dokazov, ki so odločilnega pomena za to pravdo ni, čeprav tožena stranka meni, da so bili vsi dokazi predloženi že pred prvim narokom oziroma na prvem naroku ter v odgovoru na tožbo. Sodišče je bilo z vpogledom v spis sodnika za prekrške seznanjeno z uničenjem konoplje zaradi toče v letu 1998. Sodišče je toženi stranki odreklo pravico po 22. členu Ustave, to je pravico do izjave oziroma kontradiktornosti postopka. Meni, da bi se sodišče moralo opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj tožene stranke, ki so bila dovolj argumentirana in podana v zvezi z izvedenskim mnenjem in niso mogla biti podana že do prvega naroka, saj je bilo izvedensko mnenje izdelano kasneje. Predvsem pa pritožnik navaja, da tožnik z neizpolnjevanjem pogojev, da bi lahko gojil konopljo, ni upravičen do odškodnine.

Sodišče pri odločanju ni upoštevalo dopolnitve pritožbe tožeče stranke, vloženo dne 6.7.2007, ker je bila vložena prepozno, upoštevalo pa je dodatek odgovora na pritožbo tožeče stranke, ker je bil poslan do obravnavanja o pritožbi.

Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Tožnik je proti toženi stranki vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo:

1. v višini 39.675.435,82 SIT, ki mu je nastala v letu 1997, ker mu je policija v zvezi s kazenskim postopkom, ki je zoper tožnika tekel na Okrožnem sodišču v Novem mestu, uničila pridelek konoplje;

2. v višini 29.893.473,79 SIT, ki mu je nastala v letu 1998, ker mu je policija na podlagi odločbe sodnika za prekrške uničila pridelek konoplje;

3. v višini 239.915.520,00 SIT, ki mu je nastala v letu 1999, iz naslova izgubljenega dohodka, ker je bil v kazenskem postopku in ni mogel pridobiti dovoljenja za gojenje navadne konoplje.

Ad1.) Tožbeni zahtevek za leto 1997

Prvi odst. 26. člena Ustave Republike Slovenije, ki je uvrščen v poglavje o človekovih pravicah in svoboščinah določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Naš pravni red torej priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvrševanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Pravica do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja nosilca javnih pooblastil izraža pomen človekovih pravic v razmerju do nosilcev oblasti, ki o teh pravicah odločajo. Priznanje te pravice pa je na drugi strani po svoje omejitev suverenosti oblasti. Takšna omejitev izhaja iz spoznanja, da neodgovornost oblasti za lastna ravnanja ni združljiva z demokracijo in s poudarjenim pomenom človekovih pravic v razmerju do oblasti - države. Kolerat pravice do povračila škode po 26. členu Ustave je dolžnost povračila te škode. Podlaga le-tej pa je obveznost nosilca oblasti, da v razmerju do posameznikov, ko odločajo o njihovih pravicah in obveznostih, ali kako drugače posegajo v družbena dogajanja, ravnajo v okviru pristojnosti in v skladu s pooblastili, opredeljenimi v zakonu in Ustavi ter ob spoštovanju ustavno zajamčenih pravic vseh prizadetih. Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje izhaja iz obveznosti države, da jamči za pravno in dejansko varnost (mag. Dunja Jadek Pensa, Podjetje in delo, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti, l.1999). Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje morajo biti, kljub temu, da gre pri odgovornosti države po 26. členu Ustave za specifično odgovornost, podani elementi civilnega delikta: - da je nastala škoda; - da škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja; - da obstaja (pravnorelevantna) vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo.

Od pravice do povrnitve škode po 26. člena Ustave pa je treba ločiti primere, ko ima oškodovanec pravico do povračila škode na podlagi določb iz 32. poglavja ZKP, ki predpisuje podlago za povrnitev škode le zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega pripora, medtem ko se odgovornost države za tako premoženjsko škodo, kot je sporna, ugotavlja na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava.

Za utemeljenosti zahtevka po 26. členu Ustave RS je torej treba dognati, ali gre za protipravno ravnanje in ali obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo. Delovanje organov oblasti v okviru pristojnosti, opravljeno brez napake, ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, ki je pri tem nastala. Poseg v premoženjske pravice subjektov je namreč lahko cilj in bistvo sodnega postopka, ali pa do njega pride vzporedno, ker je le posledica ukrepa za učinkovito izvedbo nekega postopka (npr. zaseg predmetov v kazenskem postopku).

Tožeča stranka je zatrjevala, da Center za kriminalistično tehnične preiskave ni ravnal s skrbnostjo, ki bi zadostovala standardu dobrega strokovnjaka, ker je ugotovil, da gre v primeru vzorcev, odvzetih na nasadu dolžnika za mamilo oziroma, da bi Republika Slovenija s svojimi strokovnimi organi morala vedeti oziroma ugotoviti, da je navadna konoplja gojena kot industrijska rastlina in tudi opraviti predhodno strokovno analizo o vsebnosti mamila.

Urad kriminalistične službe UNZ Novo mesto je dne 28.8.1997 zoper tožečo stranko podal kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 196/1 KZ RS, ker naj bi tožnik v letu 1996 in v letu 1997 neupravičeno proizvedel večje število rastlin Canabis sativa, ki vsebuje psihoaktivne komponente tetrahidrokanibinola, katera je po odločbi v seznamu mamil pod zap. št. 69 proglašena za mamilo. Iz obrazložitve podane ovadbe in iz dopisa Centra za kriminalistično tehnične preiskave izhaja, da je bila dne 22.8.1997 opravljena analiza vzorcev Centra za kriminalistično tehnične preiskave MNZ RS, pri kateri je bilo ugotovljeno, da vzorci konoplje vsebujejo psihoaktivno komponento tetrahidrakanibinol (THC). Okrožni državni tožilec v Novem mestu je nato 28.8.1997 na Okrožnem sodišču v NM zahteval uvedbo preiskave zoper tožečo stranko zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika je bil nato istega dne izvršen posek in uničenje konoplje.

Iz izvedenega dokaznega postopka je prvostopno sodišče zaključilo, da je tožnik v letu 1997 gojil navadno konopljo v industrijske namene, zaradi česar je bilo dejanje državnih organov, ki so tožniku v letu 1997 poželi in zasegli pridelek, katerega je gojil v skladu s predpisi, protipravno. Prvostopno sodišče protipravnost tožene stranke vidi v tem, da so policisti tožene stranke zmotno menili, da je prepovedano gojiti vsakršno vrsto konoplje.

Pravna podlaga, ki je veljala v času odločanja organov tožene stranke in ki daje odgovor na vprašanje, kaj je mamilo, je enotna konvencija o mamilih (Ur. list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 2-22/64), Konvencija združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (Ur. list SFRJ, št. 14/90), Zakon o proizvodnji in prometu mamil (Ur. list SFRJ, št. 58/85 in 55/87) in tedaj veljavna Odločba o seznamu mamil (Ur. list SFRJ, št. 70/78). Enotna konvencija o mamilih v členu 1/1 točka c pojasnjuje, da rastlina Cannabis označuje vsako rastlino iz rodu Cannabis. Izraz mamilo (pod točko j) označuje vsako substanco iz tabele I in II. V teh tabelah rastlina Cannabis ni našteta. V 28. členu citirane konvencije je določeno, da se izvajanje določil konvencije ne nanaša na gojenje rastline Cannabis v izključno industrijske namene ali cvetličarstvo, da pa mora država podpisnica v tem primeru sprejeti ukrepe, ki bodo preprečevali zlorabe. Zakon o proizvodnji in prometu mamil v 2. členu določa, da za mamilo veljajo proizvodi in substance naravnega ali umetnega izvora z uporabo katerih se lahko ustvarijo stanja odvisnosti, ki utegnejo povzročiti okvaro zdravja ali kako drugače ogroziti človekovo integriteto v telesnem, duševnem ali socialnem pomenu. Za mamila po 2. členu tega zakona veljajo psihoaktivne oziroma psihotropne substance, navedene v seznamu mamil (3. člen). Če v tem zakonu ni drugače določeno se prepoveduje med drugim tudi proizvodnja in izvoz tetrahidrokanabinola (vseh izomerjev) in izdelovanje preparatov (pripravkov) s psihoaktivnim učinkom iz rastline Cannabis. Odločba o seznamu mamil pa je pod št. 69 kot mamilo določala Cannabis (indijska konoplja) in pod št. 134 tetrahidrokanabinol (THC).

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je kazenski postopek, ki je zoper tožnika v zvezi z gojenjem konoplje v letu 1997 tekel na Okrožnem sodišču v Novem mestu, opr. št. K 63/2000, zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, končal z oprostilno sodbo, ker je kazensko sodišče ugotovilo, da je tožnik gojil dovoljeno vrsto konoplje. Kazenska oprostilna sodba pa sama zase ne dokazuje, da so bila dejanja tistih, ki so vodili postopek, nepravilna ali nezakonita. Zmotne razlage pravne norme namreč še ni mogoče šteti za protipravno ravnanje. Merilo, ali je bilo konkretno ravnanje pravilno ali ne, se presoja po stopnji skrbnosti, ki se pričakuje od organa, torej od strokovnjaka.

V času storitve dejanja veljavna zakonodaja ni predpisovala količine vsebnosti THC-ja v rastlini. Ni pa sporno dejstvo, da vsaka vrsta in zvrst konoplje vsebuje THC. Glede na dejstvo, da takrat veljavni predpisi niso določali kolikšna količina vsebnosti THC bi bila osnova za ločitev konoplje kot mamila od navadne konoplje, policistom ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, ko so šteli navadno konopljo, ki vsebuje THC za mamilo. Prav tako pa tudi ni mogoče očitati malomarnosti Centru za kriminalistično-tehnične preiskave, ker ni določil količine vsebnosti THC v konoplji, saj kot je bilo že rečeno, veljavna zakonodaja ni predpisovala, koliko THC mora vsebovati konoplja, da se šteje za mamilo. Zato dejanje organov za notranje zadeve, ki so zmotno menili, da je prepovedano gojiti vsakršno vrsto konoplje, kot tudi dejanje Urada za kriminalistično tehnične preiskave, ki ni določil vsebnosti THC-ja v poslanih vzorcih, po mnenju višjega sodišča ne moremo označiti za tako neskrbno, da bi bilo protipravno.

Ker dejanja tožene stranke niso bila protipravna, tudi ni podana odškodninska odgovornost države. Pravilna uporaba materialnega prava zato narekuje, da toženi stranki ni mogoče pripisati odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala v letu 1997 in je zato sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP, spremenilo sodbo, kot je razvidno iz izreka.

Ad2. Tožbeni zahtevek za leto 1998

Tožnik je vtoževal tudi odškodnino zaradi uničenja konoplje v letu 1998 na podlagi odločbe Sodnika za prekrške v Ljubljani.

Tožnik je bil na podlagi odločbe Sodnika za prekrške v Ljubljani, v zvezi z odločbo senata za prekrške Republike Slovenije spoznan za odgovornega za prekršek iz prve alineje 1. odst. 7. člena Uredbe o gojenju navadne konoplje ter mu je bil na podlagi 37. člena Zakona o prekrških izrečen varstveni ukrep odvzema konoplje. Navedeni odločbi sta bili zato z ustavno odločbo z opr. št. Up 332/98 razveljavljeni ter se je postopek zoper tožnika ustavil.

Kot je bilo že navedeno je potrebno pravico do povrnitve škode po 26. členu Ustave ločiti od primera, ko ima prizadeti pravico do povračila škode na podlagi izrecnih določb zakona. Za te primere je namreč značilno, da podlaga za odškodninski zahtevek ni protipravno ravnanje nosilca oblasti. Gre za primere, ko je le obstoj škode protipraven, nedopusten, medtem ko samo ravnanje, iz katerega škoda izvira, ni protipravno. Navedeni člen Ustave je konkretiziran v 32. poglavju ZKP. Gre za specifično, v ZKP urejeno civilno-pravno odgovornost za škodo povzročeno s takim ravnanjem. Enako kot ZKP priznava pravico do povrnitve škode osebi, ki je bila neupravičeno kaznovana ali neupravičeno pridržana tudi Zakon o prekrških (Ur. list RS, št. 25/83, s spremembami in dopolnitvami), v 193. členu določa, da komur je bilo v postopku o prekršku izrečena sankcija, ima pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neupravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Samo, če ne gre za primer po obravnavanem členu Zakona o prekrških, obdolženec pa je zaradi ravnanja uradne osebe vseeno pretrpel določeno škodo, ima možnost uveljaviti odškodnino v pravdnem postopku mimo določb tega poglavja. V konkretnem primeru pa je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke podan na podlagi citirane določbe 193. člena Zakona o prekrških.

Ni sporno, da je bilo tožniku v postopku o prekršku izrečen varstveni ukrep odvzema predmetov - že zasežene konoplje ter, da je bila pravnomočna odločba o prekršku z ustavno odločbo razveljavljena in postopek ustavljen. Ker navedena odgovornost temelji izključno na objektivnih okoliščinah - na neupravičeni odločbi, neodvisno od kakršnihkoli subjektivnih okoliščin na strani odgovornega subjekta, v konkretnem primeru ni potrebno ugotavljati protipravnosti državnega organa. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke je v tem primeru torej podan na podlagi citirane določbe. Glede na to, da je tožnik izpolnil ustavno dopustne pogoje za gojenje navadne konoplje v letu 1998, je njegov zahtevek po temelju utemeljen.

Glede pritožbenega izvajanja tožene stranke, da tožnik v letu 1998 ni izpolnjeval statusa osebe, ki lahko goji konopljo po takrat veljavni zakonodaji, pritožbeno sodišče navaja, da je bilo v Republiki Sloveniji z uredbo o gojenju navadne konoplje (Ur. list RS, št. 34/1998) dovoljeno gojiti navadno konopljo za predelavo semen za nadaljnje razmnoževanje, za stiskanje olja, za pridobivanje substanc za kozmetične namene, za hrano živali ali pa predelavo vlaken (1. člen Uredbe). Tožnik bi torej v letu 1998 lahko gojil navadno konopljo ob izpolnjevanju pogojev, naštetih v 4. členu Uradbe/1998, torej ob prijavi gojenja navadne konoplje ministrstvu, pristojnemu za kmetijstvo, najpozneje v 14-ih dneh po setvi (1. točka 4. člena Uredbe) oziroma ob obvestilu ministrstvu, pristojnemu za kmetijstvo, o spravilu pridelka, o količinah semena oziroma drugih delov rastline, ki jih je zadržal in za katere namene, o količinah semena oziroma drugih delov rastline, ki jih je odtujil ali prodal s kopijo dokazil o oddaji oziroma prodaji, najpozneje en mesec po spravilu (2. točka 4. člena Uredbe), kot to pravilno navaja prvostopno sodišče. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik v letu 1998 izpolnil vse ustavno dopustne pogoje za gojenje navadne konoplje.

Glede pritožbene navedbe tožene stranke, da je bilo sodišče z vpogledom v spis sodnika za prekrške seznanjeno z uničenjem konoplje za leto 1998 zaradi toče, pritožbeno sodišče navaja, da v pravdnem postopku velja pravilo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP). Stranka mora za zatrjevana dejstva predlagati dokaze, v dokaznem predlogu pa mora natančno opredeliti, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom ugotovijo. Tožeča stranka bi torej morala pravočasno zatrjevati, da tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, ker je pred sodnikom za prekrške sam izjavil, da mu je pridelek stolkla toča. Prvostopno sodišče je namreč z vpogledom v spis Sodnika za prekrške vpogledalo le tista dejstva, ki sta jih pravdni stranki pravočasno zatrjevali. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je štelo navedeno trditev tožene stranke za prepozno in je ni upoštevalo.

O višini škode:

Iz izvedeniškega mnenja izvedenca AS izhaja, da je iz kg zelene mase moč pridelati od 0,1 do 0,5 eteričnega olja. Na tožnikovi parceli 1250 m2, bi to pomenilo od 7,5 kg do 62,6 kg eteričnega olja na leto. Cena kg eteričnega olja pa se je v letih 1997 in 1998 po mnenju izvedenca gibala med 10.500,00 in 12.500,00 DEM. Prvostopno sodišče je glede na trditveno podlago tožnika in ob upoštevanju izvedeniškega mnenja izvedenca AS ugotovilo, da bi bilo mogoče na 1.246 m2 pridobiti 24,960 kg eteričnega olja. Pri tem pa je upoštevajoč izvedeniško mnenje, prvostopno sodišče upoštevalo, da bi tožnik pri prodaji 1 kg eteričnega olja zaslužil 12.500,00 nekdanjih DEM. Po mnenju pritožbe tožeče stranke pa bi prvostopno sodišče moralo upoštevati trditveno podlago, da bi tožnik 1 kg eteričnega olja lahko prodal za znesek 12.960,00 nekdanjih DEM, saj to izhaja iz mnenja cenilca RD, poleg tega pa iz predračuna družbe HD z dne 20.6.1997 izhaja, da bi bila navedena družba pripravljena odkupiti 1.000 g eteričnega olja po ceni 12.960,00 nekdanjih DEM. Upoštevajoč dejstvo, da je tožnik že pridobil predračun, iz katerega izhaja cena za kg eteričnega olja, je po mnenju pritožbe jasno, da je tožnik utemeljeno pričakoval, da bo eterično olje prodal po ponujeni ceni.

Tožena stranka je temelju in višini tožbenega zahtevka ugovarjala v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz (ki ga je predlagal tožnik) z izvedencem kmetijske stroke s področja hortikulture. Ker tožena stranka ni ugovarjala višini izvedeniškega mnenja, je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo zgornjo vrednost, v izvedeniškem mnenju določene cene in sklenilo, da bi tožnik lahko za kg eteričnega olja pridobil 2.500,00 DEM. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na zadevo z opr. št. II Ips 498/2003, ker iz citirane odločbe ne izhaja, da bi bil v navedeni zadevi postavljen izvedenec, ki bi ocenil višino škode. Glede predračuna družbe HD z dne 20.6.1997 pa višje sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da tožnik ni dokazal, da bi, v kolikor bi bil sam ponudnik olja, prejel toliko, kot je terjal prodajalec HD. Gre torej zgolj za ponudbo navedenega podjetja, ki niti ni bilo naslovljeno na tožečo stranko. Navedena ponudba torej ne pomeni, da bi ponudnik za navedeno ceno odkupil od tožnika eterično olje, saj je po normalnem teku stvari, da so prodajne cene višje od nakupnih.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče ugotovilo višino škode na podlagi izvedeniškega mnenja DR. Prvostopno sodišče je višino nastale škode ugotavljalo na podlagi ugotovitev izvedenca AS, katerim pa tožena stranka ni nasprotovala. Sicer pa je bilo izvedeniško mnenje toženi stranki vročeno in je imela možnost podati morebitne pripombe na mnenje tudi glede obsega in višine ugotovljene škode, pa tega ni storila.

Ugoditev obravnavanemu delu tožbenega odškodninskega zahtevka je torej pravilna oz. utemeljena.

Ad3). Tožbeni zahtevek za leto 1999

Tožnik je zahteval odškodnino, ker v letu 1999 ni mogel gojiti navadne konoplje, saj je bil v kazenskem postopku, zaradi česar, v skladu z veljavno zakonodajo, ni mogel dobiti dovoljenja za gojenje navadne konoplje.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da samo dejstvo, da je bil tožnik v kazenskem postopku ni protipravno, prav tako pa tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da bi bil predpis, ki je pogojeval pridobitev dovoljenja z dokazilom, da tožnik ni v kazenskem postopku, protipravno.

Prvostopno sodišče je zato tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

O stroških:

Posledično, zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo treba spremeniti stroškovno odločitev. Tožnik je uspel približno 30% po temelju (pretežni del postopka je bil potreben zaradi odločitve o temelju), po višini pa s približno 10%, kar skupno predstavlja približno 20% uspeh. Sodišče druge stopnje je stroške pravdnih strank odmerilo v skladu s tako ugotovljenim uspehom (2. odst. 154. člena ZPP) ter v skladu z Odvetniško tarifo. Sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo na 5.605,00 EUR, kar upoštevajoč 20 % uspeh znese 1.121,00 EUR. Stroške tožene stranke je odmerilo na 5.315,29 EUR kar upoštevajoč 80% uspeh znese 4.252,23 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožniku naložilo, da plača toženi stranki 3.131,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi po preteku paricijskega roka.

Tožena stranka je pritožbo vložila zoper ugodilni del sodbe v znesku 265.296,38 EUR. Uspela je glede zneska 142.661,70 EUR, kar predstavlja 54% uspeh. Pritožbene stroške tožene stranke je sodišče odmerilo v vrednosti 824,00EUR, in je, ob upoštevanju njenega uspeha v pritožbenem postopku, upravičena do povračila pritožbenih stroškov v višini 444,96 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato stroške nosi sama (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pravdnih strank, sodišče druge stopnje ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP).

 


Zveza:

ZP člen 193. URS člen 26, 26.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDgwOQ==