VSL sodba I Cp 4095/2007

Jedro

Od intenzivnosti nasilja pri sklenitvi pogodbe je odvisno, ali gre za napako volje, ali pa za neobstoječ pravni posel. Samo v primeru, če gre za tako močno nasilje, da stranka s svojo voljo sploh ne more sodelovati pri sklenitvi posla, gre za neobstoječ posel, ker ni nikakršne volje za sklenitev posla ene od pogodbenih strank.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je prodajna pogodba sklenjena med pravdnimi strankami 4.9.1998, s katero sta tožnika toženki prodala vsak svoj solastniški delež nepremičnine parc.št. 201/1 in parc. št. 210/2 k.o. Š., nična in da je toženka dolžna tožnikoma izstaviti listino, na podlagi katere bosta tožnika v zemljiški knjigi dosegla vpis svoje lastninske pravice. Tožnikoma je naložilo, da sta toženi stranki dolžna povrniti 2.608,01 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo tožnika iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 338. čl. ZPP, v kateri predlagata, da se sodba spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- da tožeča stranka ni izpodbijala veljavnost pogodbe zaradi napak volje, ampak je uveljavila ničnost pogodbe iz razloga, ker je šlo za navidezno pogodbo, saj tožena stranka tožeči stranki kupnine po pogodbi ni plačala, ampak je šlo preprosto za prevzem nepremičnine;

- da tožena stranka ni plačala kupnine, sta izpovedali priči M. K. Ž. in B. V., sodišče pa se do njunih izjav ni opredelilo;

- sodišče prve stopnje ni ocenilo zapisnika v kazenski zadevi Kpr 154/2006 z dne 19.10.2006. Ravno tako ni zaslišalo tožečih strank, ki na zaslišanje nista bili vabljeni osebno, kar je bistvena kršitev postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je pogodba nična iz razloga, ker sta jo tožnika sklenila pod prisilo, ker ni bilo namena prodaje, ampak je toženka imela namen pridobiti nepremičnino na nezakonit način in iz tega razloga nasprotuje moralnim načelom.

Sodišče prve stopnje je ocenilo izpoved prič B. V. in M. K. Ž., ki sta izpovedala o grožnjah toženke in njenega partnerja J., in zaključilo, da gre za napako volje, zaradi katere je sporna pogodba izpodbojna, rok za uveljavitev izpodbojnosti pa je že potekel, saj je od sklenitve pogodbe do vložitve tožbe preteklo več kot 3 leta (2. odst. 117. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da s strani tožene stranke ob sklenitvi pogodbe ni izkazano tako močno nasilje, da tožnika s svojo voljo pri sklenitvi sporne prodajne pogodbe sploh nista mogla sodelovati. Pritožbeno sodišče sprejema takšno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno. Pri tem je dodati, da je od intenzivnosti nasilja odvisno, ali gre za napako volje, ali pa za neobstoječ posel. Samo v primeru, če gre za tako močno nasilje, da stranka s svojo voljo sploh ne more sodelovati pri sklenitvi posla (če ena stranka drugi stranki s silo vodi roko in jo z njeno roko podpiše) gre za neobstoječ posel, ker ni nikake volje ene od pogodbenih strank. V danem primeru tožnika nista niti zatrjevala, niti dokazala tako intenzivne sile nad tožnikoma ob sklenitvi prodajne pogodbe. Zaradi uporabe sile nad tožnikoma ob sklenitvi pogodbe, pogodba torej ni nična, ker ni dokazano, da bi nad tožnikoma bila uporabljena ob sklenitvi pogodbe taka sila, da tožnika nista imela volje skleniti sporne pogodbe.

Za veljavnost pogodbe se zahteva, da ima dopustno podlago (1. odst. 51. čl. ZOR). Podlaga prodajne pogodbe je, da si kupec pridobi nepremičnino na odplačen način. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnika nista dokazala, da toženka ni plačala v pogodbi dogovorjene kupnine, niti nista dokazala, da je šlo za prenos nepremičnine zaradi obstoja dolga M. Ža. (drugotožnika) do J., ki je partner drugotoženke. Za takšno ugotovitev je imelo zadostno podlago že v sami pogodbi, v kateri je v 4. čl. zapisano, da prodajalci s podpisom prodajne pogodbe potrjujejo, da so ob podpisu pogodbe prejeli v gotovini na roko vso kupnino. Izpoved B. V., ki je izpovedal, da tožnika nista prejela nobenega denarja (kupnine) in M. K. Ž. da ne ve, ali sta tožnika prejela kupnino po sporni pogodbi, nista zadosti prepričljiv dokaz, na podlagi katerega bi lahko šteli za dokazano, da kupnina ob podpisu pogodbe ni bila plačana. Še posebej, če se upošteva, da je toženka kupovala tudi solastniške deleže od ostalih solastnikov (M. Ž. in I. Ž.), za katere pa se ne trdi, da kupnina ni bila plačana. Toženka je drugotožniku že po sklenjeni sporni pogodbi tudi posodila 300.000,00 DEM, iz česar sledi, da je razpolagala s precejšnjimi sredstvi in zato ni možno slediti pritožbenim navedbam, da je nenavadno, da se je kupnina plačala v gotovini in da ni izkazano, da bi toženka z zneskom za plačilo kupnine po sporni pogodbi sploh razpolagala (500.000,00 DEM). Posledično tako ni dokazano, da je tožena stranka na podlagi sporne pogodbe nepremičnino prevzela brez plačila in da je iz tega razloga pogodba nična. V sporni pogodbi piše, da prodajalci s podpisom pogodbe potrjujejo, da so ob podpisu pogodbe prejeli vso kupnino v gotovini. Tožena stranka torej ima pisno potrdilo o plačilu kupnine in drugačne pritožbene navedbe ne zdržijo kritične presoje.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnika nista izkazala nobenega razloga, iz katerega bi bila sporna pogodba nična: ni izkazano, da bi tožnika sklenila pogodbo pod tako silo, ki bi povzročila ničnost pogodbe; navideznost pogodbe ni izkazana, prav tako pa ni izkazano, da pogodba nima dopustnega razloga oziroma da je prišlo do sklenitve pogodbe v nasprotju z moralo. Tožbeni zahtevek je bil zato utemeljeno zavrnjen.

Tožeči stranki sta bili na narok dne 8.6.2007 vabljeni osebno, z vabilom na zaslišanje. Vabilo za prvotožnico je izkazano in pripeto k listovni št. 107, iz katerega izhaja osebna vročitev po 5. odst. 142. čl. ZPP. Vabilo drugotožniku pa je bilo nabito na sodno desko, kar je skladno z določilom 145. čl. ZPP, ker se je preselil in sodišču ni sporočil novega naslova. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da tožnikoma vabilo na zaslišanje ni bilo osebno vročeno in da je iz tega razloga podana bistvena kršitev postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do navedb glede kupnine dogovorjene v pogodbi med toženko in I. Ž. in ker se ni opredelilo do zapisnika v kazenski zadevi opr. št. I Kpr 154/2006 z dne 19.10.2006, ker bi to lahko vplivalo na oceno verodostojnosti izpovedi tožene stranke. Povedano namreč ni vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz dejstva, da gre pri pogodbi med toženko in I. Ž. za relativno bistveno manjšo ceno nepremičnine, kot pri sporni pogodbi, ni možno izpeljati sklepa, da kupnina po sporni pogodbi ni bila plačana oziroma da je šlo za prevzem nepremičnine brez plačila kupnine. Razlika v izpovedi, kje je bila kupnina plačana, ali pri notarju (Ž. J.) ali pri toženki doma ob podpisu sporne pogodbe (izpoved toženke (list. št. 110), ni odločilna, ker iz obeh izjav sledi, da je bila kupnina plačana.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje pritožbene stroške (165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1148/93
• VDS sklep Pdp 1839/2003
• VDS sodba Pdp 1403/2002