VSL sklep I Cp 1498/2007

Jedro

1. Osnovno pravilo obligacijskega prava je načelo nevmešavanja v tuje zadeve. Iz tega načela med drugim izhaja, da lastnik nepremičnine načeloma ni dolžan kriti stroškov vlaganj, ki jih je v njegovo nepremičnino nepoklicano opravil tretji.

2. V primeru dobroverne uporabe posestniku ni mogoče naložiti plačila uporabnine po 219. členu ZOR.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I, prvi odstavek točke II in točka III izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi; v nadaljnjem besedilu povsod tožnik) temelji na tem, da naj bi tožnik obnavljal nepremičnine, ki so last tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi; v nadaljnjem besedilu povsod toženec), s čimer naj bi bil slednji obogaten. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa temelji na dejstvu, da naj bi tožnik sporne nepremičnine uporabljal, zaradi česar toženec od njega zahteva plačilo uporabnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik res obnavljal nepremičnine toženca (posegi so bili opravljeni v kozolec, gospodarsko poslopje in stanovanjsko hišo). S pomočjo izvedenca je ugotovilo, da znaša povečana vrednost nepremičnin 1.015.970 SIT (sedaj 4239,57 EUR). V tolikšnem delu je zahtevku po tožbi ugodilo ter tožniku priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 3.9.2004 (čas izdelave izvedenskega mnenja) dalje. V presežku je zahtevek zavrnilo.

V zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi je sodišče ugotovilo, da je tožnik uporabljal toženčevo nepremičnino. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, da bi v obdobju, za katerega zahtevek še ni zastaral, znašala primerna uporabnina 1.517.454 SIT (sedaj 6332,22 EUR). V takšnem obsegu je zahtevku po nasprotni tožbi ugodilo. Tožencu je priznalo tudi zakonske zamudne obresti in sicer od zneska 1.482.570 SIT (izdelava izvedenskega mnenja) od 13.3.2006 dalje, od zneska 17.442 SIT od 1.4.2006 dalje in od zneska 17.442 SIT od 1.5.2006 dalje.

Sodišče prve stopnje je odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne. Pritožnik se ne strinja z izvedencem, ki je upošteval amortizacijo ter trdil, da so bila nekatera dela opravljena manj kvalitetno. Poudarja, da so bila dela nujno potrebna ter kvalitetno izvedena, zato izvedenec in za njim sodišče ne bi smelo zmanjševati vrednosti vloženega. Pritožnik se z izvedencem že od samega začetka ni strinjal, sodišče pa njegovih pripomb ni upoštevalo. Poudarja, da je izvedenec upošteval tudi napačno količino porabljenega lesa.

Pritožnik napada tudi odločitev o pretežno ugodenem zahtevku po nasprotni tožbi. Ne strinja se z odločitvijo, da mora plačati uporabnino za objekte, v katere je povsem v dobri veri vlagal. Poudarja, da je pustil toženec nepremičnino propadati ter da je tudi izvedenec poudaril, da nepremičnina pred vlaganji ni bila sanitarno ustrezna. Tožnik je nepremičnine rešil pred propadom, sedaj mora pa tožencu plačati še uporabnino. Tožnik še vedno vztraja, da je uporabljal le 1/25 nepremičnin, kolikor znaša delež J. Z., ki svojega deleža do danes ni prodal tožencu in se sodišče do tega vprašanja sploh ni opredelilo, prav tako pa tudi ne do tega, da je imel toženec ves čas na razpolago 24/25 nepremičnine.

Tožena stranka v svoji pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Napada odločitev o ugodenem delu po tožbi in odločitev o stroških postopka. Poudarja, da prodajna pogodba ni listina, na podlagi katere se pridobi lastninska pravica. Tožnik je vedel da ni lastnik nepremičnine, saj ni vpisan v zemljiško knjigo in zato tudi ni mogel biti dobroveren. Tožnik tako ni imel ne dejanske ne pravne podlage za zatrjevane investicije in tako tudi nima pravice ničesar zahtevati nazaj. Tožnik o zatrjevanih vlaganjih ni obvestil nikogar, še najmanj pa dejanskega lastnika, za katerega je lahko vedel na podlagi podatkov zemljiške knjige. Nepremičnine je imel v nezakoniti posesti in nihče ga ni pozval, naj se loti posla. Delal je zato, da bi izsilil drugačen status. Stroškovnega dela odločitve sodišče ni obrazložilo.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper odločitev o tožbenem zahtevku:

Osnovno pravilo obligacijskega prava je načelo nevmešavanja v tuje zadeve Š220. člen Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR)]. Iz tega načela izhaja, da lastnik nepremičnine načeloma ni dolžan kriti stroškov vlaganj v njegovo nepremičnino, ki jih nepoklicano opravi nekdo tretji. Četudi je lastnik obogaten, namreč ni mogoče s sklicevanjem na pravilo drugega odstavka 210. člena ZOR obiti navedenega izhodiščnega načela (Opomba 1). Vse navedeno pa ne pomeni, da tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj v nobenem primeru ne more biti utemeljen. Lahko je - vendar morajo biti za to izpolnjeni še dodatni pogoji. Ti so lahko različni (verzijski, kondikcijski, pogodbeni, odškodninski ali gestijski) in se ne razlikujejo le glede na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za njihovo utemeljenost, marveč tudi glede na to, do povrnitve kakšnih oziroma kolikšnih stroškov je vlagatelj upravičen (Opomba 2).

Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi opisanega materialnopravnega izhodišča ni uporabilo, marveč je štelo, da vlaganja v tujo nepremičnino že sama po sebi utemeljujejo verzijski zahtevek ter svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 210. člena ZOR. Takšno odločitev, vsaka v svojo smer, grajata obe pravdni stranki. Tožeča stranka zato, ker meni, da bi ji moralo iti toliko, kolikor je vložila ter da sodišče ne bi smelo upoštevati amortizacije (Opomba 3), s čimer se smiselno zavzema za položaj dopustne gestije. Tožena stranka pa gradi na stališču, da se je toženec nepoklicano lotil tujega posla ter da ni ne dejanske ne pravne podlage, po kateri bi lahko karkoli zahteval, s čimer se smiselno zavzema za položaj nedopustne gestije. Prav ta obojestranski pritožbeni napad pa razodeva spekter trditvene podlage obeh pravdnih strank, s katerim se sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo.

Ob vlaganju v nepremičnino drugega so za obravnavno zadevo pomembni trije možni pravni položaji:

a.) Dopustna gestija

b.) Nedopustna gestija

c.) Nezavedna gestija

Ad a.) Za dopustno gestijo gre tedaj (220. člen ZOR), ko se nekdo loti tujega posla, ker ga ni mogoče odložiti, ne da bi zaradi tega nastala škoda ali bi zamujena očitna korist. V takšnem primeru poslovodja brez naročila pridobi pravice v skladu s 223. členom ZOR. Sodišče se z izpolnjenostjo navedenih pogojev (se pravi ali je šlo za nujno ali koristno gestijo) ni ukvarjalo. Sam tožbeni zahtevek (pa tudi tožnikova pritožba) zahteva stroške, ki bi ustrezali temu tipu obligacijskega razmerja. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tožnikovi trditveni podlagi manjka navedba o tem, da se je tožnik zavedal, da se loteva tujega posla. Brez te zavesti ne more iti za dopustno gestijo. Gestorjev namen mora biti, da dela za drugega (Opomba 4).

Ad b.) Kadar nekdo ve, da se loteva tujega posla ter niso izpolnjeni pogoji za dopustno gestijo, mu pripada le ius tollendi (pravica odnašanja dodatkov ob pogojih iz 225. člena ZOR).

Ad c.) Primer, ko nekdo misli, da opravlja svoj posel, v resnici pa je ta tuj, je nezavedna gestija ter ga teorija in praksa obravnavata kot verzijo (drugi odstavek 210. člena ZOR) (Opomba 5), to pa pomeni, da pripada takšnemu poslovodji le zahtevek za vračilo tistega, za kar je lastnik nepremičnine okoriščen (obogatitveno načelo).

Odločitev sodišča prve stopnje se delno sklada z ureditvijo nezavedne gestije. Takšna odločitev pa je preuranjena, saj se zaradi napačnega osnovnega materialnopravnega izhodišča (glej uvodni del ožjega dela obrazložitve) sodišče ni opredelilo do materialnopravno relevantnih ugovorov toženca, ki smiselno ves čas zagovarja tezo, da je šlo za nedopustno gestijo. Tako je oporekal tako temu, da bi bil tožnik dobroveren (kar bi kazalo na položaj nezavedne gestije) kot temu, da so bila dela nujno potrebna in zanj koristna (kar načenja problem okoriščenja) (Opomba 6).

Ker se sodišče z navedenimi vprašanji zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo ter ni razčistilo, za kateri tip gestije je v obravnavanem primeru šlo, je pritožbeno sodišče pritožbama v tem delu ugodilo ter sodbo v točki I izreka razveljavilo (355. člen ZPP) ter zadevo tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob vsem povedanem pa je treba opozoriti še na to, da se sodišče ni ukvarjalo z izpostavljenim dejanskim vprašanjem, da toženec ni izključni lastnik sporne nepremičnine, marveč le v deležu 24/25 iz česar bi sledilo, da tudi morebitna korist ni v celoti njegova.

O pritožbi zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi:

Odločitev o tožnikovi obveznosti, da tožencu plača prisojeno uporabnino je bilo treba razveljaviti že zato, ker je v sodbi sodišča prve stopnje neposredno vezana na odločitev o plačilu za vlaganja. Miselna pot v sodbi prve stopnje je namreč ta, da je po (delno) ugodenem zahtevku po tožbi treba šteti, kakor, da so bila vlaganja opravljena s strani toženca (lastnika) ter da je tožnik stvar takšne kvalitete uporabljal v svojo korist ter mora za uporabo stvari takšne (povečane) kvalitete plačati tudi ustrezno uporabnino. Predpostavka takšne pravne določitve je z razveljavitvijo odločitve o zahtevku po tožbi sedaj odpadla.

Ne glede na to pa se tudi glede rešitve zahtevka po nasprotni tožbi zastavlja vprašanje, od katerega je odvisna (ne)uporaba pravila 219. člena ZOR v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 210. člena ZOR, ki ureja verzijski zahtevek zaradi uporabe tuje stvari. To je vprašanje tožnikove dobrovernosti. Če je bil namreč tožnik dobroveren posestnik (uporabnik) sporne nepremičnine, potem je uporaba pravila o uporabnini izključena. Tako je zato, ker drugi odstavek 38. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR) izrecno določa, da dobroverni posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. V obravnavani zadevi ne more biti spora, da tožnik v zadnjem obdobju ni mogel biti več dobroveren. To implicitno izhaja tudi iz razlogov sodbe prvega sodišča na koncu 6. in na začetku 7. strani sodbe. Vendar pa razlogi sodišča prve stopnje ne dajo odgovora na vprašanje, kdaj naj bi tožnik izgubil dobro vero glede spornih nepremičnin oziroma ali je to dobro vero sploh kdaj imel. Navedeno vprašanje je z vidika uporabe navedenih pravil o uporabnini odločilnega pomena. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Glede same višine uporabnine, pa je treba upoštevati ustaljeno stališče sodne prakse, da je treba upoštevati korist tistega, ki je stvar uporabljal na eni in prikrajšanje tistega, ki stvari ni uporabljal, na drugi strani (Opomba 7). Pri tem pritožbeno sodišče ponovno opozarja na to, da je prikrajšanje (tako kot okoriščenje ob vlaganjih) nujno zamejeno z velikostjo toženčevega solastninskega deleža oziroma je temu deležu sorazmerno.

Tudi v tem delu je zato pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano odločitev razveljavilo (ugodilni del - prvi odstavek točke II izreka).

----------------------------------------

Opomba 1: Pravni red je vselej notranje povezana celota, na podlagi katere šele z ustrezno razlago dobimo ustrezno pravno pravilo. Zato pravno pravilo ni vselej enako besedilu posameznega zakonskega člena (nasprotno: večinoma besedilo člena ni soznačica za zakonsko pravno pravilo).

Opomba 2: Po pravilu o dopustni gestiji lahko poslovodja ob izpolnjenih pogojih zahteva povrnitev potrebnih in koristnih izdatkov ter pretrpljeno škodo, celo če pričakovani uspeh ni bil dosežen ter v določenih primerih celo plačilo za svoj trud (223. člen ZOR). Po pravilu o verziji gre vlagatelju znatno manj. Pridobitelj je dolžan vrniti le tisto, za kar je okoriščen (210. člen ZOR).

Opomba 3: Ob tem sicer napada tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa pritožbeno sodišče zaradi narave odločitve pušča na tem mestu ob strani.

Opomba 4: Prim. Polajnar-Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str.59 in 61.

Opomba 5: Nav. delo, str. 61.

Opomba 6: Glej navedbe v odgovoru na tožbo ter na prvem naroku za glavno obravnavo (l.št.15).

Opomba 7: Prim npr. Sodbo VS RS II Ips 593/2003

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4097/2008
• VSL sodba I Cpg 282/2005
• VSL sodba I Cp 280/2009