<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 5167/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2008:II.CP.5167.2007
Evidenčna številka:VSL54942
Datum odločbe:16.01.2008
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:pravica do sojenja v razumnem roku - duševne bolečine - pravna praznina - analogija - pravično zadoščenje

Jedro

Notranje neugodje nosilca kršene pravice do sojenja v razumnem roku je pogoj za pravico do pravičnega denarnega zadoščenja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Tožnik v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Nosilni razlog za zavrnitev zahtevka temelji na dejanski ugotovitvi, da tožnik zaradi kršitve ustavne pravice ni trpel duševnih bolečin. Ob takšni ugotovitvi pa po stališču sodišča prve stopnje pravila o pravno priznani škodi v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice ni mogoče niti analogno uporabiti.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Pritožnik s sklicevanjem na določila Ustave Republike Slovenije (URS) in na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) utemeljuje drugačno stališče. Pri pravici do sojenja v razumnem roku in pravici do učinkovitega pravnega sredstva gre brez dvoma za pravici, ki ju pravo priznava na najvišji ravni. Država pa je zaradi ustavne zaveze ter tudi kot podpisnica EKČP dolžna zagotoviti varstvo teh pravic. To, da glede tega država ni uredila ustrezne zakonodaje ne more biti v škodo tožnika. Odgovornost države je objektivna. Pritožnik opozarja, da tudi v slovenski sodni praksi obstajajo judikati, kjer je bilo tovrstnemu zahtevku ugodeno. Dejstvo, da OZ tovrstne škode ne ureja, ne more biti relevantno. Tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi EKČP. Tudi pri odmeri je treba upoštevati kriterije ESČP. PO stališču pritožnika je sodišče prve stopnje dejansko odločilo, da v Republiki Sloveniji ustavne pravice ne veljajo, če niso urejene s posebnim zakonom. Pritožnik sodišču še očita, da je zagrešilo bistveni kršitev določb pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj po njegovem mnenju konvencijski in ustavni pravni viri niso neposredno uporabljivi. Znova poudarja, da tako URS kot EKČP priznavata ne le pravico samo, marveč tudi pravico do odškodnine v primeru kršitve pravice.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Nobenega dvoma ni, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ( v nadaljevanju: pravica do sojenja v razumnem roku) v našem pravnem redu na normativni ravni priznana. Zagotovljena je tako na konvencijski (6. člen EKČP), kakor tudi na ustavni ravni (23. člen URS).

Pravica, ki je na normativni ravni priznana v obliki dispozicije pravnega pravila, mora biti tudi učinkovito zagotovljena, sicer ostaja na ravni pravno neobvezne deklaracije. Če ni tako ter je razlog za njeno nezagotovljenost podan v nepopolni zgradbi pravnega pravila, gre najverjetneje za (delno) pravno praznino. V tem primeru gre namreč za družbeno razmerje med državo in posameznikom, ki je interesno konfliktno ter pravno nediscipliniranje ogroža samo ustavno in konvencijsko človekovo pravico (Opomba 1).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da, nasprotno, pravica do sojenja v razumnem roku v našem pravnem redu tudi do uveljavitve Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. List. RS, št. 49/2006; ZVPSBNO) ni bila pravno neurejena. Tako se zastavlja le vprašanje, ali je bila pravno urejena v zadostni meri. Pravni red je namreč, kot poudarja tudi pritožnik, zagotavljal tudi ustrezno pravno sankcijo za primer kršitve pravice. Ta je (bila) podana v 26. členu URS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo s svojim ravnanjem povzroči država s svojimi institucijami. Kdor je bil torej prikrajšan v pravici do sojenja v razumnem roku ter mu je v zvezi s tem nastala škoda, je njeno povračilo lahko zahteval v sodnem postopku.

Od tod dalje se odpira vprašanje, katera je tista škoda, ki je pravno priznana in še naprej: katera je tista škoda, ki terja denarno obliko odškodnine (Opomba 2). Tako ni nobenega dvoma, da je posameznik na podlagi 26. člena URS upravičen do povračila premoženjske škode, če mu je ta nastala. Težava, ki jo nadrobno razčleni tudi sodišče prve stopnje, pa nastopi pri škodi, ki ni premoženjske narave. Pri tovrstni škodi velja načelo, da je mogoče dobiti odškodnino le za pravno priznano škodo. Uveljavljen je sistem numerus clausus. Zakonodajalec je pač načrtno uredil možnost denarnega zadoščenja le za določene tipe nepremoženjske škode. Pravice do sojenja v razumnem roku oziroma primera, ko je prišlo do posega v to pravico, izrecno ni uredil.

Na tej točki se zato odpirajo tri razlagalne možnosti:

a.) da je mogoče po bistvenih lastnostih pravico do sojenja v razumnem roku umestiti pod tipsko urejen primer nepremoženjske škode v okviru pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (da je torej v resnici odškodninska sankcija za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ves čas uzakonjena);

b.) da zakonodajalec načrtno ni uredil pravice do povračila nepremoženjske škode, marveč priznava v primeru kršitve te pravice le sekundarno škodo, ki nastane zaradi tega, ker posameznikov pravni problem ni bil v razumnem času učinkovito sodno rešen ter mu zaradi tega v življenju nastaja tako premoženjska kot (morebiti) tudi pravno priznana oblika nepremoženjske škode

c.) da zakonodajalec ni načrtno pustil tega področja neurejenega ter gre za obstoj pravne praznine.

Pravica do sojenja v razumnem roku (enako pa velja tudi za pravico do učinkovitega pravnega sredstva) je, kot sleherna pravica, vezana na posameznega človeka - zato tudi je človekova pravica. Urejena je v ustavi in je kot takšna ustavna, temeljna pravica. Je tudi neprenosljiva in zato vezana na posameznika. Pa vendar zaradi vsega tega ni vezana tudi na posameznikovo osebnost. Nasprotno: gre za temeljno človekovo pravico, ki pa se vsebinsko ne nanaša na njegovo osebnostno imaterialno sfero, marveč na na njegov pravno zavarovan interes živeti v pravni državi. Ta pravica izhaja iz racionalistične (filozofske) konstrukcije družbene pogodbe (Opomba 3), s katero se je posameznik podvrgel družbeni skupnosti ter zato odrekel določenemu segmentu svojih naravnih pravic (sam uveljaviti svoje) ter jih prenesel na državo (v tem primeru na sodišče). Pravica do sojenja v razumnem roku je tako ena izmed tistih ustavnih pravic, ki je še najdlje od bistva osebnostne pravice (podobno kot npr. še volilna pravica - 43. člen URS, pravica pri upravljanju javnih zadev - 44. člen URS). Iz ugotovitve, da pravica do sojenja v razumnem roku (ter pravica do pravnega sredstva) ni osebnostna pravica, sledi pravni sklep, da odškodninsko pravo posebej ne ureja možnosti denarne odškodnine zaradi njene kršitve. Denarna odškodnina bi šla (glede na pozitivnopravno urejene abstraktne primere) tako le v primeru, če bi bila nadaljnja škoda, ki bi se zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku odrazila v posameznikovem življenju, takšna, da bi ustrezala urejenim primerom (se pravi: premoženjska škoda ali duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice).

Povedano bi govorilo v prid tezi, da zakonodajalec (izvorno) namenoma ni predvidel posebnega tipa pravno priznane škode, ki bi presegala zakonske urejene topose (predvsem tiste, ki so urejeni v 179. členu OZ kot zakonodajnem nasledniku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Tak pravni status pravice do sojenja v razumnem roku se v normalnem delovanju pravne države kaže kot ustrezen. Za morebitne kršitve pravice (ki so ob pogoju, da pravna država normalno deluje, zgolj posamezne anomalije (Opomba 4)) so na voljo druga sredstva (predvsem učinkovit sistem nadzorstvene pritožbe, disciplinske odgovornosti sodnika itd.), v skrajnem primeru (se pravi: izhodu v sili, ko bi posameznik kot nosilec pravice navzlic vsemu - iz kakršnegakoli že razloga - ostal nemočen pred državo) pa bi Republiko Slovenijo kot podpisnico EKČP lahko doletela tudi sankcija po 41. členu EKČP (ki izrecno ni nujno sankcija denarne narave in za katere izrek je pristojno ESČP, saj je v njeni naravi, da pride v poštev šele, če notranje pravo ne daje ustreznega zadoščenja).

Izrecen pogoj za zadostnost takšne pravne ureditve je, kot rečeno, normalno delovanje pravne države. Kadar pa je razlog za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemske narave, tedaj prej opisan sistem pravnih sredstev več ne more biti učinkovit. Takšne pa so tudi dane razmere. Ob tem ni mogoče spregledati dejstva, da je Slovenija podpisnica EKČP, ki ima svoje institucije, ki za primer kršitve pravice do sojenja v razumnem roku priznavajo denarno zadoščenje. Prav tako ni mogoče spregledati dejstva, da je zaradi tega, ker je razlog za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemske narave, ta kršitev množična ter da je bila pred ESČP Republika Slovenije tudi že mnogokrat obsojena na plačilo odškodnine. Stranke so torej zaradi učinkovanja konvencijskega prava v številnih primerih dobile denarno zadoščenje, ki ga je plačala država kot nasprotna stranka. Republika Slovenije je del konvencijskega pravnega prostora in obratno, konvencijsko pravo je del našega pravnega prostora. Vse navedeno pa predstavlja tisto sporočilo dejanskosti, ki ga ni mogoče spregledati. Tako je očitno, da je ureditev potrebna in da je torej naknadno nastala v izvedbi pravnega reda pravna praznina (Opomba 5), ki jo je treba za razmerja pred 1.1.2007 ustrezno vsebinsko napolniti. Ponuja se analogna uporaba 179. člena OZ, po katerem sodišče za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode ali osebnostne pravice prisodi oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pri tem mora imeti pred očmi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine.

Zastavlja se dilema, ali za pravico do denarne odškodnine zadošča sama kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ali pa je moral nosilec te pravice trpeti notranje neugodje, ki ga izraža ustaljena besedna zveza - duševne bolečine. Urejen zakonski primer, ki se zaradi v bistvenem podobnih značilnosti ponuja za analogno uporabo tudi za zakonsko neurejen primer, izrecno zahteva obstoj duševnih bolečin. Z vidika načela celovitosti in notranje povezanosti pravnega reda bi moral obstajati zelo utemeljen razlog za to, da bi ob analogni uporabi pravila, razlagalec stopil še korak dlje in ugotovil, da ob kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku obstoj duševnih bolečin ni potreben pogoj za priznanje odškodnine ter da zadostuje že golo objektivno dejstvo, da je sodni postopek trajal nerazumno dolgo. Takšnega utemeljenega razloga ni videti.

Vsaka pravica je tesno navezana na njenega nosilca. Pri osebnostnih pravicah (kar je v 179. členu OZ urejen pravni položaj) je ta navezava še posebej izrazita - zato skoraj ne bo primera, ko okrnitev posameznikove pravno zavarovane osebnostne sfere ne bi bila obenem že takšna okrnitev njegovega notranjega miru, zaradi katere je vrednotno upravičen do denarne satisfakcije, ki naj to ustvarjeno neravnovesje ublaži. Tudi pri pravici do sojenja v razumnem roku mora obstajati, če naj gre za analogno uporabo, povezava med kršitvijo pravice in subjektovim notranjim doživljanjem tega dejstva. Če nosilec pravice občuti ustrezno mero notranjega nelagodja spričo dejstva, da je bil njegov pravno zavarovan interes živeti v pravno urejeni družbeni skupnosti okrnjen (in je obenem videti, da je takšno notranje nelagodje tudi objektivno povezljivo s samo naravo kršitve), potem bo prisoja denarnega zadoščenja vrednotno utemeljena. Šele tedaj bo namreč glede na pomen prizadete dobrine in glede na posameznikovo doživljanje te prizadetosti dosežen namen odškodnine (Opomba 6).

V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, je, da tožnik sploh ni vedel, da postopek pred sodiščem teče in tako tudi ne tega, da tako dolgo traja. Obstoja postopka se torej ni zavedal in tako tudi ni mogel trpeti nikakršnih neugodnosti zaradi objektivnega dejstva predolgega trajanja. Povedano drugače: pravica in njen subjekt nista bila povezana. Tožnik tako s svojim odškodninskim zahtevkom vsebinsko sploh ne zahteva vrednotne izravnave porušenega notranjega ravnotežja, kar pa pomeni, da bi bila edina posledica prisojene odškodnine ta, da bi bil tožnik zaradi nekega zunanjega objektivnega dejstva, ki se ga ni zavedal (kot se ne zaveda še mnogih drugih objektivnih, lahko tudi povsem naključnih dejstev), sedaj materialno bogatejši za znesek zahtevane odškodnine. Takšna vsebinska posledica sodbe pa ne bi ustrezala pravnemu pojmu pravičnega zadoščenja.

Bistvena kršitev postopka, ki jo uveljavlja pritožnik (češ da sodišče ni pojasnilo, zakaj mednarodni pravni viri niso neposredno uporabljivi pri nas), je v resnici napad na pravilnost uporabe materialnega prava. Tega pa je sodišče prve stopnje (iz razlogov, ki so navedeni zgoraj) uporabilo pravilno.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo. Ker ob neutemeljeni pritožbi niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Opomba 1: Prim. M. Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana 2007, str. 383.ž

Opomba 2: V zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku se ves čas poudarja le denarna odškodninska sankcija, čeprav pravni red pozna tudi nedenarne odškodninske sankcije, kakor je opravičilo, objava sodbe, preklic izjave ali karkoli drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (Prim. 178. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007 ; OZ), ki se nanaša na kršitev osebnostnih pravic. Ta namen pa je v posameznikovem notranjem zadoščenju in ne v izboljšanju njegovega zunanjega, materialnega položaja. Slednje je lahko le sredstvo za dosego notranjega zadoščenja.

Opomba 3: Glej: J.J. Rousseau, Družbena pogodba, Ljubljana 1960

Opomba 4: Šlo bi npr. za primere nedovoljenega odstopa od načela vrstnega reda reševanja zadev.

Opomba 5: O obstoju pravne praznine se je sicer izreklo tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-65/05, posreden dokaz zanjo pa je tudi sprejetje ZVPSBNO.

Opomba 6: Prim. tudi 18. člen ZVPSBNO, ki celo ob izpolnjenih siceršnjih pogojih iz prvega odstavka 15. člena dopušča, da sodišče ne prisodi denarne odškodnine, temveč le ugotovi kršitev pravice.

 


Zveza:

URS člen 26, 26. OZ člen 179, 179. ZVPSBNO člen 15, 18. EKČP člen 6, 13, 41.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDc5OA==