VSL sodba II Cp 4991/2007

Jedro

Objektivni rok za vložitev tožbe iz 223. člena ZD, v primeru, ko gre za zapustnika, ki je razglašen za mrtvega, začne teči s trenutkom pravnomočnosti odločbe o razglasitvi za mrtvega.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka v roku 15 dni dolžna plačati tožnikoma vsakemu znesek 9.758,14 EUR, obema skupaj 19.516,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 3.2.2005 dalje, kar je tožeča stranka zahtevala več je zavrnilo, ter o stroških odločilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.458,97 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pritožbo tožeča stranka in sicer po pooblaščencu ter sama. Pooblaščenec pritožbo še pravočasno dopolnjuje.

V pritožbi vloženi po pooblaščencu ter njeni dopolnitvi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Očita, da sodišče napačno povzema listine. Iz sklepov o dedovanju namreč izhaja, da je bila zakonita dedinja po pokojnem M. B., D. B. in L. B. A. J. in ne toženka. Toženka je zapuščino sprejela šele takrat, ko se ji je odrekla J. A. in je premoženje podedovala na podlagi odpovedi v njeno korist, ne pa kot neposredna zakonita dedinja po zapustnikih. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker niso bile zaslišane priče J. D. in M. P. Napačno je ocenjena dokazna vrednost pisma, ki naj bi ga drugo tožeča stranka pisala pritožnici. Sodišče je vezala edicijska dolžnost iz 227. člena ZPP, po katerem je stranka dolžna predložiti dokaz, ki ga je izdala. Vsebina pisma je za presojo po mnenju pritožnice pomembna. Ker ni bila zaslišana priča J. D., se sodba tudi ne da preizkusiti. Pomembno je ugotoviti voljo zapustnice. Dejstvo, da je pritožnica vedela za sorodnike, še ne pomeni, da jih je bila tudi dolžna obvestiti. Kar je toženka izjavila drugotožnici ni v neskladju. Pritožnica je dejala, da ji je zapustnica zapustila premoženje, ni pa rekla, da ji ga je podarila. Sodišče ugotavlja, da če bi pritožnica vedela, da je podarjeno, bi ravnala drugače in ne bi bila materina želja odločilna. Ta sklep je v nasprotju z dejstvom, da se je pritožničina mati odpovedala dedovanju v korist pritožnice in da ta ni prezrla svoje druge hčere M. Dedinja je naložila pritožnici, da mora izplačati svojo sestro, ni pa ji naložilo, kdaj jo mora izplačati, saj je vedela za posestno stanje podedovane nepremičnine, ki je bila v tistem času v rokah O. J. Zato je pritožnica izplačala svojo sestro šele potem, ko so bili vsi pravdni postopki v zvezi z podedovano nepremičnino končani in je O. J.stavbo odkupila. Zato sodbena ugotovitev, da je denar izročila šele po materini smrti, nima nobenega vpliva na dobro vero pritožnice. Pritožnica je štela za odločilno voljo B. in o drugih obveznostih ni razmišljala, niti ni bila nanje opozorjena. Ni ugotavljala ali ji je bila nepremičnina podarjena. Ni bilo ugotovljeno s kakšnimi besedami je bila seznanjena. Toženci s pokojno B. niso imeli nobenih stikov. Pritožnica je štela, da je volja njene sestrične odločilna. Sodišče dopušča možnost, da je bila v času dedovanja v dobri veri. Hitrost postopka nima nobene zveze z dobro vero. Koliko časa je potrebno za pridobitev mrliškega lista v tujini in njegovo prevajanje, ne more biti razlog za odločitev. Pri presoji dobre vere je sodišče tudi v celoti opustilo ravnanje stranke. Tožeča stranka je vedela za premoženje zapustnikov in njuno smrt. Najela je odvetnika, da je pisal pooblaščencu pritožnice. Gre za pismo z dne 19.10.1990, iz katerega izhaja, da je tožena stranka napotena na pravdo v zvezi z zapuščino in da je nihče ne ovira. Tožnica je tožbo vložila šele 15 let kasneje. Tožeči stranki so bila znana vsa dejstva najkasneje konec leta 1990. Tožeča stranka zgolj izkorišča pravno pravilo iz 2. odstavka 141. člena ZD, čeprav v času, ko je imela vsa pravna sredstva teh ni uporabila. Navedeno pravilo varuje zakonite dediče, ko so pri dedovanju spregledani. Rok za uveljavitev zahtevka ni začel teči šele z dnem pravnomočne ugotovitve smrti M. in D. B. Zakon o dedovanju govori o dnevu smrti in ne o pravnomočni ugotovitvi smrti. Tudi tu je bila pritožnica v dobri veri, saj je B. govorila o nepremičninah kot o svojih in se je šele po dedovanju ugotovilo, da sta solastnika tudi pokojna brata. Tudi nikoli ni bilo govora, da je bila druga tožnica pozvana v pravdo. Tudi ni res, da obljuba zapustnice ne ustvarja pravnih posledic. Pritožnica tudi ne soglaša z odločitvijo sodišča, glede zavrnitve zahtevka za stroške v zvezi z zastopanjem in prodajo nepremičnine. Sodnica je tudi pristransko vodila postopke. V dopolnitvi pritožbe nasprotuje tudi stališču sodišča, da naj bi pritožnica opravljala tuj posel v smislu 220. člena ZOR. Ne gre za poslovodstvo brez naloga temveč za mandatno ali kakšno drugo razmerje. Uporaba navedene zakonske določbe je brez podlage. Predmet zahtevka je lahko le tisti del, od katerega ima pritožnica korist in zgolj v sorazmerju z dednimi deleži. Rok iz 141. člena Zakona o dedovanju je zastaralni in ne prekluzivni rok. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

V svoji pritožbi toženka poudarja, da bi moralo sodišče najprej po uradni dolžnosti ugotoviti ali so podani pogoji za obnovo postopka. Sodišče ni opravilo naroka v obnovitvenem postopku. Sklicuje se tudi na določbo 72. člena Zakona o dedovanju. Pismene oporoke pokojnica ni mogla napraviti, ker je bila priklenjena na posteljo in nihče ni mogel ustreči njeni želji, da bi dobila papir in pisalo zaradi razpisa oporoke. Šlo je torej za izredne razmere. Zapustnica je napravila ustno oporoko. Sodišče bi zato moralo zavzeti stališče, da je pokojnica svojo izjavo namenila določenim pričam, ena od prič pa je izjavo oporočne priče volje podala na notarsko overjen zapis. Ustno sklenjena oporoka je veljavna, ker od trenutka izjave poslednje volje do njene smrti ni bilo dovolj časa oz. pokojnica ni imela dovolj moči, da bi lahko naredila pisno oporoko. Sodišče je v zvezi s temi okoliščinami zavrnilo dokazne predloge. Toženka ni vedela in ni mogla vedeti, da so po B. še drugi živeči sorodniki, to je vedela le toženkina mati. Predlaga razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, v izpodbijani sodbi ni storjenih nobenih procesnih kršitev, ne tistih izrecno uveljavljanih, kot tudi ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne razloge prvostopnega sodišča, na posamezne pritožbene očitke pa odgovarja:

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih pravnomočnih sklepov o dedovanju po pokojnih M. D. B., D. G. B. in L. M. B. ugotovilo, da je toženka postala edina zakonita dedinja po pokojnih zapustnikih. Na tej podlagi je tudi pravilno ugotovljena pasivna legitimacija za zahtevek, kakršnega uveljavljata tožnika (petitio heriditatis). Pritožbena očitka - procesne in dejanske narave - da naj bi bile ugotovitve prvostopnega sodišča v tem delu v nasprotju z listinami in da naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno so v nasprotju z s temi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je toženkino nedobrovernost ugotovilo na podlagi naslednjih okoliščin, ki po presoji pritožbenega sodišča zadostujejo za ugotovitev njene nedobrovernosti: da je vedela, da sta tožnika z zapustniki v enakem sorodstvenem razmerju kot ona sama; da tožnikov ni obvestila o teku zapuščinskih postopkov; da niti pisne oporoke niti pisne darilne pogodbe, na kateri se je sklicevala, ni; da je prejela premoženja na podlagi sklepov o dedovanju na podlagi zakonitega dedovanja, torej ne na podlagi darilne pogodbe oz. oporoke, kot je zatrjevala v prvostopnem postopku, in da je ob opisanih okoliščinah nedvomno vedela ali bi lahko vedela, da sta dediča, ki se dedovanju nista odpovedala, razen nje tudi tožnika, da imata torej enako dedno pravico kot ona. Dejanskih ugotovitev o neobstoju pisne oporoke in pisne darilne pogodbe pritožnica ne izpodbija, v pritožbi celo zanika, da bi trdila, da ji je zapustnica L. M. B. sporne nepremičnine podarila, sklicuje pa se le še na obstoj ustne oporoke sestavljene v izrednih razmerah (o teh pritožbenih trditvah, ki so neupoštevne, pa bo govora v nadaljevanju). V nasprotju z izpovedbami podanimi pri zaslišanju, na katerem je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo odločitev, pa v pritožbi trdi, da ni vedela za obstoj dedičev - tožnikov oziroma za njuno enako sorodstveno razmerje do zapustnikov, s čemer le še utrjuje pravilnost prvostopne dokazne ocene o njeni nedobrovernosti. Še v pritožbi tudi poskuša prikazati, da je bila prepričana, da je bila zapustničina želja, da ona pridobi njeno premoženje. Ne le, da za takšno prepričanje ni podlage v prepričljivih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje (že omenjeni ugotovljen neobstoj oporoke oz. darilne pogodbe), ki zato pritožnici pravilno ni verjelo, pritožnica se tudi zapleta v lastna protislovja, ko v pritožbi v nasprotju s svojimi prvostopnimi trditvami zanika, da bi se sklicevala na darilno pogodbo in se omejuje le na zatrjevanje, da ji je zapustnica premoženje "zapustila". Izostanek zaslišanja prič J. D. in M. P., katerega pritožnica poskuša nepravilno prikazati tudi kot storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (gre pa zgolj za izpodbijanje dejanskega stanja), ki naj bi izpovedovale o dejanski volji zapustnice in njenih obljubah in namerah, kot tudi, da je podatke za smrtovnico dala njena mati, ki je kot dedinja sodelovala v zapuščinskem postopku, ob povedanem na pravilnost sprejete dokazne ocene glede pravno odločilnih okoliščin tudi ni mogel vplivati. Pritožnica izpodbija še druge druge dele dokazne ocene, ki pa za presojo njene nedobrovernosti niso odločilne. Namreč v pritožbi izpostavljeno vprašanje ali je tožnica vedela za pravdo opr. štev. P 56/90 in kakšno je bilo tožničino ravnanje v zvezi s to pravdo, ki je tekla že po pravnomočno končanih zapuščinskih postopkih, in ali je v letu 1990 vedela za vsebino sklepov o dedovanju, nima nobene zveze s presojo toženkine nedobrovernosti v zgoraj opisani smeri. Nebistveno je tudi, kakšna je bila "korespondenca" pravdnih strank po zaključenih zapuščinskih postopkih, (pri čemer pa je sicer pravilno dokazno stališče prvostopnega sodišča, da bi pismo lahko predložila le pritožnica, saj je bilo njej poslano in tožnika z njim torej ne razpolagata) in kdaj je toženka po končanih zapuščinskih postopkih prodala podedovano nepremičnino in del kupnine izročila sestri. Bistveno je, da je toženka vedela za obstoj tožnikov, njuno sorodstveno razmerje do zapustnikov, da torej ni edina dedinja, ju o odprtih zapuščinskih postopkih ni obvestila, kot tudi ni obvestila sodišča, da tudi onadva prideta v poštev kot dediča, in sprejela celotno zapuščino kljub neizkazanosti okoliščin, ki bi tožnika lahko izključevale pri dedovanju; opisane okoliščine pa so od nje terjale, da tožnika o zapuščinskem postopku, ko je ta še tekel, obvesti oz. o obstoju drugih dedičev seznani zapuščinsko sodišče - da bi tako ravnala, pa tudi v pritožbi ne zatrjuje. Ker je kljub opisanemu vedenju sprejela dediščino, je ravnala nepošteno. Pravni standard nedobrovernosti je tako ustrezno zapolnjen na podlagi nanizanih v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstvih.

Pritožnica nadalje zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti zastaralni rok od dneva ugotovljene smrti zapustnikov - D. G. B. in M. D. B. Po določbi 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 141. člena Zakona o dedovanju (Ur.list RS štev. 15/76 do 73/2004; v nadaljevanju: ZD) zastara pravica zahtevati zapuščino nasproti nepoštenemu posestniku v dvajsetih letih od zapustnikove smrti. Ta rok je zastaralni in ne prekluzivni, kot sicer zmotno meni sodišče prve stopnje, takšna zmotna materialnopravna presoja roka pa sicer na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala, upoštevajoč, da je v tej pravdi tožena stranka ugovor zastaranja uveljavljala. Situacije, ko gre za zapustnike, ki so bili razglašeni za mrtve, cit. določba sicer ne ureja in jo je zato potrebno razlagati z uporabo drugih določb zakona, ki urejajo dedovanje po osebi, razglašeni za mrtvo (sistemska razlaga). Pravne učinke dedovanja, ko gre za takšne zapustnike, urejata določbi 123. in 124. člena ZD. Člen 123 določa, da ima razglasitev za mrtvega isti učinek kot smrt zapustnika. Po določbi 1. odstavka 124. člena ZD se sicer kot dan uvedbe dedovanja, ki je razglašena za mrtvo, šteje dan, ko je postala odločba o razglasitvi za mrtvega pravnomočna, razen, če ni v sami odločbi določen kakšen drug dan kot dan smrti. S specialno določbo 2. odstavka 124. člena pa začnejo teči roki, ki po tem zakonu začnejo teči v primeru razglasitve za mrtvega šele od dneva, ko postane odločba o tem pravnomočna. Rok za vložitev predmetne tožbe se torej izteče po poteku 20 let od dneva pravnomočnosti odločbe o razglasitvi za mrtvega, kot pravilno meni sodišče prve stopnje s sklicevanjem na cit. določbo 2. odstavka 124. člena ZD. Ratio legis te določbe je v tem, da se šele s trenutkom pravnomočnosti omenjene odločbe državnega organa pravno ugotovi smrt in s tem začetek uvedbe dedovanja z vsemi zakonskimi posledicami oziroma pravnimi učinki smrti osebe, katere premoženje je predmet dedovanja oziroma zahtevkov dedičev. Če bi se upošteval ugotovljeni dan smrti za presojo začetka teka zastaranja, bi njegov potek pred izdajo odločbe o razglasitvi za mrtvega pomenil, da so dediči izgubili pravico, še preden bi jo lahko sploh lahko pravno uspešno uveljavljali, torej še pred pravno učinkovito ugotovitvijo smrti oz. pred trenutkom uvedbe dedovanja. Pravica bi prenehala še pred njenim nastankom oz. možnostjo njenega pravno uspešnega uveljavljanja, kar bi predstavljalo pravni nesmisel (že v naprej mrtvo pravico) in diskriminatorno obravnavanje te kategorije dedičev. Na trenutek pravnomočnosti odločbe je torej potrebno vezati tudi nastanek pravice zahtevati zapuščino (petitio heriditatis). Ali tudi za konkretni primer še drugače povedano: nepošteni dedič bi lahko v celoti izkoristil svoje dedne pravice, prezrti dedič pa bi svojo pravico uveljavljati izročitev zapuščine od nepoštenega dediča, ki je podedoval tudi tisti del zapuščine, ki pripada njemu, že v naprej izgubil. Enako stališče je zaslediti tudi v pravni teoriji (glej: Kreč-Pavić: "Komentar k zakonu o nasleđivanju sa sudskom praksom"; Narodne Novine, Zagreb 1964, stran 416). Takšna je tudi konkretna situacija, ko je v odločbah, ki sta postali pravnomočni šele 20.4.1988, kot dan smrti v primeru zapustnika D. G. B. določen 10.5.1946, kot dan smrti M. D. B. pa 4.10.1944, tožba pa je bila vložena v letu 2005.

V zvezi z zastaranjem je potrebno odgovoriti tudi na pritožbeni očitek, da sta tožnika oziroma predvsem tožnica čakala vrsto let, da sta tožbo vložila in da sta vedela za smrt zapustnikov in zapuščinski postopek. Zakon proti nepoštenemu pridobitelju določa daljši zastaralni rok in šele z njegovim potekom se pravica do sodnega uveljavljanja zapuščine prezrtega dediča izgubi. V pritožbi izpostavljene okoliščine, da naj bi tožnika ves čas vedela za zapuščinski postopek in svoje pravice, pa teh nista uveljavljala v zapuščinskem postopku, na potek zastaralnega roka nimajo nobenega vpliva. Prikrajšani dedič lahko tudi zadnji dan z zakonom določenega roka vloži tožbo brez nevarnosti, da bo lahko toženec učinkovito uveljavil ugovor zastaranja, njegovo morebitno vedenje za smrt zapustnika ter uveden zapuščinski postopek pa po citirani zakonski ureditvi tudi ne predstavlja pravno relevantne okoliščine, ki bi lahko onemogočila uspešno sodno varstvo njegove pravice.

Predmetna tožba je posebna tožba dediščinskega prava iz 223. člena ZD, katere dopustnost ni pogojena z ugotavljanjem ali obstajajo obnovitveni razlogi oz. pogoji za obnovo zapuščinskega postopka, ki naj bi ga po pritožničinem prepričanju, ki pa nima podlage v kakšnem predpisu, moralo sodišče opraviti celo po uradni dolžnosti. Pritožnica očitno nepravilno zamenjuje predmetno tožbo s tožbo, ki se vloži s sklicevanjem na obnovitvene razloge na podlagi 224. člena ZD. Slednja tudi ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev prvo omenjene, kot bi se še lahko nasprotno razumelo pritožnico. Okoliščina, ki omogoča vložitev tožbe iz 223. člena ZD, je pravnomočnost sklepa o dedovanju, s katerim je bil prizadeti dedič prezrt in obnova postopka ni potrebna. Zato je pritožbeno sklicevanje na pravnomočnost sklepa o dedovanju in neobstoj obnovitvenega postopka, kot ovir za vložitev predmetne tožbe, pravno zgrešeno.

Pritožbene trditve, da naj bi bila v konkretnem primeru sestavljena ustna oporoka v izrednih razmerah, predstavljajo v pritožbenem postopku prvič zatrjevano dejansko in pravno situacijo kar ni dopustno upoštevaje, da pritožnica ni navedla razloga, zakaj ni te oblike oporoke zatrjevala že pred sodiščem prve stopnje (člen 337 ZPP). Sicer pa pritožbene navedbe, da naj bi šlo za to obliko oporoke,ker je imela pokojna L. M. B. namen sestaviti pisno oporoko in je svojo namero pred smrtjo sporočala drugim osebam, pa je nato umrla in zato pisna oporoka ni bila sestavljena, že na prvi pogled ne predstavljajo tiste trditvene podlage, ki bi omogočala zaključek o obstoju ustne oporoke, sestavljene v izrednih razmerah (med katere zatrjevane okoliščine niti ne spadajo), iz 72. člena ZD, temveč zgolj nekoliko predrugačeno ponavljanje trditev o nerealizirani nameri pokojne L. M. B., da napravi pisno oporoko.

Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na določbo 220. člena ZOR (institut poslovodstva brez naročila), je sicer utemeljen, vendar pa zmotna uporaba te zakonske določbe na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala. Konkretni dejanski stan je namreč mogoče na podlagi zakonske analogije (člen 3/2 Zakona o sodiščih) v celoti subsumirati pod določbo 223. člena ZD in ne pod navedeno obligacijsko določbo, ki ureja vsebinsko povsem drugačno situacijo. V konkretnem primeru gre za primer zahtevka v zapuščinskem postopku prezrtega dediča, ki zahteva stvar nazaj od tistega dediča, ki ima stvar v posesti. V spornem primeru je to toženka, ki je s prodajo podedovane nepremičnine sicer onemogočila vrnitev nepremičnine oziroma ustreznega deleža nepremičnine tožnikoma, je pa zato dolžna vrniti sorazmerni del iz prodaje pridobljene vrednosti (realna subrogacija). Pritožnica nadalje trdi, da ni dolžna le ona vrniti kupnine, temveč bi se obveznost morala porazdeliti na vse dediče. Le ona pa je na podlagi sklepov o dedovanju pravnomočno ugotovljena edina zakonita dedinja (njena sestra ob tedaj še živeči materi, ki se je "odpovedala dedovanju le v korist toženke", ni zakonita dedinja - primerjaj tudi vsebino sklepov o dedovanju). Zgolj ona mora torej vrniti sorazmerno vrednost pridobljene kupnine od prodaje podedovane nepremičnine (realna subrogacija) in tudi okoliščina, da je že po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku in opravljeni prodaji del kupnine izročila kot nedobroverna svoji sestri, na obseg njene vrnitvene dolžnosti nima nobenega vpliva.

V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na pobotni ugovor toženke, da je bil nepravilno zavrnjen njen zahtevek za upoštevanje stroškov, ki jih je imela v zvezi s pravdnimi postopki in prodajo nepremičnine, pa pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe o tem, da toženka ni zmogla trditvenega in predvsem dokaznega bremena v zvezi s tem delom njenega zahtevka, temveč je ostala na ravni nespecificiranega in pavšalnega zatrjevanja o stroških, ki naj bi znašali skupaj 1.000.000,00 SIT.

Ob povedanem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe, saj tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih ali materialnopravnih kršitev (člen 353 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker je pritožnica propadla s pritožbo, mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosita tudi tožnika (stroške odgovora na pritožbo), saj po oceni pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe (člen 155 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 988/2006
• VSL sklep I Ip 3229/2008
• VSL sklep I Cp 900/2009