VSL sklep II Cp 6837/2006

Jedro

Sklepčnost tožbe pri odškodninskih terjatvah - v primerih krivdne in objektivne odgovornosti odgovorne osebe (delodajalca za nesrečo pri delu).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 2.150.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2004 do plačila in tožeči stranki naložilo, da prvi toženki povrne 20.020,00 SIT, drugi toženki pa 151.967,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V okviru trditvene podlage je navedel, da je do delovne nesreče prišlo pri opravljanju nevarnega dela, ki ga je njegov brat opravljal kot delavec druge toženke. Do nesreče je prišlo v delovnem prostoru druge toženke, ko je pokojnik z letvijo mešal maso v kalupu, pri čemer je v tistem trenutku nad kalup prišlo dvigalo (granik), ki je tožniku odrezalo glavo. Delovni prostor bi moral biti zavarovan, kar pa ni bil, saj stikala, ki odpirajo vrata v delovni prostor, v času dogodka niso delovala, zaradi česar se dvigalo ni ustavilo, čeprav bi se moralo. Ker je bilo pokojniku s strani tehnologa odrejeno, da na tem območju premeša maso v kalupu, je odgovornost tudi krivdna. Tožnik mora najkasneje na prvem naroku navesti dejansko stanje (historični dogodek), iz katerega pri pravilni uporabi pravnih pravil po njegovem mnenju izvira zatrjevana pravna posledica. Vsekakor je sklepčna tožba, v kateri zatrjuje, da je delodajalec odgovoren za škodo v obliki duševnih bolečin zaradi smrti brata, ki se je smrtno ponesrečil pri opravljanju nevarnega dela oziroma nevarne dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, navedene pa so tudi okoliščine, ki utemeljujejo krivdno odgovornost delodajalca. Ker ne manjka nobeno od odločilnih (pravno pomembnih) dejstev, je tožba sklepčna. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi manjkajoča relevantna dejstva v postopek lahko uvedle šele predlagane priče oziroma da tožnik pričakuje, da jih bo pridobilo sodišče samo s pregledom kazenske zadeve. Dejanske navedbe so pomanjkljive, če tožnik ne navede vseh pravotvornih dejstev, ki utemeljujejo zahtevek, saj sodišče odloča v mejah postavljenega zahtevka, ki ga opredeljujejo (identificirajo) trditve, ki tvorijo dejanski substrat tožbe (1. odstavek 2. člena ZPP). Ali bi se z izvedbo dokazov odkrila dejstva, je v tej fazi postopka zgolj ugibanje, ki ne spreminja dejstva, da je tožnik sodišču podal zadostno trditveno podlago, ki utemeljuje tožbeni zahtevek. Sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, ko po eni strani zatrjuje, da mu je razumljivo, da tožnik lahko samo ugiba o poteku nesreče, po drugi strani pa je prepričano, da bi lahko tožnik s pomočjo pooblaščenca iz kazenskega spisa izluščil pravno pomembna dejstva za ta postopek. Vprašanje je, kakšen očitek bi sodišče namenilo tožniku, če kazenskega spisa ne bi bilo. Sicer pa tretjim osebam do konca kazenskega postopka praviloma zaradi varovanja interesa kazenskega postopka ne dovoljujejo vpogleda v kazenske spise. Tožnik je predlagal tudi dokaz z izvedencem varstva pri delu, ki bi lahko pridobil ustrezno dokumentacijo in si ogledal delovni prostor, v katerem je prišlo do nesreče, ter delovne naprave ter podal svoje mnenje glede spoštovanja predpisov o varstvu pri delu, na podlagi česar bi sodišče lahko opravilo pravno sklepanje v zvezi z zatrjevano objektivno in krivdno odgovornostjo delodajalca za škodo. Tožniku druga toženka ne dovoljuje vstopa v njene delovne prostore, da bi lahko podal natančnejši opis kraja nesreče, pa tudi sicer tožnik nima strokovnega znanja, da bi lahko podal opis delovnih naprav. Zahteva sodišča, da tožnik navede natančnejši opis dela in prostora, kjer je prišlo do nesreče, da bi sodišče lahko ugotavljalo, ali gre za delo in prostor, iz katerega izhajajo povečane nevarnosti, presega opis pravno relevantnih dejstev, za katerega zadošča zatrjevanje, da je delodajalec imetnik nevarne stvari in da se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Nerazumljivo je stališče sodišča, da ni zadostne podlage za krivdno odgovornost delodajalca, ko pa tožnik trdi, da prostor ni bil ustrezno zavarovan oziroma da niso delala stikala, ki odpirajo vrata, in da je pokojni dobil nalog, da se giba po nevarnem območju. Obe trditvi utemeljujeta krivdno odgovornost delodajalca. Da je tožnik sodišču ponudil zadostno trditveno podlago, kaže tudi dejstvo, da je sodišče na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep in dopustilo dokaz z vpogledom vseh listin v spisu. V primeru izdaje negativne zamudne sodbe namreč sodišče dokazov sploh ne izvaja. S tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov, je sodišče tožnika prikrajšalo za meritorno obravnavo, zaradi česar je podana kršitev določbe 2. člena ZPP, po katerem sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Ker je določitev napačna, je napačen tudi izrek o stroških, o katerem pa sodba sploh nima razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S trditvijo, da prihaja sodišče samo s sabo v nasprotje, ko na eni strani zatrjuje, da mu je razumljivo, da tožnik lahko samo ugiba o poteku nesreče, po drugi strani pa je prepričano, da bi lahko tožnik sam s pomočjo svojega pooblaščenca iz kazenskega spisa izluščil pravno pomembna dejstva za ta postopek, tožnik očitno meni, da je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa naveden zapis te kršitve ne pomeni že zato, ker ne gre za nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih. Sicer pa je treba glede na obširna izvajanja pritožbe pojasniti, da je zbiranje procesnega gradiva dolžnost strank (7. in 212. člen ZPP) in ne sodišča. Tožeča stranka mora preden se odloči za uveljavljanje tožbenega zahtevka zbrati toliko procesnega gradiva, da postavi sklepčno tožbo - tega ne more prepustiti sodišču in izvajanju dokazov ter šele po njihovi izvedbi ponuditi ustrezne trditve o (ne)obstoju relevantnih dejstev. Ta procesna dolžnost oziroma skrbnost stranke obstaja ne glede na to, ali ima možnost vpogledati v kazenski spis ali pa mora na kakšen drug način zbrati dovolj informacij o dogodku in dokazih, da lahko uveljavi ustrezen zahtevek.

Tudi kršitev 2. odstavka 2. člena ZPP ni podana. Sodišče namreč ni odreklo odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče, saj je o njem meritorno odločilo - tudi zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti namreč pomeni vsebinsko odločbo, saj je s tem tožbeni zahtevek zavrnjen kot neutemeljen. Okoliščina, ali je sodišče pred tem sprejelo dokazni sklep in izvajalo dokaze, za tako presojo ni odločilno (sicer pa v konkretnem primeru ne gre za t.i. zavrnilno zamudno sodbo, kot to meni pritožba; to je namreč mogoče izdati na podlagi 3. odstavka 318. člen ZPP le, kadar tožena stranka na tožbo ne odgovori).

Presoja, ali je tožba sklepčna, predstavlja presojo materialnega prava - sodišče namreč ugotavlja, ali utemeljenost tožbenega zahtevka (po materialnem pravu) izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. V tožbi oziroma najkasneje na prvem naroku morajo biti navedena vsa dejstva, ki jih materialno pravo zahteva za takšno pravno posledico, kot jo tožeča stranka zasleduje s tožbenim zahtevkom. V obravnavnem primeru tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi izgube bližnjega (brata). Gre za odškodninsko terjatev, za katero so potrebne naslednje splošne predpostavke: nedopustno škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima in odgovornost odgovorne osebe. Tožnik je v tožbi navedel, da je dne 5.3.2002 v delovni nesreči pri opravljanju nevarnega dela pri toženi stranki umrl njegov brat, zaradi česar zahteva odškodnino zaradi smrti bližnjega in tudi povrnitev premoženjske škode v zvezi s pogrebom. Svoj zahtevek je torej temeljil na objektivni odgovornosti druge toženke za škodni dogodek, vendar pa je pri tem uporabil le abstraktni pravni pojem (pravni standard) nevarno delo, ne da bi pri tem pojasnil dejstva, na podlagi katerih sklepa (pravno zaključuje), da gre za nevarno delo in v posledici tega objektivno odgovornost tožene stranke. Takšna tožba ni sklepčna, saj ne omogoča presoje, ali je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Presoja sodišča prve stopnje je torej v tem delu pravilna.

Na prvem naroku je tožnik dopolnil dejansko podlago tožbe. Navedel je, da "je bil prostor, v katerem je pokojni opravljal delo, nezavarovan, pokojnik naj bi z letvijo mešal maso v kalupu, nad ta kalup pa naj bi prišlo dvigalo (granik) in naj bi odrezalo tožnikovo (pravilno pokojnikovo) glavo"; da s tem, da prostor ni bil zavarovan, "tožnik misli, da niso delala stikala, ki odpirajo vrata, saj bi se moralo vse ustaviti, ko se odprejo vrata"; da "naj bi pokojni bil na tem nevarnem področju po nalogu tehnologa". Svoj zahtevek torej uveljavlja tako na podlagi objektivne kot tudi subjektivne odgovornosti tožene stranke.

Predpostavke odškodninske terjatve, ki jih mora pri odškodninski terjatvi praviloma (in pravilo je krivdna odgovornost odgovorne osebe) dokazati tožeča stranka so nedopustno ravnanje, škoda in vzročna zveza med njima, medtem ko se krivda domneva oziroma mora poškodovalec dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Prva od omenjenih predpostavk pomeni, da mora tožeča stranka določno opredeliti, v čem vidi nedopustno ravnanje. Iz prej prikazanih navedb na prvem naroku izhaja, da naj bi bilo to v tem, da niso delala stikala, ki odpirajo vrata in v tem, da je bilo pokojnemu bratu odrejeno delo v nevarnem območju. Slednje pomeni že podlago objektivne odgovornosti, zato bo obravnavano v nadaljevanju. V zvezi s prvim zatrjevanim dejstvom, pa tožeča stranka ne pojasni, kaj naj bi sploh pomenila ta "napaka" (nedelovanje stikal oziroma nezapiranje vrat) oziroma v čem je vzročna zveza med tem in bratovo smrtjo. V tem delu je torej pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožba ni sklepčna. Navedba v pritožbi, da so stikala zagotavljala, da se dvigalo v primeru odprtja vrat ustavi, pomeni nedopustno razširitev trditvene podlage v pritožbi (1. odstavek 337. člena ZPP), pri čemer pa ostaja odprta domneva, da je tožnikov brat neposredno pred škodnim dogodkom šele prišel v prostor in bi se moralo dvigalo zato ustaviti.

Pri uveljavljanju odškodninske terjatve na podlagi objektivne odgovornosti je trditveno in dokazno breme tožeče stranke manjše: dokazati mora le, da gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena in 149. člen OZ), torej škodni dogodek in škodo. Tudi v tem primeru pa mora opredeliti, kakšna je stvar oziroma dejavnost, zaradi katere je prišlo do škode, torej navesti dejstva, ki omogočajo presojo, da je do škode prišlo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tega tožeča stranka ni storila (zaradi česar je tožba nesklepčna) in da na podlagi njenih navedb ni mogoče ugotoviti, pri kakšnem opravilu je prišlo do delovne nezgode in kakšno delo je opravljal pokojni ter da bi morala tožba vsebovati natančnejši opis dela in prostora, kjer je prišlo do nezgode, da bi sodišče lahko ugotavljalo, ali gre za delo s povečano nevarnostjo - izostale naj bi torej navedbe o dejstvih, na podlagi katerih bi lahko sodišče napolnilo pravni standard nevarne dejavnosti. S tem stališčem pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz prej prikazanih navedb tožeče stranke na prvem naroku za glavno obravnavo namreč izhaja, da je tožnikov brat mešal maso v kalupu, da je bilo nad njim dvigalo (granik), ki se je spustilo in ga smrtno ponesrečilo (nenazadnje možnost spusta dvigala in udarec delavca po glavi dopušča tudi sam delodajalec, torej druga toženka). Te, čeprav razmeroma skope trditve tožeče stranke, pa po presoji pritožbenega sodišča omogočajo sklepanje o tem, ali gre za nevarno delo oziroma dejavnost (odvisno pač od tega, če bi se trditve izkazale za resnične).

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi objektivne odgovornosti tožene stranke ne izhaja iz navedb v tožbi, dopolnjenih na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker pa je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati, ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske terjatve. Glede na to, da tožnik uveljavlja škodo kot posredni oškodovanec, bo moralo upoštevati, da lahko to škodo uveljavlja le ob izpolnjenih nadaljnjih predpostavkah iz 3. odstavka 180. člena OZ - vsi ti pogoji morajo biti namreč izpolnjeni kumulativno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 572/2003
• VSL sodba II Cp 358/99
• VSL sodba II Cp 1072/99