<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 513/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:II.CP.513.2007
Evidenčna številka:VSL51772
Datum odločbe:05.09.2007
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina - ugriz psa - deljena odgovornost - krivdno ravnanje oškodovanca - odškodnina za nepremoženjsko škodo - skaženost

Jedro

Razmerje med odgovornostjo lastnika psa, ki je opustil potrebno varstvo in nadzorstvo psa, in samega oškodovanca.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v zavrnilnem delu (3. točka izreka) tako, da:

- sta toženca dolžna poleg odškodnine, določene v 1. točki izreka, solidarno plačati tožeči stranki še 751,13 EUR (prej 180.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2005 do plačila,

- sta toženca dolžna poleg stroškov, določenih v 2. točki izreka, solidarno plačati tožeči stranki še 39,46 EUR (prej 9.455,70 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15 dnevnega paricijskega roka.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in v nespremenjenem zavrnilnem delu.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek končalo za znesek 1.200.000,00 SIT zaradi skrčitve tožbenega zahtevka in vzelo na znanje "precizacijo" tožbenega zahtevka v zvezi z obrestmi. Razsodilo pa je, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožnici 342.194,00 SIT (sedaj 1.427,95 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2005 do plačila in od zneska 107.806,00 SIT (sedaj 449,87 EUR) od 9.6.2005 do 4.7.2005 (1. točka izreka) ter ji povrniti 26.272,00 SIT (sedaj 109,63 EUR) pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (2. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe tako po temelju kot po višini. Navaja, da je skupaj s starši enkrat letno prihajala na turistično kmetijo tožencev in sploh ni vedela, da imata toženca psa. Tega nista vedela niti njen brat T. K. niti V. H., ki sta bila prav tako vsakoletna obiskovalca turistične kmetije. To gre pripisati temu, da so obiskovalci tako kot tožnica ob škodnem dogodku za vstop v hlev uporabljali vhod, ki ga pes ni varoval in od koder ni bil viden. Tožnica na kmetiji tudi ni bila tako pogosto, da bi morala opaziti psa. Zakaj je sodišče zaključilo drugače, v obrazložitvi sodbe ni zapisalo, zaradi česar sodba nima razlogov o tem, zakaj naj bi tožnica vedela za psa. Tožnica se tako ob vstopu v hlev ni zavedala tveganja, da v hlev lahko pride tudi pes. Napada psa torej ni mogla pričakovati, četudi bi bila dana vidna prepoved, da vstop v hlev ni dovoljen brez spremstva pooblaščene osebe. Dokazni postopek je pokazal, da so obiskovalci turistične kmetije množično vstopali v hlev, kar gre pripisati temu, da v času škodnega dogodka opozoril in prepovedi ni bilo. Če pa so bila, so bila takšna, da jih obiskovalec ni mogel opaziti. Ne glede na morebitna opozorila in prepovedi pa so obiskovalci prihajali v hlev brez spremstva pooblaščenih oseb, toženca pa sta za to vedela. Na turistični kmetiji je takšno ravnanje obiskovalcev popolnoma običajno, toženca pa nista storila ničesar, da bi ga preprečila, zatrjevana opozorila in prepovedi očitno niso dosegli svojega namena. Vrat v hlev nista zapirala, ampak sta jih puščala odprta, psa pa sta imela privezanega na kar 3,5 metra dolgi verigi in mu s tem omogočila gibanje tudi globoko v notranjosti hleva. S tem sta ustvarila situacijo, ko je pes lahko presenetil in napadel obiskovalce tudi v hlevu, saj sta imela psa ravno za to, da prepreči vstop nepoklicanim. Zato sta toženca v celoti odgovorna za škodni dogodek. Tožnica sprejema ugotovitve sodišča glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, ki pa kažejo, da je zahtevek iz teh naslovov v celoti utemeljen. Dalj časa trajajoči napad psa predstavlja zelo šokanten dogodek, ki je pri tožnici povzročil smrtni strah, poleg tega pa je bilo tudi zdravljenje relativno dolgo in se je zapletlo zaradi gnojenja. Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti bi moralo sodišče priznati v celoti. Odškodninskega zahtevka tožnica res ni poslala tožencema, pač pa zavarovalnici, o kateri sta ji podatke posredovala toženca. O vloženem odškodninskem zahtevku je zavarovalnica gotovo obvestila toženca, kar je običajno v postopku reševanja odškodninskih zahtevkov. Zato je dokazno breme, da nista bila seznanjena z odškodninskim zahtevkom, na strani tožencev, ki pa dokazov za to nista predložila. Zato je treba ugoditi tudi obrestnemu delu tožbenega zahtevka. Tožnica tako predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in poleg že priznane odškodnine prizna še razliko v znesku 2.157.806,00 SIT, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženca s pritožbo izpodbijata ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Navajata, da je presoja sodišča prve stopnje o temelju odgovornosti za njiju prestroga. Sodišče je prezrlo, da je bilo vedenje tožnice in njene sestrične nepredvidljivo, nenavadno in je psa prestrašilo. Celo tožnica je v odškodninskem zahtevku zatrjevala, da so se otroci igrali in da je pes tožnico ugriznil med igro. S svojim ravnanjem je prekoračila okvir predvidljivega, saj ni običajno, da bi otroci z igro nadaljevali v hlevu. Zato je zahteva sodišča, da bi morala toženca predvideti tudi takšno situacijo, prestroga. Toženca sta psa držala na sorazmerno kratki verigi v gospodarskem poslopju, v katerega sta prepovedala vstop, poleg tega pa sta izobesila dobro vidne opozorilne table "hud pes" izven dosega psa tako, da je bil vsiljivec v hlevu opozorjen na psa še preden bi ga mogel doseči. Ker se večina ljudi psov boji in se po opozorilnih tablah dosledno ravna (zlasti če je tabla znotraj neznanega, tujega poslopja, v katerega je vstop prepovedan), so te table v dani situaciji zadostno nadzorstvo nad psom, toženca pa popolnoma ekskulpirana. Vprašanje predvidljivosti posledice bi moralo sodišče obravnavati tudi v okviru kavzalnega neksusa. Vzročna zveza med nadzorstvom psa in škodo je bila namreč prekinjena z ravnanjem tožnice, ki je kljub opozorilnim tablam sama in brez vednosti tožencev vstopila v hlev. Tožnica je bila na posestvu tožencev kvečjemu enkrat letno in se je neupravičeno počutila na kmetiji tako domače, da se ni ozirala na opozorilne table. Prav njena samovoljnost in njen vstop v hlev sta pomenila odločilen in bistven prispevek k nastanku škode, zaradi katerega ni mogoče več vzpostaviti vzročne zveze z očitanim premajhnim nadzorstvom nad psom. Tožnica se je poleg tega v hlevu tudi obnašala tako, da je vznemirjala živali. Izključno njena nepričakovana prisotnost v hlevu in razigrano obnašanje sta torej psa vzpodbudila k obrambnemu reagiranju. Zato toženca za nastanek škode nista odgovorna. Sodišče je brez osnove v trditveni podlagi in dokaznem postopku priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnica namreč za to obliko škode ni ponudila konkretne trditvene podlage. Njeno zatrjevanje je ostalo na ravni pavšalnega in abstraktnega, poleg tega pa v dokaz svojih navedb ni podala nobenih dokaznih predlogov. Sodišče je zato neutemeljeno izvajalo glede te oblike škode dokaz z izvedencem medicinske stroke, namesto da bi na podlagi 215. člena ZPP zaključilo, da ni izpolnila svojega dokaznega bremena. Izpodbijana sodba je tako v tem delu nezakonita zaradi kršitve razpravnega načela in pravnih pravil o dokaznem bremenu. Ni relevantno objektivno dejstvo skaženosti, temveč duševne bolečine. Te pa niso izkazane niti v trditveni podlagi niti v izpovedbi tožnice, zaradi česar svoje tožbene teze o tej obliki škode ni dokazala. Podobno velja glede višine, saj ni mogoče preizkusiti, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da gre tožnici odškodnina v višini 200.000,00 SIT in ni pojasnjeno, kakšna naj bi sploh bila intenziteta duševnih bolečin. Glede skaženosti je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj gre za pravno upoštevno skaženost le tedaj, ko spremenjena oškodovančeva zunanjost zbuja gnus, pomilovanje oziroma pozornost ter tako spremenjena zunanjost in reakcije okolice rušijo oškodovančevo duševno ravnovesje. Subjektivne lastnosti oškodovanca se upoštevajo le do razumne mere. Brazgotinici, ki sta tožnici ostali po ugrizu, ne pomenita resnejše spremembe zunanjosti, objektivno ne moreta vzbujati nobenih negativnih reakcij okolice in tudi ne zmanjšujeta popolnosti telesa. Gre le za kožno spremembo brez anatomske deformacije. To potrjuje tudi izvedenčeva ugotovitev, da gre za skaženost najlažje stopnje. Če tožnico pogledi slučajnih obiskovalcev motijo, to ne pomeni, da trpi duševne bolečine. Malo verjetno je, da bi bila zaradi brazgotinic izpostavljena kritikam ali da bi kdo na brazgotinici sploh polagal kakršnokoli pozornost. Sodišče je torej pravni standard škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti napačno napolnilo. Podrejeno toženca trdita, da je sodišče prve stopnje tudi previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in strah. Kljub zapletu pri zdravljenju ni šlo za resnejši škodni primer. Ni podatka, da bi bilo tožnici predpisano blaženje bolečin z analgetiki, torej je bolečine in težave brez težav prenašala, kar ne utemeljuje odškodnine v višini, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožničin primarni strah trajal kar nekaj časa, dokler se tožnica ni ubranila napada psa. Prezrlo je, da je bil pes na verigi in torej omejen v gibanju, zaradi česar tožnica ni mogla imeti posebnih težav, da bi se ga ubranila. Prav tako ni mogoče slediti tožničini izpovedbi, da je bil pes nad njo, ko je očitno, da je bil na tleh. Da se je tožnica zelo hitro umaknila psu, priča tudi dejstvo, da je iz hleva pritekla. Sodišče nadalje ni imelo osnove za zaključek, da je bil sekundarni strah dolgotrajen zaradi čakanja na rezultate antirabičnega dispanzerja, saj niti ni izkazano, da bi se tožnica tam sploh kdaj oglasila, čeprav je bila tja poslana. Sodišče bolečin ob prevezah in izpostavljenosti narkozi ne bi smelo obravnavati v okviru sekundarnega strahu. Gre za nevšečnosti med zdravljenjem, ki so bile že upoštevane pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri stroškov postopka. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da tožencema ni priznalo 20 % DDV na priznane stroške. Ni osnove za to, da je sodišče pri stroških tožnice ločeno upoštevalo izvedenino, saj po 2. odstavku 154. člena ZPP tudi ti delijo usodo ostalih stroškov in bi jih moralo sodišče priznati v procentu uspeha v pravdi. Toženca zato predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži, da jima povrne vse pravdne stroške.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki v odgovor. Odgovor na pritožbo sta vložila le toženca in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

O odgovornosti strank za nastanek škode:

Obe pritožbi izpodbijata odločitev o podlagi zahtevka. Tožnica pri tem zatrjuje, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s pomanjkljivostmi, ki predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Po njenem mnenju naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo, zakaj je zaključilo, da bi tožnica morala opaziti psa. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da sta toženca že več let imela na kmetiji psa, da so bili že od tedaj dalje in tudi v času škodnega dogodka opozorilni napisi "hud pes", glede na dejstvo, da je bila tožnica stara 15 let, pa bi ta opozorila lahko zaznala in prebrala in tako vedela, da je na kmetiji tudi pes. Sodba torej vsebuje o tem dejstvu jasne in logične razloge. Pritožbeno sodišče zaključuje, da v odločitvi in obrazložitvi o odgovornosti pravdnih strank za nastanek škode ni podana niti zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka niti tiste, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Obe pravdni stranki v pritožbah odgovornost za nastanek škode prevaljujeta druga na drugo, pri čemer poudarjata zlasti nepravilnosti oziroma opustitve v ravnanju nasprotne stranke, zaradi česar naj bi bila ta v celoti odgovorna za škodo. Odločilna dejstva za presojo odgovornosti pravdnih strank je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in so naslednja:

- Toženca sta lastnika turistične kmetije in psa. Pes je bil priklenjen na verigo, dolgo približno 3,5 metra tako, da je na eni strani dosegel vogal gospodarskega poslopja, na drugi strni pa tudi v notranjost hleva približno 3 metre. Tožnica zatrjuje, da za psa sploh ni vedela (prav tako ne priče, ki jih je predlagala - brat T. K., oče J. K. in stric V. H.), čeprav so vse druge priče izpovedale nasprotno. Glede na to da gre za 8 let starega psa - čuvaja in glede na izpovedbo prič, ki redno obiskujejo turistično kmetijo tožencev (M. R., J. A., A. A., I. K.), je logičen zaključek (ki v pritožbi ni izpodbijan), da je bil pes na kmetiji že več let. Dejstvo, da ga tožnica in njeni sorodniki niso opazili, pa je mogoče pripisati tudi temu, da (kot so izpovedale priče, ki so pogosto prihajale na kmetijo) je bil prijazen, navajen ljudi in nanje ni lajal.

- Na vogalu gospodarskega poslopja in v notranjosti hleva sta bili opozorili z napisom "hud pes". Tožnica še v pritožbi izraža dvom v to, saj naj bi bila po njenem mnenju opozorila dana naknadno po škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je o tem napravilo skrbno dokazno oceno in verjelo pričam, ki so redno hodile na kmetijo. Te dokazne ocene s svojim dvomom in ponovno trditvijo, da teh opozoril na dan dogodka ni bilo, ne more izpodbiti. Tudi pritožbeno sodišče pa, tako kot sodišče prve stopnje, verjame, da tožnica in njeni sorodniki, ki so z njo letno obiskovali kmetijo, teh opozoril niso opazili - morda zato, ker so se počutili že domače in na opozorila niso bili pozorni ali pa zato, ker se za živali in opozorila v zvezi z njimi niti niso zanimali (da ga živali ne zanimajo, je npr. izpovedal V. H.).

- Na vratih, ki vodijo v hlev je bilo opozorilo, na katerem je med drugim pisalo, da vstop vanj ni dovoljen brez lastnika. Opozorilo je bilo dano z notranje strani vrat, ki pa so bila odprta in je bilo tako ob vstopu obiskovalcem vidno. Iz prej obrazloženih razlogov pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je to obvestilo bilo na vratih tudi na dan škodnega dogodka.

- Tožnica je turistično kmetijo tožencev obiskovala s starši ali drugimi sorodniki enkrat letno.

- Na obisku je šla tožnica običajno tudi v hlev pogledat živali in to brez prisotnosti lastnika. V prejšnjih alineah omenjenih opozoril ni nikoli zaznala, vstopa pa ji tudi nihče ni prepovedoval ali ga pogojeval s prisotnostjo lastnika. V hlev so brez lastnikov vstopali tudi drugi obiskovalci (kar sta poleg tožnice in njenih sorodnikov izrecno potrdili tudi priči J. A. in I. K.).

- Tako je tožnica skupaj s svojo sestrično M. H. šla v hlev tudi dne 6.9.2003. Navzočnost deklic in njuno obnašanje v hlevu (prerivanje ali kaj drugega) sta izzvali psa k temu, da je odreagiral kot čuvaj in tožnico večkrat ugriznil. Pes sicer ni bil popadljiv in pred tem še ni ugriznil nikogar.

Prikazano dejansko stanje s kratkim odgovorom na pritožbene navedbe, kolikor ga izpodbijajo, pa kaže, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno materialnopravno zaključilo, da sta s svojim ravnanjem k nastanku škode prispevali obe pravdni stranki. Tožnica je prispevala s tem, da je kljub opozorilom na vratih hleva vstopila vanj sama ter nadalje tudi ni upoštevala opozorila v hlevu o tem, da je tam hud pes; kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje pa bi kot petnajstletna deklica lahko opazila napise, jih prebrala in se v skladu z njimi ravnala. Neustrezno ravnanje tožencev pa se kaže v tem, da nista v zadostni meri opozorila na prisotnost psa in prepoved vstopanja v hlev brez spremstva lastnika oziroma njegovih delavcev. Kot je bilo že omenjeno, so opozorila bila, a očitno premalo opazna (zlasti obvestilo na vratih hleva lahko obiskovalci v večji meri sprejmejo kot dobrodošlico na turistični kmetiji kot pa določena opozorila na način gibanja na njej in prisotnost - za njih lahko tudi nevarnih - živali) in celo neučinkovita, saj so obiskovalci kljub temu sami vstopali v hlev in to očitno tudi v območje dosega psa. Glede na to, da se toženca ukvarjata z nudenjem uslug obiskovalcem (jahanje, kanu) sta večje število obiskovalcev vsekakor pričakovala, tudi takšne z otroci, ki jih dejavnosti turistične kmetije še posebej privlačijo. Zato sta lahko pričakovala tudi obisk ljudi (otrok), ki običajnih opozoril ne zaznavajo, saj je njihova pozornost usmerjena povsem drugam (k živalim, vodi, naravi ipd.) in zato teh pravil ne upoštevajo (morda jih niti ne zaznavajo), o čemer so izpovedovale tudi priče (npr. I. K., da so ljudje hodili v hlev povsem neodgovorno, tudi z majhnimi otroki v naročju). Nadalje pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženca lahko poskrbela za potrebno nadzorstvo - bodisi s skrajšanjem verige psa ali drugačno preprečitvijo, da se giblje tudi v hlevu, kjer ga ljudje ne pričakujejo, bodisi z zaprtjem vrat hleva ali drugačnim doslednim preprečevanjem obiskovalcem, da v hlev ali območje psa vstopajo sami.

Navedene pomanjkljivosti v ravnanju pravdnih strank torej narekujejo uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen). Gre za konkurenco dveh krivdnih odgovornosti, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa pritožbeno sodišče glede na težo kršitev skrbnega ravnanja sodi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo navedeno materialnopravno določilo, ko je odgovornost pravdnih strank za nastanek škode ocenilo na 1/2. V prejšnjem odstavku prikazane nepravilnosti v njunem ravnanju oziroma njuna nezadostna skrbnost vendarle kaže na več opustitev oziroma težje opustitve tožene stranke. Zato pritožbeno sodišče sodi, da je tudi njen delež k nastanku škode večji, in sicer 70 %, prispevek tožnice, ki je le v tem, da opozoril ni prebrala in se jih držala, pa 30 %.

O vzročni zvezi:

Iz navedenega že izhaja tudi, da pritožbeno sodišče ne sprejema trditve tožene stranke, da naj bi bila vzročna zveza med njeno opustitvijo potrebnega varstva in nadzorstva psa in tožničinim ravnanjem pretrgana. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da se je pes zaradi navzočnosti tožnice in njene sestrične v hlevu ter njunega obnašanja (prerivanja ali siceršnjega nenormalnega obnašanja) čutil izzvanega tako, da je napadel in ugriznil tožnico. Ni resnična trditev tožene stranke, da naj bi tožnica z igro nadaljevala v hlevu, saj je ob zaslišanju pojasnila, da navedbe v odškodninskem zahtevku o igri otrok niso točne, zanikala pa je tudi, da bi se s sestrično M. H. lovili in metali po tleh. Tega tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo - ugotovilo je le določeno razposajeno vedenje otrok (ki pa je pri otrocih te starosti tudi običajno), ki je vzpodbudilo reakcijo psa. Tožnica psa ni izzivala ali hujskala, saj niti ni vedela zanj. Njeno razposajeno obnašanje torej nikakor ne pomeni prekinitev vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke (opustitvijo potrebnega varstva in nadzorstva nad psom ) in nastalo škodo (ugrizom psa). Gre le za istočasno delovanje več vzrokov.

O nepremoženjski škodi:

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, pač pa sodi le, da je sodišče zanjo tožnici priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tudi tožena stranka ne oporeka obsegu nepremoženjske škode, ki se pri tožnici odraža v obliki telesnih bolečin in strahu in v zvezi s tem izpodbija le odmero odškodnine, ki je po njeni oceni previsoka. Stranki v zvezi s tem poudarjata določene okoliščine, ki po njuni oceni vplivajo na odmero drugačne odškodnine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju pri oceni pravilne uporabe materialnega prava in odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pač pa tožena stranka trdi, da je sodišče prve stopnje "brez vsake osnove v trditveni podlagi in dokaznem postopku priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti". Po njenem mnenju naj bi tožnica za to obliko škode ne ponudila konkretne trditvene podlage in je njeno zatrjevanje ostalo na ravni pavšalnega in abstraktnega, zaradi česar je sodišče prve stopnje glede te oblike škode neutemeljeno izvajalo dokaz z izvedencem medicinske stroke. S tem naj bi bilo kršeno razpravno načelo in pravna pravila o dokaznem bremenu. Te trditve niso utemeljene. Tožeča stranka je v tožbi namreč navedla relevantna dejstva, na katera je opirala zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tako je navedla, da:

- sta na mestu ugriznih ran ostali dve večji brazgotini vijolične barve, ki sta ob običajni obleki dobro vidni, izstopajoči in kazita izgled nog; s tem je opredelila t.i. objektivna merila skaženosti, torej navzven vidne spremembe v njeni zunanjosti, njihov obseg in opaznost;

- tožnica ne more nositi kratkih kril, izogiba se nošenju kakršnihkoli kril in pokriva meča s hlačami;

- se tedaj, ko meč ne more skriti (ko je v kopalkah ali telovadni opremi), počuti zelo neprijetno in trpi;

- je najstnica in je zaradi spremembe videza svojih nog zelo prizadeta;

- je v najstniških letih precej občutljiva za svojo zunanjo podobo (navedbe v vlogi z dne 7.9.2005 vloženi še pred prvim narokom).

V vseh nadaljnjih alineah (z izjemno prve) je tožnica opredelila t.i. subjektivna merila skaženosti, torej vpliv objektivnih sprememb zunanjosti na psihično ravnotežje oziroma psihično počutje nasploh. Takšna trditvena podlaga tožbe je povsem ustrezna in ji pritožba tožencev neutemeljeno očita pavšalnost, abstraktnost ter druge pomanjkljivosti oziroma nesklepčnost. Tožnica pa je nadalje v dokaz svojih trditev tudi predlagala dokaze, in sicer lastno zaslišanje in dokaz z izvedencem medicinske stroke, predložila pa je tudi fotografije in je drugačen očitek pritožbe tožencev neutemeljen, prav tako očitek, da je sodišče neutemeljeno izvajalo dokaz z izvedencem. Sodišče tožnice res ni zaslišalo o njeni nepremoženjski škodi, torej ni izvedlo vseh dokazov, kot jih je predlagala, saj je očitno ocenilo, da že dokaz z izvedencem in pregledom fotografij potrjuje obstoj dejstev, ki jih je v tožbi zatrjevala. Sodišče prve stopnje je torej spoštovalo razpravno načelo (ki je sicer izraženo v 7. členu ZPP), saj je odločilo v okviru procesnega gradiva, ki ga je priskrbela tožnica, torej dejstev, ki jih je navedla, in dokazov, s katerimi je ta dejstva dokazovala.

Tožena stranka pa nadalje izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kot posledico škodnega dogodka utrpela duševne bolečine zaradi skaženosti, torej oporeka zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju te oblike nepremoženjske škode. Obstoju objektivnih pogojev sicer ne oporeka (te je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca in fotografij), meni pa, da to ne zadostuje, kakšne duševne bolečine po intenziteti in trajanju zaradi tega tožnica trpi, pa ni pojasnilo, zaradi česar sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako objektivne kot subjektivne kriterije, slednji se po ugotovitvah sodišča kažejo kot neprijetnost in nelagodje, kadar tožnica brazgotin ne more prikriti z oblačili (zaradi česar se oblači tako, da meča pokriva z oblačili). Res sodišče prve stopnje te duševne bolečine ni posebej opredelilo po intenziteti in trajanju, kar pa ne onemogoča preizkusa sodbe. Iz obrazložitve namreč izhaja, da gre za najlažjo obliko skaženosti (kar je opredelil tudi izvedenec), pa tudi, da ta skaženost le v majhni meri vpliva na tožničino duševno ravnovesje, predvsem zato, ker je ženska - mlado dekle, ki je bolj občutljiva za kakršnekoli spremembe lastnega telesa. Te subjektivne elemente je tudi upoštevalo v ustrezni meri, saj je tožnici priznalo denarno odškodnino za to obliko v bistveno nižjem znesku, kot pa je zahtevala. Nima pa prav pritožba tožencev, da gre za pravno upoštevno skaženost le tedaj, ko spremenjena oškodovančeva zunanjost zbuja gnus, pomilovanje oziroma pozornost. Reakcija okolja namreč ni pogoj oziroma edini kriterij za ugotovitev obstoja te škode in priznanje odškodnine, pač pa je reakcija okolja lahko upoštevna kot dodaten dejavnik, ki oškodovančeve bolečine še povečuje. Pritožbeno sodišče se torej strinja, da je tožnica kot posledico škodnega dogodka utrpela tudi duševne bolečine zaradi skaženosti v pravno priznani obliki, čeprav gre za škodo manjšega obsega, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine zanjo .

O višini odškodnine:

Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo družbene pogojenosti odškodnine. To pomeni, da sodišče pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva na eni strani konkretne okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu in njihovo trajanje, na drugi strani pa pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obe načeli in glede na to tudi pravilno uporabilo materialno pravo tako, da prisojena odškodnina predstavlja primerno zadoščenje tožnici za utrpelo nepremoženjsko škodo in se tako vklaplja v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Na posamezne trditve v pritožbah pa pritožbeno sodišče še dodaja: Sodišče prve stopnje je upoštevalo trajanje in stopnjo telesnih bolečin, kot jih je ugotovil izvedenec in ki jih pritožba tožencev ne izpodbija. Dejstva, da bi tožnica blažila bolečine z analgetiki, ni upoštevalo, to dejstvo pa na višino odmere odškodnine in samo stopnjo bolečin tudi ni vplivalo. Pes je ugriznil tožnico vsaj trikrat (po ugotovitvah izvedenca je imela pasje ugriznine na desnem komolcu, desnih mečih in desnem stegnu), kar kaže na to, da primarni strah ni bil tako kratkotrajen, kot meni pritožba tožencev in se ga tožnica tudi ni uspela hitro ubraniti, čeprav je pritekla iz hleva. Pri tem dejstvo, ali je bil pes nad tožnico ali pod njo, niti ni pomembno. Po drugi strani pa, čeprav je bil strah ob samem dogodku intenziven in šokanten, vendarle ni bil niti smrten niti tako dolgotrajen, da bi upravičeval višjo odškodnino, kot to predlaga tožnica. Pri odmeri odškodnine za strah nadalje sodišče prve stopnje ni upoštevalo samega dejstva, da je bil opravljen poseg v narkozi in bolečine pri prevezah, pač pa je to sodišče prve stopnje navedlo kot okoliščine, ki so pri tožnici vplivale na njeno zaskrbljenost za izid zdravljenja (torej na trajanje sekundarnega strahu). Čeprav ni verjeti, da bi se tožnica ne ravnala zdravniških navodil in po napotnici šla tudi v antirabični dispanzer, zgolj to dejstvo na trajanje in stopnjo strahu ni vplivalo tako, da bi narekovalo drugačno odmero denarne odškodnine za strah - po ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč strah trajal do konca zdravljenja. Okoliščine, ki jih v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi skaženosti izpostavlja pritožba tožene stranke, pa so bile že obrazložene, pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pa tudi pravilno upoštevane.

O začetku teka zamudnih obresti:

Trditvena podlaga tožbe in pritožbe tožnice zasleduje določitev začetka teka zamudnih obresti od tedaj, ko je tožena stranka prejela opomin oziroma zahtevek za plačilo odškodnine. Tožeča stranka sama priznava, da opomina tožencema ni poslala, pač pa le zavarovalnici, pri kateri sta imela toženca zavarovano svojo odgovornost. Ali in kdaj je zavarovalnica o odškodninskem zahtevku obvestila toženca, ostaja negotovo dejstvo, zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Pritožba tožnice namreč zmotno meni, da je dokazno breme v zvezi s tem na strani tožencev.

O odločitvi pritožbenega sodišča:

Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo le pri razmejitvi odgovornosti pravdnih strank za škodni dogodek. Le v tem delu je torej pritožba tožnice utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter na podlagi 4. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo še nadaljnjih 20 % odškodnine (glede na njeno stopnjo odgovornosti torej skupno 70 %) in to odškodnino glede na uvedbo eura (Zakon o uvedbi eura) izrazilo v tej valuti. Tako sta toženca poleg že prisojene odškodnine dolžna tožnici plačati še 751,13 EUR (prej 180.000,00 SIT). V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice, v celoti pa pritožbo tožene stranke (njene delno sicer utemeljene trditve o nepravilni odmeri stroškov se namreč v odločitvi v izreku niso odrazile) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem zavrnilnem delu ter v celoti v ugodilnem delu (353. člen ZPP).

O pravdnih stroških:

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Tožena stranka delno utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, in sicer v tistem delu, ko trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo izvedenino povsem ločeno od uspeha pravdnih strank v postopku. Pritožbeno sodišče, ki je moralo glede na prej citirano določilo ZPP stroške odmeriti ponovno, je zato tudi o teh stroških odločilo po uspehu pravdnih strank v postopku. Pač pa tožena stranka nepravilno trdi, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo DDV. Iz stroškovnika v spisu je razvidno, da ji je sodišče to priznalo in sicer v obliki odvetniških točk (skupno 512 točk) tako, da znesek točk v obrazložitvi odločitve o stroških (3749 točk) predstavlja nagrado za priznane odvetniške storitve skupaj z DDV. Izhajajoč iz drugih neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje tako pritožbeno sodišče zaključuje, da skupni stroški tožnice znašajo 652.332,00 SIT (514.574,00 SIT + 137.758,00 SIT izvedenine), skupni stroški tožene stranke pa znašajo 392.760,00 SIT. Tožeča stranka je uspela s 41 % (70 % po temelju in 12 % po višini) in je tako upravičena do povrnitve 267.456,12 SIT stroškov, medtem ko uspehu sorazmerni del stroškov tožene stranke predstavlja 231.728,40 SIT. Po pobotanju je tožena stranka dolžna skupno povrniti tožeči stranki 35.727,72 SIT pravdnih stroškov ali 9.455,72 SIT - kar sedaj predstavlja 39,46 EUR - več, kot pa je priznalo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, pač pa je delno uspela tožnica, delno pa je bil utemeljen tudi odgovor tožencev na njeno pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsak stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

OZ člen 158, 158/2, 171, 158, 158/2, 171.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDc1MQ==