VSL sodba in sklep I Cp 318/2007

Jedro

Odškodnina po izteku pogodbe je svojevrsten institut denarne odmene, lasten športnemu pravu, katere namen je, da nov klub, kamor igralec prestopa, plača matičnemu klubu nek, vnaprej okvirno začrtan znesek ter se matičnemu klubu na tak način povrnejo materialna in nematerialna vlaganja v igralčev razvoj.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ter tudi iz sami tožnikovih trditev, izhaja, da sta stranki vsebino Pogodbe oblikovali skupaj, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo 83. člena OZ, ki predpisuje razlago nejasnih določil v posebnih primerih, tj., kadar je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Predpostavka za uporabo tega pravnega pravila je namreč izpolnjena takrat, kadar se stranki o vsebini pogodbenih določil nista pogajali/usklajevali, temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino/v takem besednem zapisu, kot ga je pripravila in predlagala ena od njiju. Očitno je, da je prvotni osnutek Pogodbe pripravila tožena stranka, vendar se je zapis spreminjal in usklajeval glede na potek pogajanj med strankama, zgolj zato, ker stranki prvotnega zapisa 3. člena Pogodbe nista spremenili, pa še ne pomeni, da je zanj mogoče uporabiti normo iz 83. člena OZ. Določba o razlagi nejasnih pogodbenih določil je uzakonjena in favorem šibkejše stranke ter se nanaša na primere, ko močnejša stranka svojo voljo "vsili" tako, da izključi možnost spreminjanja vnaprej pripravljene pogodbe. Kadar pa je vsebina pogodbe plod medsebojnih pogajanj (tako kot v obravnavanem primeru), pa ne gre za nejasno določilo v smislu 83. člena OZ, temveč mora sodišče ugotavljati pogodbeni namen strank s pomočjo metod razlage.

 

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Tožnik je dolžan toženi stranki v 15. dneh povrniti 415,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, svoje pritožbene stroške pa krije sam.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 7. 12. 2006, opr. št. P 2585/2006-I-50, zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek, s katerim je od tožene stranke terjal izstavitev izpisnice, pa tudi prvi podrejeni zahtevek, s katerim je zahteval razveljavitev pogodbe med njim in toženo stranko ter izstavitev izpisnice. Podredna tožbena zahtevka, s katerima je tožnik zahteval ugotovitev, da ima pravico kadarkoli prekiniti pogodbo s toženo stranko, oziroma izstavitev listine, iz katere bo izhajalo, da je tožnik igralec s pravico prestopa v drug klub, je sodišče prve stopnje zavrglo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe ter tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 449.420,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje je pritožbo po svoji pooblaščenki pravočasno vložil tožnik, ki kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje njegov primarni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o delu z rokom trajanja do konca sezone 2008/2009, v nadaljevanju pa je ugotavljalo, ali sta se pogodbeni stranki v 3. členu dogovorili, ali se lahko pogodba prekine pred potekom roka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se stranki nista dogovorili, da se pogodba lahko kadarkoli prekine, svojo odločitev pa je oprlo na druga pogodbena določila ter določbe Pravilnika KZS, obenem pa se je ukvarjalo s pomenom izpisnice. Navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 15. 11. 2006. opr. št. I Cp 6540/2006, navedlo, da je "pravilno tudi stališče, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati izpisnico, vendar to šele potem, ko dobi plačano odškodnino, določeno v 3. členu citirane pogodbe." Med strankama ni sporno, da je bila odškodnina plačana, višina pa ni bila nikoli sporna, zato je tožbeni zahtevek utemeljen. Po tem, ko je tožena stranka prejela odškodnino, je tožnik igralec brez odškodnine, saj je bila ta plačana. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem oklepalo besednih zvez, če pa se je že ukvarjalo s pravilnikom, bi moralo upoštevati tudi 14. člen, ki določa, kdo ima pravico do prestopa. V zvezi z interpretacijo 3. člena pogodbe pa tožnik navaja, da je treba upoštevati stališče Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v že navedenem sklepu zapisalo: "Pritrditi gre stališču tožeče stranke, da je določilo 3. člena pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 14.4.2003, interpretirati tako, da sme tožeča stranka kadarkoli prestopiti v katerikoli drug klub proti odškodnini." Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev, ker si razlogi nasprotujejo sami s seboj, saj navede, da ima tožena stranka pravico odstopiti od pogodbe, tožnik pa ne. Poleg tega sodišče prve stopnje po eni strani navaja, da tožnik nima pravice odstopiti od pogodbe, po drugi strani pa, da je njegova pravice že nastala. Nadalje navaja, da je zgolj delno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do sklenitve pogodbe prišlo na podlagi pogajanj obeh strank, zaradi česar sodišče ni uporabilo zakonskih določb, ki urejajo razlago pogodbenih določil v primeru, kadar so ta nejasna. O 3. členu pogodbe se stranki sploh nista pogajali, temveč je ta vsebinsko enak že od začetka, zato je treba uporabiti 83. člen OZ. Tožnik ob tem opozarja na napačno uporabo materialnega prava, ki je bila storjena ob tolmačenju navedene določbe, ko sodišče zapiše, da dejstvo, da je osnutek pogodbe napisal g. M., ne pomeni, da jo je tudi sestavila tožena stranka. Bistvo 83. člena je v tem, da tisti, ki pripravi pogodbo, nosi rizik, da se morebitna nejasna določila tolmačijo v njegovo škodo. Iz navedenega sledi, da je 3. člen pogodbe treba interpretirati v škodo tožene stranke. Nadalje navaja, da je več kot jasno, da iz 3. člena pogodbe ne izhaja, da ima tožnik pravico odstopiti od pogodbe zgolj v primeru sporazuma med pravdnima strankama, kot je to tolmačil zakoniti zastopnik tožene stranke. Kljub temu pa sodišče prve stopnje zapiše, da nima razloga, da mu ne bi verjelo, pri čemer taka obrazložitev prav gotovo ne predstavlja dokazne ocene, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Navaja še, da je treba upoštevati tudi 82. člen OZ, ki govori o razlagi pogodb in iskanju skupnega namena strank, pa tudi 5. člen OZ - načelo vestnosti in poštenja. Povsem napačno pa je sklicevanje sodišča na 16. člen pravilnika, saj ta ne določa, da mora pogodba karkoli vsebovati, temveč gre zgolj za priporočilo, kaj naj pogodba vsebuje. Selektivno in napačno povzemanje listin predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Poleg tega pa se je treba vprašati, kje v 3. členu je sodišče našlo dogovor, da se odškodnina izplača po poteku pogodbe (oz. v primeru sporazuma med strankama), saj kaj takega ni bilo dogovorjeno. Zakoniti zastopnik je sicer trdil, da so se o tem dogovorili, vendar pa to ni zapisano, zato je še toliko bolj presenetljivo, da mu sodišče prve stopnje vseeno verjame. Nadalje navaja, da se je sodišče prve stopnje bolj ukvarjalo z vsebino pravilnika kot pa z vsebino pogodbe, s čimer se je postavilo v vlogo registracijske komisije. Na tem mestu tožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče - tožnikovega očeta, obenem pa ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Priča je bila prisotna ob sklepanju pogodbe in bi potrdil, da je tožnik pogodbo podpisal ob zagotovilu, da mu 3. člen omogoča prestop pred iztekom zadnje sezone proti plačilu odškodnine. V zvezi z 2. točko podrednega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo, češ da ni dovolj opredeljen, pa tožnik navaja, da je zahtevek dovolj natančen in predvsem izvršljiv, v nadaljevanju pritožbe pa tožnik utemeljuje, zakaj je njegov zahtevek dovolj natančno določen, kar utemeljuje s tehničnimi navodili za pridobitev pravice nastopa in izdajo tekmovalno/identifikacijskih kartonov. V zvezi z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe pa tožnik navaja, da se sklicuje na že navedene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, obenem pa ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo po svojem pooblaščencu odgovorila, in sicer kot bistveno navaja, da je srž predmetnega spora izvira iz tožnikove odločitve, da ne želi več igrati za toženo stranko, temveč za drug klub. Gre za posebno obliko odškodnine, ki jo klub in igralec praviloma opredelita v medsebojni pogodbi, glede višine pa se sklicujeta na registracijski pravilnik. T. i. odškodnina po izteku pogodbe je svojevrsten institut denarne odmene, lasten športnemu pravu, katere namen je, da nov klub, kamor igralec prestopa, plača matičnemu klubu nek, vnaprej okvirno začrtan znesek ter se matičnemu klubu na tak način povrnejo materialna in nematerialna vlaganja v igralčev razvoj. Nadalje navaja, da lahko igralec skladno s pravili Košarkarske zveze Slovenije prestopi v drug klub le v treh primerih. Ker tožniku pogodba ni potekla niti ni bil igralec brez pogodbe, je lahko zahteval le izstavitev izpisnice, svoj zahtevek pa je oprl na 3. člen pogodbe. Drži, da je prejela odškodnino, ki jo je toženi stranki plačal nov klub, a jo je vrnila, saj do nje ni bila upravičena. Nadalje navaja, da je po tožnikovih trditvah njegova pravica odstopiti od pogodbe zanj že nastala, saj jo predpostavlja, ko zahteva izpisnico, pri tem pa vztrajno nepravilno razlaga 3. člen pogodbe. Njegov ugotovitveni zahtevek, da ima pravico do enostranskega odstopa od pogodbe, je ugotovitven zahtevek na obstoj oblikovalne pravice, da lahko od pogodbe enostransko odstopi, za to pa nima pravnega interesa. Drži pa, da je tudi ta neutemeljen, ker pravice, katere ugotovitev zahteva, nima. Nadalje navaja, da je bila vsebina pogodbe dogovorjena s pogajanji, določba 83. člena OZ pa se uporabi, ko se stranki nista pogajali, temveč sta sklenili pogodbo v takem zapisu, kot ga je pripravila ena od strank. Prav tako tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno dokazno oceno, saj niti ne pove, v čem je kršitev, poleg tega pa se v pravno kulturnem okolju domneva, da priča govori resnico. Popolnoma neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na določbo 82. člena OZ. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Temeljno načelo pogodbenega prava je svoboda urejanja obligacijskih razmerjih (t. i. načelo avtonomije), na podlagi katerega lahko stranke svobodno urejajo obligacijska razmerja, pri tem pa so omejene (zgolj) z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. Povedano drugače: vsebina pogodbe je za pogodbeni stranki pravo, ki sta ga stranki dolžni upoštevati in spoštovati, razen če bi pogodba (v celoti ali njeno posamezno določilo) nasprotovala kogentnim predpisom ali morali oziroma bi bila v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije.

O primarnem tožbenem zahtevku

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je med strankama nesporno (prav tako pa tožnik tem ugotovitvam ne nasprotuje v pritožbi), da sta v obravnavanem primeru pogodbeni (sedaj pravdni) stranki sklenili pogodbo (priloga A2 v spisu, v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožnik zavezal, da bo za toženo stranko šest sezon (od sezone 2003/2004 do vključno sezone 2008/2009) igral košarko, tožena stranka pa mu bo za to mesečno plačevala, in sicer v 2. členu Pogodbe navedene zneske, ter nudila druge storitve (prehrano, stanovanje, itd., kot je navedeno v 2. členu Pogodbe). Srž spora med pravdnima strankama je interpretacija 3. člena Pogodbe, ki se glasi: "Pri prestopu igralca v katerokoli drugo sredino (klub) v domovini ali tujini, je K. upravičen do odškodnine po kriterijih in vrednosti točke za izračun, kot jih določa registracijski Pravilnik KZS, ki je bil sprejet na Skupščini KZS dne 13. 6. 2001. Višina odškodnine se izračuna v evrih." Tožnik si ta člen Pogodbe razlaga tako, da lahko Pogodbo kadarkoli v času njenega trajanja (tj. obdobja šestih let) prekine, če plača odškodnino. Tožena stranka, nasprotno, zatrjuje, da gre za odškodnino, do katere je upravičena po izteku pogodbe, in sicer v primeru, če po zaključku obdobja, za katerega je bila pogodba sklenjena, igralec, tj. tožnik, prestopi v drug klub. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je treba pogodbeno določilo razumeti tako, kot ga interpretira tožena stranka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena, ki jo je izoblikovalo sodišče prve stopnje, izčrpna in prepričljiva, prav tako pa ni, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, obremenjena z očitanimi absolutno bistvenimi kršitvami postopka.

Norme o razlagi pogodb vsebuje Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/1, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ) v členih 82. do 85. Temeljno pravilo o razlagi spornih določil je vsebovano v drugem odstavku 82. člena OZ, in sicer določa, da se, v nasprotju s prvim odstavkom, ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno in izvedlo dokazni postopek, v katerem je ugotavljalo, kaj sta se pogodbeni stranki pravzaprav dogovorili ter ali dogovor ustreza načelom obligacijskega prava. Logično, da se v tem trenutku (tj. v času sojenja) odločitev sodišča pokriva le s stališčem ene od strank, saj ti iz istega pogodbenega določila izpeljujeta različni pravni posledici, prav zato pa mora sodišče ugotoviti, kakšna je bila volja pogodbenih strank v trenutku sklenitve Pogodbe, saj je bila ta takrat skladna (primerjaj 15. člen OZ - nesporazuma (disenza) tožnik ne zatrjuje).

Sodišče prve stopnje je o nastajanju pogodbe sledilo navedbam tožene stranke ter ugotovilo, da je tudi tožnik potrdil, da se vsebina 3. člena Pogodbe ni spreminjala. Tožnik na podlagi te ugotovitve sedaj še dodatno utemeljuje svoje sklicevanje na določbo 83. člena OZ, ki predpisuje razlago nejasnih določil v posebnih primerih, tj., kadar je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Po oceni pritožbenega sodišče v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo navedene pravne norme. Predpostavka za uporabo tega pravnega pravila je namreč izpolnjena takrat, kadar se stranki o vsebini pogodbenih določil nista pogajali/usklajevali, temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino/v takem besednem zapisu, kot ga je pripravila in predlagala ena od njiju1. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ter tudi iz sami tožnikovih trditev, pa izhaja, da sta stranki vsebino Pogodbe oblikovali skupaj. Očitno je, da je prvotni osnutek Pogodbe pripravila tožena stranka, vendar se je zapis spreminjal in usklajeval glede na potek pogajanj med strankama, zgolj zato, ker stranki o prvotnega zapisa 3. člena Pogodbe nista spremenili, pa še ne pomeni, da je zanj mogoče uporabiti normo iz 83. člena OZ. Določba o razlagi nejasnih pogodbenih določil je uzakonjena in favorem šibkejše stranke ter se nanaša na primere, ko močnejša stranka svojo voljo "vsili" tako, da izključi možnost spreminjanja vnaprej pripravljene pogodbe. Kadar pa je vsebina pogodbe plod medsebojnih pogajanj (tako kot v obravnavanem primeru), pa ne gre za nejasno določilo v smislu 83. člena OZ, temveč mora sodišče ugotavljati pogodbeni namen strank s pomočjo metod razlage2.

Iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, izhaja, da je sodišče prve stopnje ob sojenju uporabilo tako jezikovno kot tudi sistematično in namensko (teleološko) metodo razlage. Branje 3. člena Pogodbe omogoča interpretacijo bodisi v korist tožnika bodisi v korist tožene stranke, s pomočjo sistematične in namenske razlage pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče priti do take razlage pogodbenega določila, na podlagi katere bi bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku mogoče ugoditi. Ob razlagi posameznega pogodbenega določila je treba vselej upoštevati vsebino in namen celotne pogodbe (sistematična razlaga v ožjem smislu). Sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo, da se je tožnik s podpisom pogodbe zavezal, da bo spoštoval pravila K. in vsa ostala določila K. (5. člen Pogodbe) ter da je pravica do prekinitve pogodbe izrecno zapisana le kot možnost, ki jo ima tožena stranka (7. člen Pogodbe). Sistematična razlaga v širšem smislu je sodišču prve stopnje narekovala upoštevanje vsebine pravilnikov in pravil K., saj so ta pomagala pri interpretaciji posameznih pojmov športnega prava ter iskanju namena pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da prestopanje igralcev ni vselej možno, temveč je časovno omejeno na prestopne roke, poleg tega pa lahko prestopijo samo igralci brez pogodbe, nadalje igralci, ki jim pogodba poteče, ter igralci z izpisnico. Ker tožnik po lastnih trditvah ni niti igralec brez pogodbe niti igralec, ki mu je pogodba iztekla, ga je mogoče obravnavati zgolj kot igralca z izpisnico. O pomenu izpisnice je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi pravil registracijskega pravilnika KZS in zaslišanju priče, predstavnika KZS, ter ugotovilo, da izpisnica pojmovno izključuje plačilo odškodnine. V nadaljevanju dokaznega sklepanja pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v košarkarskem športu pri nas obstajata dve vrsti odškodnin: prva, ki jo en klub plača drugemu za prestop igralca (igralec sam v tem primeru ne plača odškodnine, zato dobi izpisnico), ter druga, ki jo igralec, ki želi prestopiti, plača matičnemu klubu, tj. klubu, za katerega je igral doslej - t. i. odškodnina po izteku roka. Slediti je torej mogoče navedbi tožene stranke, da je bila dogovorjena odškodnina po izteku pogodbe, ki je svojevrsten institut denarne odmene, lasten športnemu pravu, katere namen je, da nov klub, kamor igralec prestopa, plača matičnemu klubu nek, vnaprej okvirno začrtan znesek ter se matičnemu klubu na tak način povrnejo materialna in nematerialna vlaganja v igralčev razvoj. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pogodbeni stranki v 3. člen Pogodbe zapisali prav slednjo vrsto odškodnine, je prvostopenjsko sodišče podkrepilo še s povzemanjem določbe registracijskega pravilnika, ki igralcu in klubu svetuje, kaj naj s pogodbo, ki jo sklepata, uredita. Med temi napotki je poleg časa trajanja pogodbe ter obveznosti pogodbenih strank tudi odškodnina po poteku pogodbe. Že obstoj te vrste odškodnine zanika tožnikove trditve, da ima igralec/košarkaš pravico kadarkoli prestopiti. Tožnika očitno moti dejstvo, da prestopanje igralcev tudi po izteku pogodbe ni prosto, medtem ko pravila FIBE (mednarodne košarkarske zveze) to omogočajo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pravila KZS res drugačna od pravile FIBE, vendar pravila slednje dopuščajo drugačno ureditev. Sodišče je dolžno le presoditi, ali pogodba ustreza temeljnim načelom obligacijskega prava, zapisanim v OZ. Tožnik v pritožbi izrecno izpostavlja kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki predstavlja pravni standard, ki omejuje prosto urejanje obligacijskih razmerij. Uporaba tega načela je odvisna od vrste (obligacijskega) razmerja, ki se presoja, vendar po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo kršeno, saj ima Pogodba oziroma sporni 3. člen neposredno podlago v pravilih nacionalne košarkarske zveze, obenem pa ne nasprotuje mednarodni ureditvi.

Glede na tožnikove pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja še naslednje: drži, da je Višje sodišče v Ljubljani, ko je odločalo o tožnikovi pritožbi zoper sklep o tem, da se ugovoru tožene stranke ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, zapisalo svojo interpretacijo 3. člena Pogodbe, vendar pritožbeno sodišče ob tokratnem odločanju nanjo ni vezano. V postopku za izdajo začasne odredbe se namreč odloča z drugačnim standardom, t. im. standardom verjetnosti (obstoja terjatve) kot v rednem postopku ter se odloča še pred izvedbo vseh predlaganih dokazov. Po izpeljavi celotnega dokaznega postopka je drugačna (končna) odločitev torej legitimna in legalna možnost sodišča.

O podrejenih tožbenih zahtevkih

Primarni podrejeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da je rok, v katerem bi bil tožnik dolžan vložiti tožbo za razveljavitev pogodbe, zamujen (99. člen OZ). V zvezi s to odločitvijo tožnik sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev, in sicer smiselno iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, konkretno zaslišanja tožnikovega očeta, ki naj bi potrdil, da je zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku ob usklajevanju pogodbe zatrdil, da mu 3. člen Pogodbe omogoča izstop pod pogojem, da plača odškodnino. Ker je sodišče prve stopnje ta tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zamude roka, v katerem je treba vložiti tožbo zaradi prevare/zmote ob sklepanju pogodbe, se z utemeljenostjo zahtevka ni bilo dolžno ukvarjati, torej tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov v tej smeri, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

Druga dva podrejena zahtevka pa je sodišče prve stopnje zavrglo, prvega zaradi pomanjkanja pravnega interesa, drugega zaradi nedoločenosti zahtevka. Obe odločitvi sodišča prve stopnje sta pravilni. Možnost uveljavljanja dajatvenega zahtevka izključuje vložitev ugotovitvene tožbe - tega je tožnik izkoristil s postavitvijo primarnega zahtevka, zgolj zato, ker je dajatveni zahtevek neutemeljen, pa tožnik še ne pridobi pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Glede zavrženja zahtevka na izstavitev listine, da je tožnik igralec s pravico prestopa v drug klub, pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek nedoločen najmanj v toliko, ker ni določeno, v kateri klub naj se dovoli prestop. Prestop namreč že sam po sebi pomeni prehod iz enega v drug klub - če je za matični klub znano/določeno, da je to tožena stranka, pa ni določeno, v na kateri klub kot prestopni klub se tožbeni zahtevek nanaša, medtem ko pravila KZS zgolj "izstopa" iz matičnega kluba ne omogočajo.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje zavrnilo (353. člen in 2. točka 366. člena ZPP).

Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je glede na zavrnitev tožnikovih tožbenih zahtevkov prav tako pravilna.

Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti pravdne stroške, ki jih je ta imela z vložitvijo odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0,46 EUR znaša 287,50 EUR, povečano za 20% DDV pa 345,00 EUR, 5,75 EUR materialnih stroškov ter 65,09 EUR (15.600,00 SIT) sodne takse za odgovor na pritožbo, skupaj tedaj 415,65 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 416/2001
• VSC sklep Cp 509/2003
• VSL sodba I Cp 426/05