<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 7459/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CP.7459.2006
Evidenčna številka:VSL54935
Datum odločbe:26.09.2007
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:negmotna škoda - satisfakcija - razžalitev časti

Jedro

Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da so bile tožnikove duševne bolečine blažje in da niso bile dolgotrajne, da tožnik ni izgubil avtoritete in ugleda v službi, da zadeva na njegovo profesionalno (managersko) integriteto ni vplivala in da tožniku pri opravljanju dela ni bilo posebej neprijetno. Ne gre prezreti nespornega dejstva, da se tožnikova izjava ni razširjala vse vprek, na primer preko medijev, pač pa le znotraj podjetja, katerega predsednik uprave je bil tožnik. V tem smislu je še toliko bolj pomembna ugotovitev, da ugleda in avtoritete v službi ni izgubil. Iz vseh navedenih okoliščin spora pritožbeno sodišče sklepa, da pravična denarna odškodnina kot satisfakcija za tožnikove duševne bolečine v tem primeru ne pride v poštev.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnik je dolžan tožencu povrniti 1.339,28 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo 11.10.2006 tožencu v roku 15 dni naložilo v plačilo 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2004 do plačila. Naložilo mu je tudi povrnitev 58.963,00 SIT pravdnih stroškov tožniku, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je razsodilo, ko je ocenilo, da je toženec tožniku s posegom v čast in dobro ime povzročil duševne bolečine, ker je 6.7.2004 pred Delovnim in socialnim sodiščem kot priča izjavil, da ga je tožnik tiščal skozi okno v 12. nadstropju zato, da je podpisal odpoved, enako je toženec navedel tudi v ovadbi, ki jo je vložil proti tožniku. Sodišče je po izvedenem dokazovanju ocenilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da se je to res zgodilo, tako izjavo je ocenilo kot žaljivo in ugotovilo, da je tožniku povzročila sicer blažje duševne bolečine, satisfakcijo za tožnika pa je ocenilo na prisojeni znesek.

Zoper sodbo je pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po svojem pooblaščencu pravočasno vložil toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da tožencu ni uspelo dokazati resničnosti svojih trditev, češ da ni logično, da bi tega toženec ne povedal v lastnem delovnem sporu, in da neutemeljeno ni verjelo pričama L. in P., ki sta tožnikovo zgodbo potrdila. Dejstvo je, da je v postopku pred Delovnim sodiščem povedal, da "(...) je bil v šoku zaradi početja predsednika uprave (tožnika)...". Poleg tega meni, da je prisojena odškodnina bistveno previsoka glede na ugotovitve, da so bile tožnikove duševne bolečine blage.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tem, da tožencu ni uspelo dokazati resničnosti spornih trditev, ki naj bi tožnika prizadele. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je namreč dovolj prepričljiva in izčrpna, da pritožbeni očitki ne zbujajo dvomov vanjo, zlasti zato, ker je prvostopenjsko sodišče z neposrednim zaslišanjem prič in strank lahko dobilo najboljši vtis o pristnosti in prepričljivosti njihovih izpovedb. Ta svoj vtis je tudi natančno in skladno pojasnilo in se pritožbeno sodišče pridružuje ključni oceni prvostopenjskega, da ni verjetno, da bi tožnik zamolčal takšno neposredno in konkretno obliko tožnikovega pritiska (tiščanje skozi okno v 12. nadstropju) v sporu, ki ga je sam sprožil pred delovnim sodiščem prav zaradi spornega sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Del toženčeve izpovedbe, ki jo poudarja pritožba, sporne izjave pač ne vsebuje. Toženca torej lahko bremenijo posledice dokaznega bremena, kot je to pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče.

Ni (bilo) sporno, da je tožnik v tožbi izpostavljene besede kot priča na Delovnem in socialnem sodišču (v postopku po tožbi M. L. proti D. p., d. d.) izrekel in da je enako besedilo podal v kazenski ovadbi pristojnemu državnemu tožilstvu. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno, da je taka izjava v določenem smislu lahko žaljiva, saj tistega, ki drugo osebo tišči skozi okno v 12. nadstropju, z namenom, da na ta način od nje doseže želeno ravnanje, prikazuje kot nasilneža oziroma kot nekoga, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev. Tudi (ali celo) v poslovnem svetu (tožnik je bil v kritičnem času predsednik uprave družbe D. p., d. d.) je po mnenju pritožbenega sodišča to do neke mere žaljivo. Pritožbeno sodišče se torej strinja z ugotovitvijo, da toženec ni uspel dokazati, da ga je tožnik tiščal skozi okno v 12. nadstropju, zato, da bi podpisal odpoved. Vendar pa denarna odškodnina tožniku po mnenju pritožbenega sodišča kljub temu ne pripada.

Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, od tu OZ) določa: kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pomeni, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti hkrati (kumulativno) podani naslednji elementi: nedopustno ravnanje poškodovalca, nastanek pravno relevantne škode, vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo ter poškodovalčeva odgovornost. Sodišče ocenjuje, da v ugotovljenem dejanskem stanju v predmetni zadevi izmed zahtevanih štirih elementov eden ni podan, in sicer obstoj pravno priznane nepremoženjske škode v obliki zadosti intenzivnih duševnih bolečin.

Za pretrpljene duševne bolečine tudi zaradi razžalitve časti in dobrega imena pripada na podlagi 1. odstavka 79. člena OZ oškodovancu denarna odškodnina (le), če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da so bile tožnikove duševne bolečine blažje in da niso bile dolgotrajne, da tožnik ni izgubil avtoritete in ugleda v službi, da zadeva na njegovo profesionalno (managersko) integriteto ni vplivala in da tožniku pri opravljanju dela ni bilo posebej neprijetno. Te ugotovitve so v izrecnem nasprotju s tožbenimi navedbami, kjer je tožnik zatrjeval, da sta bila njegov ugled in avtoriteta omajana in da mu je bilo pri opravljanju službe neprijetno. Od zatrjevanega duševnega trpljenja (na prvem naroku za glavno obravnavo, 26.4.2006, l. št. 32, depresije, nespečnost), tožniku prvostopenjsko sodišče verjame le, da je bil po obisku kriminalista (ki ga je obiskal v zvezi s toženčevo ovadbo) pretresen in žalosten in da nekaj dni celo ni spal. Vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča tožnikovo izpoved o žalosti in šoku treba umestiti v kontekst njegove celotne in celovite izpovedi, kjer med drugim pojasnjuje, da se mu zdi razumljivo, na primer, grdo govorjenje in zmerjanje, ne pa tudi trditev, da hoče nekdo koga ubiti in da ga v bistvu bolj zanima motiv za takšno toženčevo ravnanje. (Tega razkrije v nadaljevanju izpovedi sam, češ da je toženec pod njegovim vodstvom pač izgubil službo.) Pojasnil je, da se je za odškodninsko tožbo odločil zato, ker je začutil, da je treba zadevo ustaviti (potem, ko je toženec na sodišču v "zadevi M. L." izrekel sporne besede). S tem v zvezi gre posebej opozoriti tudi na tožnikovo navedbo, da bi bil zadovoljen, če bi toženec priznal neresničnost izjave in bi s tem opral njegovo ime. Tožnik se za tožbo potemtakem sploh ni odločil zaradi zadoščenja (satisfakcije), z drugimi besedami, ker bi ga denarna odškodnina potolažila in bi si zaradi nje lažje opomogel od okrnitve svoje duševne celovitosti, kratko rečeno - duševnega trpljenja. Ravno to pa je smoter pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, in je v drugih primerih, kadar ne more služiti svojemu namenu, ni moč priznavati. Nadalje ne gre prezreti nespornega dejstva, da se tožnikova izjava ni razširjala vsevprek, na primer preko medijev, pač pa le znotraj družbe, katere predsednik uprave je bil tožnik. V tem smislu je še toliko bolj pomembna ugotovitev, da ugleda in avtoritete v službi ni izgubil. Tudi tožbena navedba, da je bil tožnik zaradi toženčevega ravnanja tako prizadet, da je takoj poiskal pomoč - svojega odvetnika, ni v prid temu, da bi bilo njegove duševne bolečine treba tolažiti z denarjem. Iz vseh navedenih okoliščin spora pritožbeno sodišče sklepa, da pravična denarna odškodnina kot satisfakcija za tožnikove duševne bolečine v tem primeru ne pride v poštev (podobno Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 549/97).

Na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, od tu ZPP) je sodišče pritožbi toženca ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker je tožnik s svojo tožbo v celoti propadel, je dolžan tožencu povrniti stroške, ki jih je zahteval in so bili za pravdo potrebni. Le-te je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo na skupno 320.944,00 SIT, kar znaša 1.339,28 EUR, po stroškovniku 11.10.2006 (za odvetniške storitve, sodne takse in materialne stroške), pritožbeni stroški pa niso priglašeni.

 


Zveza:

OZ člen 179, 179/2, 179, 179/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDcyNw==