VSL sklep II Cp 2823/2006

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da iz predloženega pooblastila izhaja, da pooblaščenec R. S. ni odvetnik, da pa je v pooblastilu predvideno, da se bosta pooblastitelj in pooblaščenec posebej dogovorila o nagradi. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da gre za dogovor o nagradi, do katere pooblaščenec glede na predpise, ki veljajo v R Sloveniji, ni upravičen, saj lahko v skladu z določbo 2. člena Zakona o odvetništvu proti plačilu stranke pred sodišči zastopa le odvetnik, drugačno ravnanje pa je opredeljeno kot prekršek (71a člen ZOdv). Gre torej za nezakonito (in kaznivo) ravnanje pooblaščenca, ki mu je prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno odreklo pravico do zastopanja drugega tožnika pred sodiščem (2. odst. 87. člena ZPP). Pri tem se prvostopenjsko sodišče v celoti ustrezno sklicuje na takšno stališče teorije, ki se z argumentom prepričljivosti opira na nemško sodno prakso (Galič v Ude et al., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 371, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006).

 

Izrek

Pritožba R. S. se glede tožnika A. L. zavrže, glede tožnika F. R. pa zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo prvega tožnika in sklenilo, da se pooblaščencu R. S. ne dopusti zastopati tožečo stranko ter da procesnih dejanj, ki bi jih pooblaščenec opravil v nadaljevanju postopka, ne bo upoštevalo.

Proti sklepu se je brez izrecne opredelitve pritožbenih razlogov pritožil pooblaščenec tožnikov R. S. Navaja, da prvi tožnik pooblastila res ni podpisal, da pa bo to storil do glavne obravnave. Glede drugega tožnika pa navaja, da ga je pooblastil po svoji volji in da se bosta o morebitni nagradi šele dogovorila, kar pa po njegovem mnenju ni stvar sodišča. Nagrada mu bo šla le, če bosta uspela. Pooblastilo je pravilno podano, sodišče pa po pritožnikovem mnenju s svojo odločitvijo neupravičeno favorizira odvetnike, katerih praksa je po njegovem mnenju žal taka, da tožeča stranka pač vztraja na svojem pooblaščencu. Formalnega pritožbenega predloga pritožnik ni podal.

Pritožba R. S. glede tožnika A. L. ni dopustna, glede tožnika F. R. pa ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno in zakonito, ko je zavrglo tožbo prvega tožnika, ker pooblaščenec, ki je v njegovem imenu vložil tožbo, kljub temu, da je bil izrecno pozvan, da predloži pooblastilo za njegovo zastopanje, tega v podeljenem roku ni storil (4. odst. 98. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu: ZPP). Ker se smejo zoper sklep pritožiti le stranke, je bilo treba pritožbo R. S. kolikor jo je vložil v imenu prvega tožnika, zavreči (1. odst. 333. člena v zvezi s 1. odst. 343. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Pravilna in zakonita pa je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v preostalem delu, ki se torej nanaša na odločitev o tem, da se pooblaščencu ne dopusti zastopanja drugega tožnika, čeprav ga je drugi tožnik za to dejansko pooblastil. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da iz predloženega pooblastila izhaja, da pooblaščenec R. S. ni odvetnik, da pa je v pooblastilu predvideno, da se bosta pooblastitelj in pooblaščenec posebej dogovorila o nagradi. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da gre za dogovor o nagradi, do katere pooblaščenec glede na predpise, ki veljajo v RS, ni upravičen, saj lahko v skladu z določbo 2. člena Zakona o odvetništvu proti plačilu stranke pred sodišči zastopa le odvetnik, drugačno ravnanje pa je opredeljeno kot prekršek (71a člen ZOdv). Gre torej za nezakonito (in kaznivo) ravnanje pooblaščenca, ki mu je prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno odreklo pravico do zastopanja drugega tožnika pred sodiščem (2. odst. 87. člena ZPP). Pri tem se prvostopenjsko sodišče v celoti ustrezno sklicuje na takšno stališče teorije, ki se z argumentom prepričljivosti opira na nemško sodno prakso (Galič v Ude et al., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 371, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006).

Izkaže se, da pritožbeni očitki proti sklepu v delu, ki se nanaša na drugega tožnika, niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa v tem delu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep prvostopenjskega sodišča v tem delu potrditi (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 330/2018
• VSRS Sklep II DoR 108/2019
• VSL Sodba I Cpg 1002/2016