VSL sklep II Cp 2554/2007

Jedro

Naročilo in izdelava psihološkega mnenja, na podlagi zasebnih zapiskov tožnice, brez njene vednosti in privolitve, pomeni protipraven poseg v njegovo zasebnost in je zato podana protipravnost ravnanja naročnika in izdelovalca takšnega mnenja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo sklep in sodbo, opr. št. P 15/2006-18, z dne 17.1.2007, in sicer je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 18.775,00 EUR s pripadki in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotožene stranke v višini 915,15 EUR, drugotožene stranke v višini 1.112,99 EUR in stranskega intervenienta v višini 1.251,01 EUR s pripadki, s sklepom pa odločilo, da je Okrožno sodišče v K. krajevno pristojno za obravnavano razsojo in dovolilo stransko intervencijo odvetnika B. V. na strani tožene stranke.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka, in sicer je vložila laično pritožbo (pritožba z dne 15.2.2007: list. št. 48 - 54) in potem še eno pritožbo po svoji pooblaščenki (pritožba z dne 22.2.2007: list. št. 55 - 61). Z obema pritožbama se pritožuje samo zoper sodbo in ne tudi zoper sklep sodišča prve stopnje (laična pritožba je sicer naslovljena zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, vendar iz njene vsebine izhaja, da se pritožuje samo zoper sodbo). Obe pritožbi je sodišče obravnavalo hkrati in vse navedbe iz obeh pritožb štelo kot eno pritožbo (zato v nadaljevanju - pritožba tožeče stranke). V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev postopka s tem ko je dopustilo obravnavo presoje ali je tožnica kot mati primerna za varstvo in vzgojo otroka, ki je že pravnomočna; le-to se tudi ne bi smelo spuščati v presojo osebnih dokumentov; pri presoji protipravnosti ravnanja je potrebno upoštevati, da je prvi toženec najel psihologa, ki je brez njene vednosti in soglasja opravil analizo njene duševnosti, in sicer na podlagi njenih zasebnih listin, ki so bile protipravno pridobljene; nobenega mnenja ni dopustno podajati na podlagi protipravno pridobljenih zapiskov mimo vednosti in osebnega razgovora z obravnavanim človekom; zapiski se že od samega začetka nahajajo v spisu; drugačna situacija bi bila, če bi prvotoženec vložil predlog za obnovo postopka na podlagi listin in predlagal, da sodišče postavi izvedenca; sodišče bi moralo pribaviti mnenje drugega izvedenca; le-to je zmotno ocenilo dejanja tožencev kot uporabo pravnega varstva, gre za protipravno pridobljene dokaze; ni zaslišalo tožnice; tožnica je iz hiše, na podstrešju katere so bili shranjeni zapiski, zbežala v materinski dom, po tem je toženec zamenjal ključavnico, tako da ji je bilo onemogočeno, da bi lahko prišla po zapiske; ne strinja se z odmero pravdnih stroškov; priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožencema in stranskemu intervenientu, ki nanjo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede plačila denarnega zadoščenja zaradi posega v tožničino osebnostno pravico so med drugimi pomembna naslednja dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in sicer: tožnica in prvotoženi sta razvezana zakonca; prvotoženi je vložil predlog za obnovo postopka zoper pravnomočno sodno odločbo s katero sta bila njuna mladoletna otroka zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo materi iz razloga po 10. točki 1. odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) - priloga A3; svojemu predlogu je priložil tožničine zasebne zapiske (priloga B3) in psihološko mnenje, ki ga je zanj izdelal drugotoženi (psihološko mnenje z dne 20.10.2005 - priloga A2); drugotoženi je na podlagi posredovanih tožničinih zapiskov s strani prvotoženega napravil analizo osebnosti tožnice in izdelal navedeno psihološko mnenje; tožnica za posredovanje svojih zasebnih zapiskov in osebnostno analizo ni podala soglasja niti o tem ni bila obveščena.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavano ravnanje prvotoženega in drugotoženega ni protipravno, je napačno. Pravica do zasebnosti je ena temeljnih človekovih pravic, ki je varovana v 35. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), v katerem je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Varovana je tudi v mednarodnih aktih, med drugim v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, po katerem ima vsak pravico do spoštovanja svojega osebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Pravica do osebnega življenja obsega tudi pravico do skritosti osebnega življenja, torej pravico do varovanja podatkov o njem. Tako Finžgar (Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, stran 121) navaja, naj bo skrito vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in za kar posameznik ne želi, da se odkrije ali ima interes na tem, da se ne odkrije. Kršitev pravice do osebnega življenja, katere segment je tudi pravica do zasebnosti, je podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva iz njegovega osebnega in družinskega življenja, ne glede na to, ali to lahko škodi njegovemu ugledu ali časti. Zaradi pravice do zasebnosti so opredeljene tudi dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti, ki veljajo npr. za zdravnike, odvetnike, duhovnike, psihologe itd. in kar je posebej urejeno v ustreznih zakonih in kodeksih poklicne etike. Tudi če te dolžnosti niso posebej zakonsko urejene, je možno uveljavljanje sodnega varstva pravice do zasebnosti v skladu z določbami 1. in 4. odstavka 15. člena neposredno na podlagi same URS ali ustrezne ratificirane in objavljene mednarodne konvencije. Zapiske, ki jih je tožnica pisala o svojih intimnih doživljanjih (priloga B3), nedvomno sodijo med tako imenovana zasebna pisanja. Vse to so podatki zaupne narave. Do varovanja teh podatkov je tožnica upravičena v okviru svoje pravice do zasebnosti. Zaradi same narave navedenih podatkov posebna zakonska opredelitev teh podatkov kot zaupnih v odnosu do posameznih uporabnikov podatkov niti ni potrebna. Ti podatki so zaupni sami po sebi, po naravi stvari same. Poseg vanje pomeni poseg v temeljno človekovo pravico do zasebnosti.

Prvotoženec ni imel pooblastila niti v zakonu niti v tožničinem privoljenju za posredovanje zapiskov sodišču in drugotoženemu, vsled česar je ugotoviti, da je ravnanje prvotoženega predstavljalo poseg v tožničino temeljno človekovo pravico do zasebnosti. Pravica do zasebnosti predstavlja osebnostno pravico in ima zato absolutne učinke, ki so omejeni le s pravicami drugih oseb (3. odstavek 15. člena URS). Absolutni učinki pravice zato ne pomenijo, da je tudi sama pravica neodvisna od pravic (upravičenj) drugih subjektov. V primeru, da je pravica tožeče stranke (katere kršitev naj bi predstavljala podlago posežnikove odškodninske odgovornosti) v koliziji z ustavno pravno varovano pravico drugega, je potrebno presojati (ne) protipravnost posega v tožničino pravico po kriteriju socialne adekvatnosti. Ta kriterij se odraža v tehtanju pomena nasprotnih interesov v posameznem odškodninskem primeru. Sodnik mora tako v vsakem posameznem primeru opraviti tehtanje prizadetih dobrin, pri čemer je potrebno tehtati pomemben javni interes ali pomemben zasebni interes, kot na primer dokazna stiska stranke, na kateri je dokazno breme, in interese nasprotne pravdne stranke ter upoštevati tudi pomembnost prizadete dobrine z nedopustno pridobitvijo. V obravnavanem primeru prvotoženi spornih tožničinih zapiskov ni protipravno pridobil, saj jih je našel (takšni toženčevi trditvi tožnica niti ni nasprotovala), jih je pa protipravno uporabil, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Njegovo ravnanje, ko je sporne zapiske posredoval sodišču za namene obnovitvenega postopka, ob ugotovljenem dejstvu, da je s tem nesporno posegel v tožničino pravico do zasebnosti, ne moremo označiti kot protipravno, to pa iz razloga, ker je takšno njegovo ravnanje moč oceniti kot nujno potrebno za obrambo njegove ustavno zavarovane pravice in dolžnosti do varstva in vzgoje svojih otrok. 54. člen URS namreč določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. V obravnavanem primeru pride do izraza tudi ustavna pravica otrok, po kateri otroci uživajo posebno varstvo in skrb (56. člen URS). Korist otrok je upoštevana tudi na način, da se ob razvezi zakonske zveze obema roditeljema da možnost, da navedeta in dokazujeta okoliščine, ki so pomembne za presojo kateremu bo otrok dodeljen v varstvo in vzgojo. V tem delu je potrebno dati pravici do varstva in vzgoje otrok prvotoženega in upoštevanju koristi njunih mladoletnih otrok prednost pred pravico do zasebnosti tožnice, zato predložitev tožničinih zasebnih zapiskov sodišču, kot dokaz za dokazovanje obnovitvenega razloga ni moč označiti kot protipravno ravnanje, ker bi o izvedbi tega dokaza odločalo sodišče. Ni pa mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da prvotoženi s tem, ko je zapiske posredoval v oceno drugotoženemu in pri njem naročil izdelavo psihološkega mnenja, ni ravnal protipravno, ker naj bi to moral storiti, zaradi svojih procesnih dolžnosti v obnovitvenem postopku, kjer naj bi moral posredovati sodišču strokovno utemeljeno in podkrepljeno mnenje, ker naj bi le tako imel možnost, da bodo njegove navedbe o novih dejstvih tehtne in sklepčne in jih bo tako sodišče dolžno preiskušati (stran 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). V obravnavanem primeru je prvotoženi res izkazal, da je interes, ki ga zasleduje v obnovitvenem postopku pomembnejši od kršene zasebne sfere tožnice, vendar pa ni uspel prepričati, da je bilo predlogu za obnovo postopka potrebno predložiti strokovno mnenje drugotoženega. Prvotoženi bi zadostil potrebam svoje obrambe že s predložitvijo samih spornih zapiskov sodišču in predlogom, da sodišče angažira izvedenca za presojo in analizo le-teh in torej ni bilo nobene upravičene potrebe, da jih je predložil drugotoženemu in naročil izdelavo psihološkega mnenja brez vednosti in dovoljenja tožnice, vsled česar je podana protipravnost njegovega ravnanja, ki je predpostavka njegove odškodninske odgovornosti. Naročilo in izdelava psihološkega mnenja na podlagi zasebnih zapiskov tožnice, brez njene vednosti in privolitve, pomeni protipraven poseg v njeno zasebnost.

Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ravnanje drugotoženega, ko je na podlagi zasebnih zapiskov tožnice podal strokovno oceno o njeni osebnosti, ni protipravno, ker v mnenju v ničemer ni žaljiv, ter da ni v ničemer kršil Kodeks poklicne etike psihologov, ker je mnenje napisal na predlog pooblaščenca in za njegove nejavne potrebe, prav tako pa tudi ne z namenom diskreditacije kogarkoli (stran 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kodeks psihološke etike (priloga A7) je zapis najpomembnejših načel, po katerih se psihologi ravnajo pri svojem delu. V okviru enega najpomembnejših načel, in sicer spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva je v 22. členu navedenega kodeksa zapisano, da psiholog v poklicnem odnosu v največji možni meri zagotavlja obravnavancu odločanje o sebi, vključno odločitev o vzpostavitvi in koncu poklicnega odnosa; osnova za obravnavo posameznika je obveščeno soglasje (kar pomeni, da mora psiholog obravnavanca o psihološki obravnavi obvestiti in za le-to pridobiti njegovo soglasje). Drugotoženi v obravnavanem primeru tožnice ni niti obvestil o psihološki obravnavi niti ni pridobil njene privolitve, vsled česar že navedeno zadosti zaključku, da je drugotoženi kršil navedeni kodeks. Res kodeks psihološke etike ni prisilni predpis, vendar ima tožnica ne glede na to možnost uveljavljati sodno varstvo svoje pravice do zasebnosti. S tem, ko je drugotoženi obravnaval in osebnostno ocenil tožnico (psihološko mnenje z dne 20.10.2005 - priloga A2), brez njenega soglasja in privolitve je neupravičeno posegel v njeno temeljno človekovo pravico do zasebnosti. Za takšen poseg drugotoženega ni podane nobene posebej utemeljene okoliščine, ki bi lahko izključila nedopustnost takšnega ravnanja. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je protipravnost drugotoženega izključena, ker v svojem mnenju ni bil žaljiv. Ni pomembno ali je bil žaljiv ali ne v mnenju do tožnice, pomembno je, da je z obravnavo posegel v njeno zasebnost. Tako je brezpredmetno tudi sklicevanje drugotoženega na koristi otroka. Brez vednosti in soglasja tožnice drugotoženi ni imel pravice izdelati psihološkega mnenja o njej, vsled česar je takšno njegovo ravnanje označiti kot nedopusten poseg v njeno zasebnost, in je zato podana protipravnost njegovega ravnanja.

Na podlagi navedenega so pritožbene navedbe, ki grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da toženca nista protipravno ravnala, utemeljene. Ravnanje obeh tožencev je bilo protipravno. Sodišče prve stopnje se zaradi napačnega materialnopravnega stališča z ostalimi predpostavkami za obstoj odškodninske odgovornosti za zatrjevano nepremoženjsko škodo ni ukvarjalo. Vsled navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju navedenih zaključkov pritožbenega sodišča, ponovno odločati o tožbenem zahtevku.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 206/2004
• VDS sklep Pdp 378/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 517/2005