VSL sodba II Cp 7263/2006

Jedro

Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvi toženec kriv za tožnikovo škodo 60 %, tožnik pa 40 %. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da sta tožnik in prvi toženec pred nesrečo skupaj popivala in da je, preden se jima je vozilo pokvarilo, celo vozil tožnik ter da se je strinjal s tem, da se naprej odpelje s prvim tožencem, ki je bil vinjen, brez vozniškega dovoljenja, vzvratno, z vozilom, ki ni dopuščalo normalne vožnje. Vse to vodi do visokega deleža sokrivde, ki ga nosi za lastno škodo. Pa vendarle je ta delež pri prvem tožencu po oceni pritožbenega sodišča večji, saj je bil ne glede na skupni pojem vožnje vzvratno s pokvarjenim vozilom v vinjenem stanju on tisti, ki je z avtom dejansko zapeljal na bankino tako, da se je vozilo prevrnilo po klancu navzdol. (Lastništvo vozila po prepričanju pritožbenega sodišča v teh okoliščinah ni igralo posebne vloge.)

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da je prva tožena stranka solidarno z drugo toženo stranko dolžna tožniku v 15 dneh plačati še 35.052,57 EUR ter zakonske zamudne obresti od 70.105,15 EUR od 21.9.2006 dalje, druga tožena stranka pa je prav tako solidarno s prvo toženo stranko dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 70.105,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2006 dalje.

2. V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Toženi stranki sta tožniku dolžni povrniti tožniku njegove pravdne stroške, in sicer solidarno do višine 2.868,56 EUR, prvi toženec pa samostojno dolguje poleg tega še 95,38 EUR, v roku 15 dni.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo 21.9.2006 prvemu tožencu v roku 15 dni naložilo v plačilo 8.400.000,00 SIT, višji zahtevek (zahteval je 28.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje) pa zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek zoper drugo toženo stranko in upoštevajo navedeni uspeh odločilo o stroških postopka (prvi toženi je naložilo v povračilo 184.320,00 SIT tožnikovih stroškov, tožniku pa 140.850, 00 SIT stroškov druge tožene stranke). Tako je razsodilo, ko je ocenilo, da je prvi toženec 30 % kriv za nesrečo, v kateri je tožnik utrpel hudo nematerialno škodo, za to nesrečo naj bi bilo 70 % kriv sam tožnik. Po mnenju prvostopenjskega sodišča druga tožena stranka ne odgovarja, čeprav je bila nesreča povzročena z nezavarovanim vozilom, ker je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje njegov lastnik tožnik sam in je zato zaradi opustitve dolžnosti skleniti obvezno avtomobilsko zavarovanje izgubil pravico odškodnino zahtevati od druge tožene stranke. Tožnikovo škodo pa je sicer ugotovilo v zahtevanem znesku (5.000.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine in 23.000.000,00 za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

Zoper sodbo je pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po svojem pooblaščencu pravočasno vložil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi zoper obe toženi stranki oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da mu je sodišče v preveliki meri naprtilo sokrivdo za nastanek škode, saj je nesrečo vendarle povzročil prvi toženec pod vplivom alkohola, za kar sam kot sopotnik ne more odgovarjati. Poleg tega meni, da mora odgovarjati tudi druga tožena stranka, saj Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (Ur. l. RS št. 70/94 s spremembami, od tu ZOZP) ne določa drugače.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne drži, da bi lastnik vozila izgubil pravico do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, razen na za škodo na stvareh (2. točka 17. člena ZOZP). Malomarnega lastnika vozila, za katerega velja obveznost, da po določbah ZOZP sklene obvezno zavarovanje v prometu, a tega ni storil, zadenejo kazenske sankcije po 45. členu ZOZP. To pa ne vpliva na dolžnost druge tožene stranke, da na podlagi 34. člena ZOZP tožniku, ki mu je bila škoda povzročena z nezavarovanim vozilom, plača ustrezno odškodnino (Primerjaj Ristin G., Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1995, str. 204). Na podlagi določbe 41. člena ZOZP lahko sicer druga tožena stranka od lastnika kasneje izterja plačano odškodnino, pri čemer je v tem primeru odgovornost povzročitelja in lastnika proti zavarovalnemu združenju solidarna. Vendar bilo bilo treba v primeru, da je lastnik oškodovanec sam, upoštevati tudi določbe 7. člena ZOZP.

Druga tožena stranka je tožniku torej dolžna plačati škodo, in sicer solidarno v obsegu krivdne odgovornosti povzročitelja nesreče - voznika, prvega toženca, ki odgovarja proti poškodovanemu sopotniku po 2. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ 29/78 - 57/89, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1061. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01).

V zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom (prometno nesrečo) je prvostopenjsko sodišče ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči 9.8.1999 kot sopotnik v vozilu, ki ga je vozil prvi toženec; ta je z vozilom zapeljal čez rob vozišča na neutrjeno bankino tako, da se je vozilo prevrnilo po klancu navzdol;

- tožnik in prvi toženec sta bila oba pod vplivom alkohola, pred nesrečo sta skupaj popivala v različnih lokalih;

- avto, s katerim sta se peljala, ni bil tehnično brezhiben (tehnično ni bil pregledan, ni bil registriran in ni bil primeren za normalno vožnjo), kar je tožnik prav tako vedel, saj je to vozilo od prvega toženca kupoval;

- prvi toženec ni imel vozniškega dovoljenja, kar je tožnik vedel;

- tik pred nesrečo je z vozilom upravljal tožnik sam in zapeljal na bankino tako, da se naprej ni bilo več možno normalno odpeljati:

- tožnik je za tem iz vozila izstopil, med tem pa je prvemu tožencu uspelo prestaviti v vzvratno prestavo, nakar je tožnik prisedel k tožencu, saj sta sklenila, da se naprej odpeljeta vzvratno;

- tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, kar pa na poškodbe ni vplivalo - enake bi utrpel tudi ob pravilni uporabi varnostnega pasu;

- tožnik je bil lastnik vozila, zato bi lahko prvemu tožencu preprečil vožnjo;

- tožnik je utrpel hude poškodbe hrbtenice, v posledici katerih ima popolno ohromelost spodnjih okončin, trpel je telesne bolečine in nevšečnosti, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa trpi duševne bolečine.

Primerna odškodnina za prestane telesne in duševne bolečine bi bila po oceni prvostopenjskega sodišča takšna, kot jo tožnik zahteva, to je 5.000.000,00 SIT za telesne bolečine, 23.000.000,00 SIT pa za duševne bolečine, vendar mu je glede na svojo oceno o tožnikovi sokrivdi od navedenih zneskov prisodilo samo sorazmerno zmanjšano odškodnino, in sicer zmanjšano za 70 %.

Povzetih ugotovitev pritožba ne izpodbija, razen te, da je bil tožnik lastnik vozila, kar pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot neodločilno v smislu deleža soodgovornosti za lastno škodo.

Na podlagi takšnih ugotovitev pa je pritožbeno sodišče prepričano, da je treba na podlagi 1. odst. 192. člena ZOR odgovornost za tožnikovo škodo med slednjega in prvega toženca bolj enakomerno porazdeliti, in to v škodo prvega toženca. Ta je namreč v trenutku nesreče pač upravljal z vozilom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvi toženec kriv za tožnikovo škodo 60 %, tožnik pa 40 %. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da sta tožnik in prvi toženec pred nesrečo skupaj popivala in da je, preden se jima je vozilo pokvarilo, celo vozil tožnik ter da se je strinjal s tem, da se naprej odpelje s prvim tožencem, ki je bil vinjen, brez vozniškega dovoljenja, vzvratno, z vozilom, ki ni dopuščalo normalne vožnje. Vse to vodi do visokega deleža sokrivde, ki ga nosi za lastno škodo. Pa vendarle je ta delež pri prvem tožencu po oceni pritožbenega sodišča večji, saj je bil ne glede na skupni podjem vožnje vzvratno s pokvarjenim vozilom v vinjenem stanju on tisti, ki je z avtom dejansko zapeljal na bankino tako, da se je vozilo prevrnilo po klancu navzdol. (Lastništvo vozila po prepričanju pritožbenega sodišča v teh okoliščinah ni igralo posebne vloge.)

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, na njihovi podlagi pa delno napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, od tu ZPP) pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka: obe toženi stranki namreč solidarno odgovarjata za 60 % uveljavljane škode tožnika, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. (O sicer neizpodbijani oceni pravične denarne odškodnine prvostopenjskega sodišča za posamezno vrsto škode, ki jo tožnik uveljavlja, pritožbeno sodišče tudi samo nima pomislekov.)

Ker so bile v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe vsebovane tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, je pritožbeno sodišče tožniku od prisojene odškodnine prisodilo tudi le-te, in sicer tako, kot jih je zahteval, to je od izdaje sodbe sodišče prve stopnje dalje(1. odst. 2. člena ZPP).

V preostalem delu (glede zavrnitve 40 % zahtevka) je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP. Tožnik je uspel s 60 % svojega zahtevka, zato sta mu toženi stranki dolžni povrniti tak del njegovih stroškov, ki so bili za pravdo potrebni, 40 % potrebnih stroškov obeh toženih strank pa bremeni tožnika.

Vsi potrebni stroški tožnika znašajo 5.331,73 EUR (na prvi stopnji odmerjeni po stroškovniku tožnikovega pooblaščenca v skladu z veljavno Odvetniško tarifo na 1.076.400,00 SIT in 840 EUR potrebnih pritožbenih stroškov), 60 % tega pa znaša 3.199,05 EUR. Stroški prvega toženca znašajo 826,23 EUR, kot jih je obrazloženo priznalo prvostopenjsko sodišče (pravočasno priglašene v skladu z veljavno Odvetniško tarifo), 40 % je 330,49 EUR. Stroški druge tožene stranke znašajo 587,75 EUR, kot jih je priznalo prvostopenjsko sodišče (za sodne takse), 40 % znaša 235,10 EUR. Po pobotanju se izkaže, da sta toženi stranki solidarno zavezani povrniti stroške tožniku do višine 2.868,56 EUR, prvi toženec pa samostojno dolguje poleg tega še 95,38 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1157/2003
• VSK sodba I Cpg 25/2005
• VSL sodba I Cp 293/99