VSL sodba II Cp 1660/2007

Jedro

Na tistega, ki je solastnika izključil iz souporabe solastne stvari, je prešla korist povezana z uporabo in upravljanjem celotne nepremičnine, vključno z dovoljenjem drugim osebam (skupnim otrokom), da jo smejo uporabljati, zato je dolžan izključenemu solastniku povrniti celotno korist zaradi uporabe njegovega solastninskega dela nepremičnine.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo uporabnine in razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 4.275,22 EUR, prej 1.024.514,00 SIT, v presežku pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je sodišče odločilo, ker je ugotovilo, da tožnica v času od 25.5.2000 do 22.5.2002 zaradi nevzdržnih razmer (nasilja toženca) ni mogla uporabljati svoje solastne nepremičnine.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje toženec, sodbo pa izpodbija v 1. in 3. točki, torej v delu, kjer je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo o stroških. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo njegovih navedb je, da za uporabo nepremičnine s strani polnoletnih otrok tožnici ni dolžan plačati. Sodišče je tožnici namreč priznalo uporabnino za čas, ko so solastno nepremičnino uporabljali toženec in oba tožničina otroka in to z njeno odobritvijo. Poleg tega pritožnik v svoji pritožbi navaja tudi, da se je tožnica iz solastne hiše izselila prostovoljno in da odnosi med bivšima zakoncema niso bili tako slabi, kot to zatrjuje tožnica. Zatrjuje tudi, da z njenim odhodom ni bil v ničemer okoriščen, saj tožnica ni bila izključena od uporabe, nasprotuje pa tudi višini uporabnine, saj po njegovem mnenju sodišče ni kritično presojalo lokacije nepremičnine.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da sporne nepremičnine po izselitvi ni redno uporabljala in da temu, da je v hišo dvakrat ali trikrat vstopila, ne moremo reči uporabnina. Glede bivanja otrok v hiši tožnica opozarja, da je nesmiselno misliti, da sta imela za to njeno privolitev, saj še sama ni mogla bivati v svoji lastni hiši, še manj pa je lahko poskrbela, da sta tam bivala otroka. Poleg tega tožnica v odgovoru na pritožbo še zatrjuje, da je bila ocena izvedenke o višini uporabnine primerna in skladna z dejanskim stanjem na trgu.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se je tožnica iz hiše izselila prostovoljno in da odnosi med bivšima zakoncema niso bili tako slabi, kot to zatrjuje tožnica. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnica od 5.3.2000 dalje v solastni hiši ni več živela. O tem se je sodišče prepričalo ob zaslišanju obeh pravdnih strank in na podlagi pričevanja njunih skupnih otrok. Sporen pa je razlog odhoda tožeče stranke. Tožnica kot vzrok navaja nevzdržne razmere oz. nasilje toženca, toženec pa zatrjuje, da je odšla prostovoljno in se je v hišo vračala, saj je obdržala ključe. Ni dvoma, da je bilo nasilje toženca nad tožnico in posledično njen strah, vzrok za to, da je bila prikrajšana za uporabo nepremičnine, katere solastnica je bila. To je prepričljivo izpovedala tako tožnica, kot tudi otroka obeh pravdnih strank, ki sta na lastne oči videla očetovo nasilje nad mamo v noči na 5. marec 2000 (toženec je tožnico zgrabil za vrat in jo tolkel ob stranico postelje, da ji je iz temena na glavi tekla kri). Sin D. je tudi povedal, da je ves čas prihajalo do pretepanja in groženj, da je bilo skupno življenje nevzdržno in da bi slej ko prej kdo koga ubil, če bi se to nadaljevalo. Prav tako ni moč slediti pritožbeni navedbi toženca, da je tožnica nepremičnino še naprej uporabljala, ker je obdržala ključ, saj sta tako tožnica kot njen sin skladno izpovedala, da se je v vsem tem času v hišo vrnila dvakrat, največ trikrat, da bi odnesla kakšno svojo stvar. To pa ne zadostuje pravnemu standardu stanovati v nepremičnini in jo uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (1. odstavek 66. člena SPZ).

Toženec v pritožbi navaja, da z odhodom tožnice iz hiše ni bil v ničemer okoriščen, saj hiša ni bila razdeljena in jo je tudi po ženinem odhodu uporabljal v istem obsegu kot prej. Na podlagi uveljavljene sodne prakse (odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 533/2001 in II Ips 395/2003) utemeljenost tožbenega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča stanovanjsko hišo potem, ko je drugega solastnika izključil iz njene souporabe. S tem, ko je toženec ustvaril situacijo, ki je tožnici onemogočala dotedanjo souporabo stanovanjske hiše, je, pravno gledano, prevzel v uporabo in upravljanje celoten tožničin del stanovanjske hiše. Nanj je zato tudi prešla celotna korist od uporabe tožničinega dela stanovanjske hiše, v kar je vključeno tudi dovoljenje otrokoma pravdnih strank za njuno bivanje v stanovanjski hiši. Tožničino prikrajšanje je torej v odsotnosti koristi, ki bi ji jo prinašala uporaba stanovanjske hiše, toženčevo okoriščanje pa v uporabi in upravljanju s tožničinim delom stanovanjske hiše. Dejstvo, da stanovanjska hiša ni bila fizično razdeljena, za odločitev v tej zadevi pravno ni odločilno.

Pritožnik nasprotuje tudi višini določene uporabnine. V sodni praksi se je glede plačila uporabnine uveljavilo stališče, da je objektivno merilo določanja višine obogatitve oz. prikrajšanja višina najemnine za enakovredno nepremičnino (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 85/97). Sodišče prve stopnje je v postopku glede vprašanja višine uporabnine angažiralo izvedenko gradbene stroke, ki je določila višino najemnine za 1/2 enakovrstne nepremičnine v obdobju od 1.6.2000 do 22.5.2002. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je toženec na izvedeniško mnenje podal pripombe, vendar pa ni predlagal nobenih nasprotnih dokazov, zato je sodišče prve stopnje pravilno v celoti sledilo izvedenskemu mnenju.

Glede na vse navedeno je bilo pritožbo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353 čl. ZPP).

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, ugovor tožeče stranke pa ni prispeval k pritožbeni odločitvi, in zato ne predstavlja potrebnih pritožbenih stroškov.

Na podlagi 13. člena Zakona o uvedbi evra, je sodišče vse tolarske zneske po uradni dolžnosti preračunalo v evre, pri čemer je uporabilo enotni tečaj 239,64 SIT za 1,00 EUR.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cpg 205/2016
• VSL sodba II Cp 1642/2009
• VSL sklep I Cp 2180/2011