VSL sodba II Cp 7150/2006

Jedro

Namen, zaradi katerega je sklenitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža predpisana v obliki notarskega zapisa, izključuje uporabo teorije o realizaciji. Obličnost je v primeru odsvojitve poslovnega deleža namreč predpisana v javnem interesu, iz določbe pa izhaja namen, zaradi katerega je predpisana stroga obličnost, in sicer zakonodajalec stremi k ohranjanju razmerji med obstoječimi družbeniki in otežuje vstop novih. Ker je zakonodajalčev namen stroge obličnosti jasno in prepoznavno razviden, prodajna pogodba za poslovni delež v obravnavanem primeru, kljub temu da je bila realizirana v pretežnem delu (pa tudi, če bi bila izpolnjena v celoti), ni veljavno sklenjena in nima pravnega učinka, zato tožnik s tožbenim zahtevkom, ki terja toženčevo izpolnitev obveznosti na podlagi te pogodbe, ne more uspeti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 5. točka izreka) potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 20. 9. 2006 umik tožbe zoper B., d. o. o., vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (1. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi (2. točka izreka) ter primarni in podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (3. in 4. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje je pritožbo pravočasno vložil tožnik, ki navaja, da izpodbija odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka po tožbi (2. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (5. točka izreka). Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bila sklenjena predpogodba, kakor tudi, da se je že delno realizirala obveznost obeh strank po tej predpogodbi. Prav tako ni sporno, da je toženec delno poplačal tožnikov delež v družbi, in sicer na ta način, da je bilo s pogodbo na tožnika preneseno stanovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pogodbo podpisal tudi toženec kot fizična oseba. Navaja, da res ni zahteval sklenitve glavne pogodbe, čeprav toženec svoje pogodbe ni izpolnil, saj je prepričan, da je ni bilo treba sklepati, ker je bila realizirana in na ta način tudi sklenjena. Dogovorjeno je bilo namreč, da tožnik svoj delež prepiše šele po celotnem plačilu. Tožnik se je dejansko umaknil iz družbe, odpovedal se je vodenju, izbrisan je bil iz sodnega registra kot zastopnik, zato je vse svoje pogodbene obveznosti, razen formalnega prenosa deleža, izpolnil. Prav tako pa je del svojih obveznosti izpolnil toženec. Glede na to je tožnik prepričan, da je bila glavna pogodba med strankama realizirana, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje obeh pravdnih strank ne pomeni realizacije in da naj pogodba ne bi bila sklenjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje vložil le tožnik, ki se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka (2. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (5. točka izreka), medtem ko je odločitev v preostalem (sklep o ustavitvi postopka - 1. točka izreka ter zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi - 3. in 4. točka izreka) pravnomočna in ni predmet tega pritožbenega preizkusa.

Tožnik v tožbi trdi, da je s tožencem in B., d. o. o. (ki je bila prvotno tudi tožena, vendar je tožnik zaradi uvedbe stečaja nad njo in njenega izbrisa iz sodnega registra tožbo umaknil) sklenil predpogodbo, s katero so se pogodbene stranke dogovorile, da bo tožnik (z glavno pogodbo) prodal svoj delež v družbi F., d. o. o. V predpogodbi so se stranke dogovorile tudi za ceno tega deleža, k plačilu le-tega pa sta se solidarno zavezala toženec in B., d. o. o. Glavna pogodba, tako izhaja tožnikovih trditev in iz pritožbenih navedb, ni bila sklenjena v pisni obliki, je pa bila delno realizirana (tožnik se je umaknil iz poslovanja družbe, prenehalo mu je pooblastilo za zastopanje, ..., toženec pa je na tožnika na račun kupnine prenesel lastninsko pravico na stanovanju na R.), zato tožnik zatrjuje, da je bila pogodba veljavno sklenjena. S predmetno tožbo vtožuje denarni znesek, ki ga predstavlja razlika med že plačanim/pridobljenim zneskom iz naslova kupnine za poslovni delež, in višino kupnine, dogovorjeno v predpogodbi.

Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR, ki ga je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, treba uporabiti v obravnavani zadevi). Predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe (tretji odstavek 45. člena ZOR). Glede na to, da predpogodba vsebuje predmet prodaje (tožnikov delež v družbi) in kupnino zanj, je po oceni pritožbenega sodišča ta pogoj sicer izpolnjen (primerjaj prvi odstavek 454. člena ZOR), vendar pa ne gre spregledati določbe drugega odstavka 45. člena ZOR, ki določa, da predpisi o obliki, ki veljajo za glavno podobo, veljajo tudi za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj za veljavnost pogodbe (o predpisani obličnosti bo podrobneje govor v nadaljevanju te obrazložitve). Vendar tožnik ne vtožuje izpolnitve obveznosti na podlagi sklenjene predpogodbe (tak tožbeni zahtevek bi se glasil na sklenitev glavne pogodbe, za vložitev katerega pa ZOR določa rok 6 mesecev - primerjaj peti odstavek 45. člena ZOR, ki pa je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zamujen), temveč trdi, da je bila glavna pogodba veljavno sklenjena, ker je bila realizirana v pretežni meri, zato zahteva, da jo toženec izpolni še v preostalem delu, tj. plača razliko kupnine.

Zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS, 42/2006, v nadaljevanju ZGD-1) v tretjem odstavku 481. člena določa, da je za odsvojitev deleža v družbi z omejeno odgovornostjo potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa (določbo z enako vsebino je poznal tudi prej veljavni Zakon o gospodarskih družbah, Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, ZGD). V obravnavani zadevi ni dvoma (tako izhaja že iz tožbenih navedb), da pogodba o odsvojitvi deleža ni bila sklenjena v pisni obliki, še manj v obliki notarskega zapisa. ZOR v 73. členu res omogoča, da je tudi pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, čeprav v tej obliki ni bila sklenjena, veljavna, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega (t. i. teorija o realizaciji).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da namen, zaradi katerega je sklenitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža predpisana v obliki notarskega zapisa, izključuje uporabo teorije o realizaciji. Obličnost je v primeru odsvojitve poslovnega deleža namreč predpisana v javnem interesu (tako tudi Višje sodišče v Kopru v sodbi z dne 6. 10. 2005, opr. št. I Cpg 258/2004), iz določbe 481. člena ZGD-1 pa izhaja namen, zaradi katerega je predpisana stroga obličnost, in sicer zakonodajalec stremi k ohranjanju razmerij med obstoječimi družbeniki in otežuje vstop novih (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 10. 3. 2005, opr. št. II Ips 675/2003). Ker je iz določbe 481. člena ZGD-1 zakonodajalčev namen stroge obličnosti jasno in prepoznavno razviden (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 3. 2007, opr. št. II Ips 319/2005), prodajna pogodba za poslovni delež v obravnavanem primeru, kljub temu, da je bila realizirana v pretežnem delu (pa tudi, če bi bila izpolnjena v celoti), ni veljavno sklenjena in nima pravnega učinka (prvi odstavek 70. člena ZOR), zato tožnik s tožbenim zahtevkom, ki terja toženčevo izpolnitev obveznosti na podlagi te pogodbe, ne more uspeti.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2. in 5. točki izreka potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 3053/2005
• VSL sklep IV Cpg 11/2003
• VSL sklep I Cpg 497/99