VSL sodba in sklep I Cp 6104/2006

Jedro

Toženčevi prihranki, glede katerih tožnica zahteva ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje in njen delež na njih v višini 1/2, se nahajajo v Švici in so posledica pravne ureditve v Švici. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejanskega stanja, ki izvira iz kompleksnih pravnih institutov oziroma sistemov (kot sta pokojninsko zavarovanje in druge oblike varčevanja) nekega pravnega območja, ni mogoče materialnopravno pravilno interpretirati z uporabo prava druge države. ZMZPP v prvem odstavku 2. člena uzakonja t.i. načelo koneksnosti v obliki izključitvene klavzule, ki sodišču omogoča, da prava, na katerega napotujejo določbe tega zakona, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno ,da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. Glede na zgoraj povzete okoliščine obravnavane pravdne zadeve je očitno, da med razmerjem in švicarskim obstoji zelo tesna povezava, medtem ko ti prihranki s slovenskim pravom, na uporabo katerega sicer odkazuje 38. člen ZMZPP, nimajo pomembnejše zveze, zato je treba glede njih uporabiti švicarsko pravo.

 

Izrek

1. Pritožbi toženca se delno, pritožbi tožnice pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1., 3. in 4. točki izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem se pritožba toženca zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljem delu (tj. v 2. točki izreka) potrdi.

3. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 2. 2006, opr. št. I P 523/2001-73, razsodilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo t. i. pokojninski prihranki iz dela pri delodajalcu D. AG v višini 32.954,90 CHF, C. S. and C. AG v višini 10.631,00 CHF, življenjskega zavarovanja v znesku 5.000,00 CHF in devizni prihranki, naloženi pri Gorenjski banki, PE Škofja Loka, na ime toženca, ter da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 1/2 (1. in 2. točka izreka). V preostalem je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka) ter tožencu naložilo, da tožnici povrne 383.671,50 SIT stroškov pravdnega postopka z zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper zavrnilni del (3. točko izreka prvostopenjske sodbe) je pritožbo po svoji pooblaščenki pravočasno vložila tožnica, ki navaja, da je dejansko stanje v zvezi z višino toženčeve Pensionkasse pred letom 1990 ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je dopise, ki so bili posredovani iz Švice, prebralo na glavni obravnavi, pravdnim strankam pa jih je poslalo kasneje, zato tožnica teh podatkov pred zaključkom ni uspela pregledati. Tožnica je v tožbi navedla, da je moral toženec zaradi menjave služb pred letom 1990 menjati Pensionkasse, in je tudi navedla, da se je preselil k ABB banki v Badnu. Iz podatka, ki ga je pridobilo sodišče, je razvidno, da je znašalo dobroimetje v Pensionkassa na dan 1. 1. 1987 34.560,00 CHF, na dan 1. 1. 1988 pa 36.000,00 CHF. Tožnica trdi, da predstavlja znesek Pensionkassa drugo postavko iz dopisa na list. št. 115b, sodišče pa je upoštevalo akumulirano dobroimetje za starost v višini 10.631,00 CHF. V vsakem primeru manjka podatek med letoma 1988 in 1990. Iz dopisa na list. št. 115b izhaja, da so bila zbrana denarna sredstva nakazana v zavarovalno ustanovo novega delodajalca, pri katerem pa sodišče ni opravilo ustreznih poizvedb, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglašene pritožbene stroške pa šteje za nadaljnje pravdne stroške.

Zoper obsodilni del sodbe (1. in 2. ter posledično 4. točko) je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložil toženec, ki navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa nepravilno uporabilo materialno pravo. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja je v tem, da je sodišče pokojninske prihranke toženca štelo kot skupno premoženje. Med strankama je nesporno, da se vsi prihranki iz 1. točke izreka sodbe nahajajo v Švici, kjer sta bili obe pravdni stranki zaposleni, in to predstavlja pokojninsko blagajno, v katero mora od leta 1985 obvezno prispevati vsak zaposleni delavec. Dejansko gre za sklad, ki ga je mogoče primerjati z našim pokojninskim stebrom II, le da je vlaganje v pokojninske stebre v Sloveniji prostovoljno, v Švici pa obvezno. Obe pravdni stranki sta imeli vsaka svoje prihranke iz tega naslova, ureja pa jih švicarsko pravo. Kaj se s temi prihranki zgodi, če pride do razveze, določa Švicarski civilni zakonik, ki bi ga moralo sodišče uporabiti pri sojenju. Pomembno je zlasti dejstvo, da toženec teh prihrankov ne more dvigniti, pač pa mu pokojninska blagajna za časa življenja izplačuje četrtletne obroke, ki jo določi sama in je odvisna od višine prihrankov. Gre za toženčeve pravice iz pokojninskega zavarovanja, za katere v slovenskem pravu velja, da so strogo osebna pravica vsakega zaposlenega. Za oceno, da gre za pravico zaposlenega delavca, je najpomembneje, da jo lahko črpa le za časa življenja. Če bi toženec umrl pred izčrpanjem prihrankov, bi ti ostali v blagajni in se ne bi izplačali dedičem. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da gre za posebno vlogo, ki jo urejajo švicarski predpisi. Nadalje navaja, da je napačna tudi odločitev pod 2. točko izreka, saj je toženec izrecno zahteval, naj sodišče, če bo opravilo poizvedbe o njegovem premoženju, le-te opravi tudi za tožnico. Tudi tožnica ima prihranke, do katerih je upravičen, čeprav jih z nasprotno tožbo ni zahteval, je pa tak zahtevek smiselno uveljavljal z dokaznim predlogom, da se ugotovi premoženje na računu za tožnico. Glede njegovega premoženja pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da gre dejansko za premoženje njegove matere. Toženec je hranilno knjižico odprl na svoje imel samo zato, ker bilo takrat fizičnim osebam prepovedano razpolaganje s tujimi valutami, kar ni veljalo za osebe, ki so bile na začasnem delu v tujini. Sredstva, ki so bila na tej hranilni knjižici, pa niso bila njegova, temveč last njegove matere. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pravdni stranki na vročeno pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožba tožnice je v celoti, pritožba toženca pa delno utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da imata obe sicer začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, stalno pa prebivata v Švici, kjer sta bila tudi zaposlena, toženec pa ima, kot izhaja iz podatkov v spisu (priloga B2), tudi švicarsko državljanstvo. Gre za t. i. pravno razmerje z mednarodnim elementom, pri katerem je pred uporabo konkretnega materialnega prava treba uporabiti kolizijska pravila, tj. pravila, ki določajo, katero pravo (pravo katere države) je treba uporabiti za odločanje. Navedeno področje v Republiki Sloveniji ureja Zakon o mednarodnem zasebnem pravu (Ur. list RS, št. 56/1999, v nadaljevanju ZMZPP), ki v končni določbi 118. člena določa, da se z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha uporabljati Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 43/82 in 72/82), zato je ZMZPP potrebno uporabiti tudi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je zato načeloma pravilno uporabilo določbo 38. člena v zvezi s 40. členom ZMZPP in pri odločanju uporabilo slovensko pravo, le glede prihrankov, ki se nahajajo v Švici (o čemer bo podrobneje govor v nadaljevanju te obrazložitve), bi bilo po oceni pritožbenega sodišča treba uporabiti švicarsko pravo.

Devizni prihranki, naloženi pri Gorenjski banki, PE Škofja Loka, na ime toženca (o njih je sodišče prve stopnje odločilo pod 2. točko izreka), po oceni sodišča prve stopnje predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema to dokazno oceno, saj je ta izčrpna in prepričljiva. Toženec jo skuša sicer sedaj v pritožbi omajati tako, da navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil in dokazoval, da ni šlo za njegovo premoženje, pač pa za premoženje njegove matere, kar pa ne drži. V odgovoru na tožbo (list. št. 10 v spisu) je toženec glede te hranilne vloge navedel samo, "da je pravdni stranki nista nikoli imeli in ta zahtevek sploh ne obstoji", drugih trditev v zvezi s to hranilno vlogo pa ni podal. Tudi če bi toženec ob zaslišanju tako decidirano izjavil, da gre za materino premoženje, kot to sedaj stori v pritožbi, njegova izpovedba ne bi mogla nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Toženčeve pritožbe navedbe v zvezi s to vlogo tako predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP). Neutemeljena pa je toženčeva pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje obenem odločiti tudi o prihrankih tožnice, ki naj bi jih tožnica imela pri isti banki. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ker toženec (nasprotnega) tožbenega zahtevka ni postavil, sodišče o njem ni moglo odločati, na drugačen način (npr. s postavitvijo dokaznega predloga, kot v pritožbi navaja toženec) pa v pravdnem postopku zahtevkov (razen, če se ugovarja pobot) ni mogoče postaviti. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo.

Tožnica je s tožbo poleg zgoraj navedene hranilne vloge uveljavljala tudi polovični delež na skupnem premoženju, ki naj bi ga predstavljali toženčevi pokojninski prihranki in prihranki iz življenjskega zavarovanja, ki se vsi nahajajo v Švici. V teoriji in sodni praksi še ni enotnega stališča o tem, ali taki prihranki sploh lahko predstavljajo skupno premoženje zakoncev ali gre, zaradi njihove osebne note, za posebno premoženje enega od zakoncev, se pa premoženje, ki ga zakonca zbirata na različnih računih, v različnih (kapitalskih ali državnih) pokojninskih shemah in je namenjeno za preživljanje vsakega od njiju v času, ko ne bosta več aktivna oziroma se bosta upokojila, vse pogosteje omenja kot kategorija novega premoženja, ki naj se upošteva kot premoženje zakoncev, ki ga je ob razvezi potrebno upoštevati oziroma razdeliti.1 Toženčevi prihranki, glede katerih tožnica zahteva ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje in njen delež na njih v višini 1/2 (o njih je sodišče prve stopnje odločilo v 1. (ugodilno) oziroma v 3. (zavrnilno) točki izreka), se nahajajo v Švici in so posledica (tako je razbrati iz trditev pravdnih strank in deloma tudi ugotovitev sodišča prve stopnje) pravne ureditve v Švici. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejanskega stanja, ki izvira iz kompleksnih pravnih institutov oziroma sistemov (kot sta pokojninsko zavarovanje in druge oblike varčevanja) nekega pravnega območja, ni mogoče materialnopravno pravilno interpretirati z uporabo prava druge države. ZMZPP v prvem odstavku 2. člena uzakonja t. i. načelo koneksnosti v obliki izključitvene klavzule, ki sodišču omogoča, da prava, na katerega napotujejo določbe tega zakona, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. Glede na zgoraj povzete okoliščine obravnavane pravdne zadeve je očitno, da med razmerjem (konkretno med temi toženčevimi prihranki) in švicarskim pravom obstoji zelo tesna povezava, medtem ko ti prihranki s slovenskim pravom nimajo pomembnejše zveze, zato bi bilo treba glede njih uporabiti švicarsko pravo.

V spisu se že nahaja overjen prevod določb Švicarskega civilnega zakonika, in sicer členi 122 do 144 (list. št. 144 v spisu), ki urejajo delitev poklicnega zavarovanja v primeru razveze zakonske zveze. Ključno dejstvo, od katerega je odvisna delitev teh sredstev med bivša zakonca, je, ali je zavarovalni primer že nastopil ali ne (primerjaj prvi odstavek 122. in prvi odstavek 124. člena). V razlogih izpodbijane sodbe ni zaslediti razlogov o tem, ali za vse toženčeve prihranke, glede katerih tožnica uveljavlja, da gre za skupno premoženje, veljajo te določbe Švicarskega civilnega zakonika oziroma, povedano drugače, ali so vsi prihranki nastali kot posledica toženčevega poklicnega zavarovanja. Nadalje pritožbeno sodišče pogreša ugotovitev, ali gre v vseh primerih za isti zavarovalni primer in ali je zavarovalni primer že nastopil ali ne. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (slovensko namesto švicarskega), je dejansko stanje v navedenem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP toženčevi pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe ugodilo, ta del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z zavrnilnim delom (3. točka izreka izpodbijane sodbe), ki ga sedaj v pritožbi izpodbija tožnica, pa pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje: pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje o njenem zahtevku odločilo prej, preden je imela možnost, da vpogleda dopise, ki jih je sodišče pridobilo iz Švice, in se do njih opredeli. S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje tožnici odvzelo možnost obravnavanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, 3. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo ter zadevo tudi v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V nadaljevanju sojenja bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati stališče pritožbenega sodišča, da je treba glede toženčevih prihrankov (tako glede tistih, o katerih je bilo odločeno s 1. , kot glede tistih, o katerih je bilo odločeno s 3. točko izreka), ki se nahajajo v Švici, uporabiti švicarsko pravo in najprej ugotoviti, za kakšne vrste prihrankov gre (toženec v pritožbi trdi, da ni sporno, da gre za pokojninsko blagajno) in posledično, ali se določbe Švicarskega civilnega zakonika nanašajo na vse te prihranke. V primeru, da se bo izkazalo, da gre v posameznih primerih za druge vrste prihranke, bo moralo sodišče prve stopnje zanje po uradni dolžnosti ugotoviti pravilno (švicarsko) vsebino prava, kot mu to nalaga prvi odstavek 12. člena ZMZPP. Če pa se bo izkazalo, da gre izključno za pokojninske prihranke, katerih razdelitev po razvezi urejajo 122. - 124. člen Švicarskega civilnega zakonika, bo moralo sodišče v nadaljevanju za vsakega od njih ugotavljati, kakšen je bil zavarovalni primer in ali je ta že nastopil. Če zavarovalni primer še ni nastopil, tedaj bo možna delitev teh prihrankov med pravdni stranki v skladu s prvim odstavkom 122. člena, v nasprotnem primeru pa ima tožnica pravico do odškodnine, ki ji jo zagotavlja prvi odstavek 124. člena. Glede prihrankov, za katere sodišče doslej ni uspelo pridobiti podatkov, bo moralo sodišče prve stopnje tožnici dati možnost, da se seznani s pridobljenimi informacijami ter se do njih opredeli, nadaljnje postopanje sodišča pa je odvisno od tožničinega reagiranja nanje, ki ga pritožbeno sodišče sedaj ne more predvideti (primerjaj prvi odstavek 7. člena ZPP). V zvezi s prihranki iz življenjskega zavarovanja pri Helvetii pa pritožbeno sodišče dodaja še naslednje: toženec je sicer res izpovedal, da je iz tega naslova dvignil 10.000,00 CHF, zato sama po sebi ni napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnici prisodi polovico tega zneska, ker je očitno, da je toženec do teh sredstev lahko prišel, torej zavarovalni primer (tedaj) še ni nastopil. Vendar toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v ta "sklad" vplačeval tudi po razvezi zakonske zveze s tožnico, zato je za pravilno odločitev nujno potrebno, da sodišče ugotovi časovno obdobje, v katerem je toženec plačeval prispevke, ter iznos ob razvezi. Če znesek 10.000,00 CHF predstavlja denar, ki se je na toženčevem računu nabral do razveze, potem je tožnica upravičena do polovice tega zneska, če pa je znesek nižji, tožnici pripada le polovica tega, nižjega zneska. V primeru, da je znesek višji, pa tožnici pripada polovica zneska, ki ga je imel toženec ob razvezi, za razliko (torej nad tem zneskom) pa bo moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti zgoraj navedene določbe Švicarskega civilnega zakonika.

Odločitev o razveljavitvi 4. točke izreka izpodbijane sodbe je posledica odločitve pritožbenega sodišča, da se razveljavita 1. in 3. točka izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 353/2008
• VSL sklep II Ip 4414/2007
• VSL sklep III Cp 5330/2006