VSL sodba I Cp 6739/2006

Jedro

V sodni praksi je bilo ustaljeno stališče o valorizaciji akontacij oziroma plačanih zneskov s strani zavarovalnic oškodovancem na račun odškodnine. Stališče izvira iz časa nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vrednostna razmerja. Te razmere so bile razlog, da so bile predpisane visoke zamudne obresti, zaradi česar je prevladalo stališče, da se zamudne obresti (ki so tedaj v veliki meri opravljale funkcijo valorizacije glavnice) prisojajo šele od izdaje sodbe, s katero je bila odškodnina določena. Enako obravnavanje obeh strank in enako varstvo pravic sta zahtevala, da se je na isti dan (torej dan izdaje sodbe) upoštevala tudi realna vrednost že plačane akontacije. Uveljavitev OZ in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A) sta narekovala spremembo take sodne prakse, in sicer tako, da se zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo priznavajo oškodovancem od zamude dalje (oziroma, če je ta nastala pred uveljavitvijo OZ, od uveljavitve OZ dalje), in sicer v tistem delu, ko predpisane zakonske zamudne obresti predstavljajo prave zamudne obresti oziroma v tistem delu, v katerem ne predstavljajo valorizacijskih obresti. Obenem je sodna praksa zavzela stališče, da se plačila na račun odškodnine (akontacije) valorizirajo z obrestmi po temeljni obrestni meri ali po dogovoru (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 26.6.2002, Pravna mnenja, I/2002). ZPOMZO-A je namreč številčno ločil prave zamudne obresti (po 13,5 odstotni obrestni meri - 2. člen ZPOMZO-A) in valorizacijske obresti po temeljni obrestni meri (TOM - 1. odstavek 3. člena ZPOMZO-A). Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003, ZPOMZO-1) pa je odpravil temeljno obrestno mero, ki je predstavljala letno mero za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju (2. člen), s čimer je odpravil valorizacijo kot del obrestne mere zamudnih obresti. Zato za čas po 28.9.2003 (uveljavitev ZPOMZO-1) po presoji pritožbenega sodišča ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij, saj v 371. členu OZ ohranja načelo monetarnega nominalizma (sicer kot dispozitivno pravno pravilo, a dogovor v konkretnem primeru ni bil zatrjevan).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za znesek 1.219.700,00 SIT in v delu, ki se nanaša na plačevanje mesečne rente, postopek ustavilo. S sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 378.341,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.400.000,00 SIT od 23.1.2004 do 18.5.2004, od zneska 176.641,00 SIT od 19.5.2004 dalje in od zneska 201.700,00 SIT od 23.1.2004 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 102.851,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje za nematerialno škodo odmerilo previsoko odškodnino glede na pridobljeni izvedenski mnenji in glede na veljavno sodno prakso. Tožnica je v prometni nesreči utrpela lažje poškodbe, in sicer udarnino prsnega koša, zvin vratne hrbtenice in zvin levega kolena. Tožena stranka se pri tem v celoti sklicuje na navedbe iz odgovora na tožbo. Ni utrpela udarnine srca ne zloma prsnice ne poškodbe glave, kar je ves čas postopka zatrjevala. Na travmatološki kliniki je bilo zdravljenje zaključeno že decembra 2002. Mesec dni je na lastno iniciativo nosila ovratnico, kar je bilo po mnenju obeh sodnih izvedencev medicinske stroke strokovno neutemeljeno, nepotrebno in neprimerno, ker tožnica že ob prvem pregledu ni imela zavrte gibljivost in je samovoljna nošnja ovratnice oslabela vratno mišičje. Tudi sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da je tožnica na lastno iniciativo nosila ovratnico mesec dni, vendar tega dejstva pri odmeri ni upoštevalo, ravno tako pa tudi ne, zakaj meni, da ugovor tožene stranke, da je zaradi tega upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine, ni utemeljen. Dr. S. je zavzel stališče, da sta prometni nesreči dne 11.11.1999 in 26.7.1001, ko je tožnica prav tako utrpela zvin vratne hrbtenice, vplivali na težave, kot jih je navajala oškodovanka. Ravno tako je imela predhodno poškodovano levo koleno. Tudi dr. A. je izpovedal, da so subkronične spremembe na elektromiografiji posledica predhodnih poškodb. Do ugovorov tožene stranke v tej smeri se sodišče ni izreklo, ravno tako ni obrazložilo, zakaj je verjelo dr. A., ne pa dr. S., katerega mnenje tožeča stranka ni sprejela zgolj zato, ker je potrjevalo ugotovitev, da zloma prsnice ni bilo. In končno je sodišče napačno opravilo revalorizacijo s strani tožene stranke že izplačane odškodnine. Tožena stranka je predlagala revalorizacijo izplačanega zneska od 18.5.2004 dalje. Sodišče je zapisalo, da revaloriziran znesek na dan 6.7.2006 znaša 1.223.359,00 SIT; revalorizacijske obresti bi tako za več kot 2 leti znašale le 3.659,00 SIT, kar je že na prvi pogled zmotno in nelogično. Tožena stranka tako pritožbenemu sodišču predlaga, da v primeru, če tožbenega zahtevka za nematerialno škodo, ki presega že plačano odškodnino, ne bo v celoti zavrnilo, ponovno opravi ustrezno revalorizacijo že izplačane odškodnine in toženi stranki naloži v plačilo ustrezno nižji znesek.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba je samostojno sredstvo zoper določeno sodno odločbo in pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo in mejah razlogov, ki so v njej navedeni (po uradni dolžnosti pazi le na kršitve, ki so izrecno navedene - 1. in 2. odstavek 350. člena ZPP). Zato se pritožnik ne more sklicevati na svoje druge vloge (konkretno odgovor na tožbo) in navedbe, ki jih je v njih podal med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge. Čeprav izrecno ne pove, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, iz njene obrazložitve izhaja, da sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo vseh razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) - zlasti ne, zakaj tožnica ni upravičena do zmanjšane odškodnine zaradi samoiniciativnega nošenja ovratnice, zakaj je verjelo izvedencu dr. A. in ne dr. S. in o ugovorih tožene stranke o tem, da so določene težave tožnice posledica poškodb, ki jih je utrpela v drugih nesrečah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsi razlogi o odločilnih dejstvih navedeni, jasni in ustrezni. Na konkretne očitke pa odgovarja:

Tožena stranka je res že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da je bila zaradi nošenja vratne opornice nepremoženjska škoda tožnice večja, kot bi bila sicer. Vendar pa na izrecno vprašanje glede potrebe po nošenju vratne opornice (sklepa o postavitvi izvedenca z dne 14.6.2005 in 22.12.2005) in mnenju obeh izvedencev, da je tožnica nosila vratno opornico samoiniciativno in da v določenih primerih ovratnice sploh ni primerno nositi, ker zaradi tega oslabi vratno mišičje, izvedenca nista zaradi tega ugotovila kakšnega daljšega zdravljenja ali večjih nevšečnosti med zdravljenjem tožnice (dr. S. je le pogojno zapisal, da bi bila trdna opornica škodljiva, vendar tega ni potrdil). Izvedenec dr. A. je bil tudi zaslišan na obravnavi dne 6.7.2006 in tudi na vprašanja obeh pravdnih strank o kakšni večji škodi zaradi tega ni govoril. Tako je tudi sodišče prve stopnje lahko v svojih zaključkih ugotovilo le, da je tožnica ovratnico nosila na lastno iniciativo, ne pa tudi kakšnega njenega večjega prispevka k nastanku negmotne škode. Še kakšni posebni razlogi o neutemeljenosti ugovora tožene stranke, podanega v odgovoru na tožbo (razen izrecnega zapisa, da ugovor ni utemeljen), tako niti niso potrebni.

V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo dr. A., ne pa dr. S., pritožbeno sodišče opozarja na razloge sodbe na strani 4. Tu je sodišče jasno zapisalo, da se izvedenski mnenji obeh izvedencev bistveno ne razlikujeta, da pa je sprejelo mnenje izvedenca dr. A., ker sta ga sprejeli obe pravdni stranki. Sicer pa je tudi izvedenec dr. A. - enako kot dr. S. - ugotovil, da tožnica ni utrpela zloma prsnice in tako je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Kar pa se tiče trditev, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o ugovorih tožene stranke o tem, da so določene težave tožnice posledica poškodb, ki jih je utrpela v drugih nesrečah, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti ugovori oziroma te trditve ne predstavljajo trditev o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker je zaključilo, da posledica poškodb v obravnavni prometni nesreči ni nikakršno zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnice. Zato o ugovorih tožene stranke, da je to posledica drugih prometnih nesreč, sodišču prve stopnje ni bilo treba razpravljati in se do njih opredeljevati.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, pa tudi ne druge kršitve iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora po določilu 2. odstavka 350 . člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Ugotovljenega dejanskega stanja - obsega škode - pritožba posebej niti ne izpodbija. Glede na trditve, da je tožnica v nesreči utrpela le lažje poškodbe in ne vseh tistih, ki jih je zatrjevala, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je ravno take poškodbe sodišče prve stopnje tudi ugotovilo; na trditve, da je bilo na travmatološki kliniki zdravljenje zaključeno že decembra 2002, pa, da ni relevantno, kdaj je bilo zaključeno zdravljene na določeni kliniki, temveč kdaj je bilo zdravljenje zaključeno nasploh. Za to pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo zaključeno 13.10.2003. Sicer pa je glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so upoštevajoč dejstvo, da je šlo le za lahko telesno poškodbo, relativno daljše in obsežnejše od običajnih nevšečnosti in bolečin ob takih poškodbah, sodišče prve stopnje tožnici priznalo pravično denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode. Enako velja za odškodnino za strah, ki je bil glede na prvotno diagnozo intenzivnejši. Pritožbeno sodišče torej sodi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine tožnice primerno upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnin, ki zahteva tudi upoštevanje okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Pritožbena graja odmere odškodnine je torej neutemeljena, saj ta ustrezno upošteva kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in predstavlja primerno satisfakcijo tožnici za utrpelo škodo.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja valorizacije s strani tožene stranke plačanega zneska odškodnine. Tožena stranka je tožeči stranki dne 18.5.2004 plačala 1.219.700,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da ta znesek na dan zaključka glavne obravnave 6.7.2006 znaša 1.223.359,00 SIT. V sodni praksi je bilo res ustaljeno stališče o valorizaciji akontacij oziroma plačanih zneskov s strani zavarovalnic oškodovancem na račun odškodnine. Stališče izvira iz časa nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vrednostna razmerja. Te razmere so bile razlog, da so bile predpisane visoke zamudne obresti, zaradi česar je prevladalo stališče, da se zamudne obresti (ki so tedaj v veliki meri opravljale funkcijo valorizacije glavnice) prisojajo šele od izdaje sodbe, s katero je bila odškodnina določena. Enako obravnavanje obeh strank in enako varstvo pravic sta zahtevala, da se je na isti dan (torej dan izdaje sodbe) upoštevala tudi realna vrednost že plačane akontacije. Uveljavitev OZ in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A) sta narekovala spremembo take sodne prakse, in sicer tako, da se zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo priznavajo oškodovancem od zamude dalje (oziroma, če je ta nastala pred uveljavitvijo OZ, od uveljavitve OZ dalje), in sicer v tistem delu, ko predpisane zakonske zamudne obresti predstavljajo prave zamudne obresti oziroma v tistem delu, v katerem ne predstavljajo valorizacijskih obresti. Obenem je sodna praksa zavzela stališče, da se plačila na račun odškodnine (akontacije) valorizirajo z obrestmi po temeljni obrestni meri ali po dogovoru (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 26.6.2002, Pravna mnenja, I/2002). ZPOMZO-A je namreč številčno ločil prave zamudne obresti (po 13,5 odstotni obrestni meri - 2. člen ZPOMZO-A) in valorizacijske obresti po temeljni obrestni meri (TOM - 1. odstavek 3. člena ZPOMZO-A). Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003, ZPOMZO-1) pa je odpravil temeljno obrestno mero, ki je predstavljala letno mero za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju (2. člen), s čimer je odpravil valorizacijo kot del obrestne mere zamudnih obresti. Zato za čas po 28.9.2003 (uveljavitev ZPOMZO-1) po presoji pritožbenega sodišča ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij, saj v 371. členu OZ ohranja načelo monetarnega nominalizma (sicer kot dispozitivno pravno pravilo, a dogovor v konkretnem primeru ni bil zatrjevan). Čeprav vprašanje v sodni praksi še ni enotno rešeno (prim. sodbi Višjega sodišče v Ljubljani II Cp 5296/2006 in II Cp 2322/2005), glede na navedeno pritožbeno sodišče sodi, da pritožba tožene stranke tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o prenizki stopnji valorizacije že plačanega dela odškodnine, ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1166/2014
• VSL sodba II Cp 2039/2009
• VSM sodba I Cp 353/2014