VSL sodba I Cp 6480/2006

Jedro

V spornem primeru je bil arhitekturni objekt - oprema hotelske igralnice, odstranjen in nadomeščen z novim. Nameščena je bila povsem druga in drugačna oprema, spremenjena so bila gradbena in obrtniška dela ter instalacije, ostala je le stara etažna plošča in stari vertikalni stebri. Zato predstavlja materialnopravno podlago za rešitev sporne zadeve določba 3. odstavka 45. člena ZASP, po kateri ima v primeru, ko gre za uničenje arhitekturnega objekta, avtor le pravico do fotografiranja dela in do izročitve reprodukcij načrtov, ne pa tudi pravice do prednostne ponudbe za postavitev novega objekta iz 1. odstavka 44. člena ZASP.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 23.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, vse v roku 8 dni. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke.

Proti navedeni tožbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Poudarja, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na komentar zakona - ZASP, čeprav so nekatere opredelitve avtorjev komentarja sporne. V konkretnem primeru ni šlo za funkcionalno spremembo prostora, igralnica je namreč ostala igralnica. Bila je postavljena v prostor, ki tudi predstavlja avtorsko delo. Šlo je za zaključen sklop, ki je kot celovito avtorsko delo v okviru hotela M. Sodišče je pri tem spregledalo, da se določba 3. odstavka 45. člena ZASP nanaša na arhitekturne objekte ne pa na arhitekturno avtorsko delo. Teorija in sodna praksa sta razčistili, da neuporabni objekti ne morejo biti kot avtorsko delo varovani tako, da jih ni mogoče odstraniti oziroma uničiti. Šlo je za objekte, kjer ni bilo namena uničiti avtorskega dela, kjer ni bilo mogoče zagotoviti drugačne nadomestitve objekta kot z uničenjem. V konkretnem primeru je šlo za predelavo, ne pa za uničenje. Samo dvigalo in stopnice ter tudi bifejski del, vhodni del, so ostali. Tudi po določbi 19. člena ZASP, ki ga uporabi sodišče prve stopnje, ni mogoče obrazlagati delitve med uničenjem in predelavo. Tudi ni primerna argumentacija z žaljivim posegom. ZASP v tekstu iz leta 1995 ni uredil proste predelave arhitekturnega objekta, to je bilo storjeno šele s kasnejšo spremembo zakona, kar je za to zadevo neupoštevno. Prav tako se je na pravico lastnika do uničenja arhitekturnega objekta ob sedaj veljavnem, tekstu zakona zgolj posredno sklepalo. To govori le o arhitekturnem objektu in ne o avtorskem delu. Terminološko je zadeva glede objekta jasna, čeprav so komentatorji ZASP ob pomanjkljivih določbah ponovno želeli zadevo raztegniti na vsa arhitekturna dela. Toženi stranki bi tudi morali pisno ponuditi tožniku realizacijo njegove prednostne pravice do predelave. Ni možen enostaven sklep, da glede na natečaj ponudba ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje se tudi v tem delu nepravilno sklicuje na stališče komentatorjev, da se prednostna pravica uresniči tako, da v natečajnem postopku sodeluje tudi toženec, med enakimi ponudniki pa ima prednost. Zakon ne govori o natečaju. Gre za pravico avtorja, da upoštevaje želje lastnika delo predela tako, da bo zadržano njegovo avtorstvo in v okviru prvotnega avtorstva nadgrajevano. Ob pravilni uporabi ZASP bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti tožnikovo pravico do prednostnega dela na predelavi igralnice v L.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravotvorna dejstva:

-tožnik kot avtorsko delo, v zvezi s katerim zahteva s predmetno tožbo plačilo zneska odškodnine, navaja - izdelavo tlakov, stropov, sten in fiksne opreme v igralniškem delu;

-navedeno delo je bilo po tožnikovi izpovedbi v celoti odstranjeno, spremenjena so bila tudi gradbena in obrtniška dela, ostala je le etažna plošča in vertikalni stebri, takšno stanje pa izkazujejo tudi listine, fotografije in izpovedba priče B. K.;

Glede na te nesporne ugotovitve pa je edino mogoč nadaljnji dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo sporno avtorsko delo odstranjeno in da torej ne obstaja več. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da konkretnem primeru ni bil zgolj predelan, temveč uničen arhitekturni objekt - to je celotna igralnica, kot notranji arhitekturni objekt, ki ga je ustvaril tožnik. Le na njem v tej pravdi tožnik zatrjuje avtorske pravice. Zato v pritožbi izpostavljena okoliščina, da so ostala ohranjena tla in nosilne stene ter nadalje ostal ohranjen bifejski del ter stopnišča in dvigala, na navedeni zaključek ne vplivajo. Nanizane ugotovitve nedvoumno izkazujejo, da noben od v pritožbi izpostavljenih delov ni spadal v samo igralnico kot sestavni del avtorskega dela, ki je predstavljal samostojen arhitekturni objekt, temveč je zgolj predstavljal nujni sestavni element zgradbe hotela, v kateri se je igralnica nahajala. Zato ustrezne materialnopravne podlage ne predstavlja določba 44. člena ZASP, ki ureja posledice predelave avtorskega dela in torej ne njegovega uničenja, kot pravilno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje.

V spornem primeru tako predstavlja odločilno materialno pravno podlago za rešitev sporne zadeve - določba 3. odstavka 45. člena ZASP, po kateri ima v primeru, ko gre za uničenje arhitekturnega objekta avtor zgolj dve pravici in sicer 1. da delo fotografira in 2. da na svoje stroške zahteva izročitev reprodukcij načrtov. Nobeno od teh pravic pa tožnik v tej pravdi ne uveljavlja. Za takšen primer zakon torej tudi ne določa pravice avtorja do prednostne ponudbe za postavitev novega objekta, kot je to določeno za predelavo arhitekturnega objekta iz 1. odstavka 44. člena ZASP, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Omenjena zakonska ureditev lastniku objekta, kjer se nahaja notranji arhitekturni del oziroma arhitekturni objekt, ki predstavlja avtorsko delo, pušča pravico, da v okviru uresničevanja lastninsko pravnega upravičenja do uporabe stvari, takšno arhitekturno delo povsem odstrani ter ga nadomesti oziroma zamenja z delom drugega avtorja. Zakon v tem primeru daje prednost lastniku, saj bi mu v nasprotnem primeru z vezanostjo na ohranjanje podobe objekta (bodisi zunanje bodisi notranje) oziroma nemožnostjo njegovega predrugačenja na podlagi izbire drugega izvajalca (arhitekta) drastično omejil izvrševanje njegove lastninske pravice na nepremičnini. Lastniku objekta je potrebno pustiti odločitev, da podobo objekta povsem spremeni, da torej odstrani tudi prejšnjo podobo ter zaradi uresničitve svojih poslovnih, tržnih, osebno-estetskih ali drugih interesov ali zgolj potrebe po spremembi v tem primeru izbere tudi drugega arhitekta. Le če se odloči zgolj za predelavo avtorskega dela mora takšen poseg, ki zaradi siceršnje ohranitve osnovne podobe oziroma vsaj bistvenih zametkov avtorskega dela po opravljenem posegu, lahko privede tudi do skazitve avtorjevega dela oziroma kršitve pravice do spoštovanja dela, prednostno ponuditi samemu avtorju, da on spremeni svoje delo. Le v tem primeru zakon varuje avtorja, v takšnem obsegu, da poseg, ki ne bo odstranil avtorskega dela samega po sebi, temveč ga le spremenil, lahko izvede sam. V tem primeru tudi lastnika ni potrebno varovati bolj kot si je z odločitvijo, da delo določenega avtorja vendarle ohrani (le predela ga), zavestno ali morda zgolj podzavestno ali nezavedno implicite sam začrtal.

Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka podrejeno utemeljevalo tudi v luči določbe 44. člena ZASP, ki ureja avtorjeve pravice v primeru predelave arhitekturnega objekta. Zato se pritožbeno sodišče, ki sicer soglaša tudi s pravno razlago sodišča prve stopnje navedene zakonske določbe, kolikor se ta nanaša na ugotovitev o izčrpanju prednostne pravice tožnika, ki se je prijavil na razpis za izdelavo novega igralniškega dela hotela, s pritožbenimi očitki v tem delu natančneje ni ukvarjalo.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009