<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 3565/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CP.3565.2006
Evidenčna številka:VSL51269
Datum odločbe:23.05.2007
Področje:civilno procesno pravo - obligacijsko pravo
Institut:pogodbena odškodninska odgovornost upravljavca pokopališča - pasivna legitimacija - nujno sosporništvo

Jedro

V zadevi ni podana pasivna legitimacija in je bilo treba zahtevek na restitucijo oziroma vrnitev groba zavrniti, saj je upravljavec pokopališča oddal grob novi stranki, ki je tam pokopala umrlega svojca. Ni mogoče naperiti dveh posebnih tožb proti upravljavcu pokopališča in proti novemu najemniku groba z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izkop drugega pokopanega in vrnitev groba v posest tožeči stranki. Kljub temu pa je upravljavec pokopališča odškodninsko odgovoren zaradi kršitve najemne pogodbe in mora zato plačati tožniku duševne bolečine zaradi pietete do starih staršev, ki so bili pokopani v grobu, katerega je neutemeljeno prekopala prvotožena stranka.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v III. točka 4 izreka spremeni tako, da se znesek "150.000,00 SIT" nadomesti z zneskom "300.000,00 SIT".

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba prvotožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka mora plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 185,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku paricijskega roka za vročitev sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke razen delno odškodnine in naložilo prvotoženi stranki plačilo 150.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2003 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevke proti drugotoženi stranki S. B.

Prvotožena stranka vlaga pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Vztraja, da je bila najemnica grobov štev. 62 in 63 Ro. E. in ni podala nobene izjave o odpovedi pravice do groba. Pogodba iz leta 1994 med tožečo in prvotoženo stranko pa je bila dejansko le pogodba o desetletnem plačilu najemnine vnaprej in nima zveze z najemno pogodbo. Najemnino lahko plača vsak, ne le najemnik. Če bi se pritožbeno sodišče strinjalo, da je pogodba iz leta 1994 najemna, pa je po samem zakonu prenehala zaradi 599. člena 2. odstavek OZ, kot tudi določajo predpisi s področja pokopališke dejavnosti. Pravica Ro. E. kot najemnice vse do odpovedi v letu 2003 je močnejša od pravice tožnika. Tako tudi tožeča stranka ni upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin v zvezi s prekopom groba, zato je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sicer pa tožnik ni obiskoval groba, ni se zanimal, saj živi v Nemčiji in ni upravičen do odškodnine.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni upoštevalo, da ima vsak od tožencev svojo vlogo pri posegu v tožnikove pravice na grobovih, zaradi katerih ima tožnik pravico do vzpostavitve prejšnjega stanja. Sicer pravilno zaključuje, da je tožnik po podpisu najemne pogodbe z dne 9.2.1994 postal najemnik obeh grobov za nedoločen čas ter plačilo najemnine 10 let. Prvotožena stranka pa je po smrti moža tretje toženke enostavno posegla v najemno razmerje, grob prekopala in dala tretji osebi in zamolčala, da gre za tretje toženo. Tožnikovo najemno razmerje še vedno velja. Tožnik je skušal plačati najemnino od leta 2003 dalje, vendar je prvotožena stranka to možnost odklanjala, na poziv o podatkih o višini najemnine pa ni odgovarjala. Podlaga najemne pogodbe je bil Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč ter njegova določba 22. člena, da ima pravico do najema groba oseba, ki je poravnala stroške. Prenos je mogoč samo pisno. Oba groba je najel pokojni Ru. E., tožnikov ded in ko je leta 1964 pokopal svojo ženo in tožnikovo babico, so bili pokriti stroški iz prihrankov Ru. E. Zato je na potrdilu navedeno njegovo ime in naslov. Sin R. E., pokojni mož drugotoženke, je samo izvrševal pokojnikovo voljo pokriti stroške pogreba. Po smrti R. E. pa očitno drugotoženka ni več pristajala na plačilo najemnine in prišlo je do najemnega razmerja s tožnikom. Pogodbe med tožnikom in prvotoženo ni izpodbijal nihče. Prvotožena stranka S. B. ni smela oddati groba, ki je bil oddan tožniku. Sodišče je pri zavrnitvi zahtevka za postavitev v prejšnje stanje navedlo zmotne razloge. Tožnik je postavil odškodninski zahtevek na podlagi 164. člena OZ. Tožena stranka je vztrajno zakrivala podatke o tedanji najemnici, tretja toženka pa je odklanjala vstop v pravdo in ni bila pripravljena izpovedati kot stranka. Na obravnavi se je brez razloga izognila zaslišanju, sodišče pa je opustilo njeno zaslišanje kot priče po tožnikovem dokaznem predlogu. Tretje toženka ni prevzela praznega prostora, ampak je v trenutku povpraševanja videla urejen grob z obeležji in napisi tožnikovih starih staršev. O časovni povezanosti se da sklepati tudi iz izjav priče R. G. in I. O.. Tretje toženka bi se morala prepričati in poznati pravna pravila, med drugim Odlok o pokopališkem redu v Občini Trebnje. Zaradi vedenja, da posega v tuj grob, obstoji njena odškodninska odgovornost in podlaga za vzpostavitev v prejšnje stanje. Pogodba tretje toženke nima pravnega učinka po določbi 2. odstavka 255. člena OZ. Sodišče zmotno sklepa po pravilih stvarnega prava in določbe 98. člena SPZ. Drugotoženka v odgovoru na tožbo priznava, da ni bila najemnica in da najemnega razmerja s prvotoženko ni sklenila. Drugotoženka je dobro vedela za sklenjeno najemno pogodbo, saj je vedela, da je najemnina poravnana in da ni sama plačala tega. Sporočila je prvotoženi stranki, naj tožnika ne obveščajo, ne pošiljajo računov za najemnino ter da grob prepušča prvotoženki za oddajo v najem tretji osebi. Tudi po telefonu je večkrat prosila, da oddajo grob naprej. Gre za hudo malomarnost oziroma naklepno ravnanje s ciljem škoditi tožniku. Sodišče pa bi moralo zaslišati tretje toženko. Sodišče ni pribavilo evidence najemnikov grobov, temveč se je zadovoljilo z evidenco plačanih najemnin. Sodišče je prenizko vrednotilo plačilo odškodnine za plačilo nematerialne škode. Tožnikova stara starša sta ostala brez obeležja, tožnik ne more držati besede staremu očetu in moralne dolžnosti o oskrbovanju groba. Sedaj potuje mimo in se ne ustavlja v Sloveniji. Prazniki, zlasti 1. november, ostaja prazen. Vztraja pri odškodnini 500.000,00 SIT.

Na vročeno pritožbo ostale stranke niso odgovorile.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za odgovor na vprašanje, kdo je bil najemnik dveh grobov na pokopališču v Š., ali je smela prvotožena stranka prekopati oba grobova in skleniti novo najemno pogodbo za isti prostor s S. B. Ob takšnem dejanskem stanju je treba tudi odgovoriti na vprašanje, ali je lahko tožeča stranka uspešna s posamičnim zahtevkom proti prvo in drugotoženi stranki iz naslova kršitve najemne pogodbe tako, da zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, ne da bi pri tem zahtevku hkrati zajela tudi novo najemnico S. B.; pač pa toži z novo tožbo S. B. na vrnitev posesti oziroma restitucijo obeh grobov v stanje v kakršnem sta bila pred posegom spomladi 2003. Neprerekano dejstvo v pravdi je, da je nova najemnica najela oba grobova in da je v grobu sedaj pokopan pokojni mož S. B.

Že iz dejstva, da je vsaka najemna pogodba lahko pogodba le med strankama oziroma učinkuje inter partes, je jasno, da tretje osebe ne morejo posegati v pogodbe. To velja za vse pravdne stranke. Vendar je zaradi posebnosti najema groba, kar ureja Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (ZPPDUP, Ur.l. SRS štev. 34/94 - 2/2004) treba upoštevati, da se z zahtevkom na izkopavanje in prenašanje umrlih na drugo pokopališče ali grob ne more prosto razpolagati oziroma so vse določbe zakona kogentne in stranke o tem ne morejo prosto razpolagati (primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr.štev. II Ips 384/2006). To pomeni, da ni mogoče z dvema tožbama od različnih toženih strank posebej zahtevati, da prekopljejo sedaj novo nastali grob in vzpostavijo v prejšnje stanje prvotni grob, kjer sta bila pokopana stara starša tožeče stranke. Le s tožbo, v kateri bi bili zajeti vsi, ki morajo pri tem sodelovati (primerjaj 9. člen ZPPDUP, 39 člen ZPPDUP) ob dokazani ustrezni odškodninski solidarni odgovornosti. Tako se izkaže, da je lahko restitucijski zahtevek tožeče stranke možen le ob skupnem zahtevku proti zlasti prvo in tretjetoženi stranki, ki morata dovoliti in omogočiti, da se najprej umrli izkoplje in prenese na drugo mesto oziroma grob, šele nato je mogoče izročiti v posest oba grobova tožeči stranki. Tako ne more tožeča stranka najprej od krajevne skupnosti zahtevati restitucije, ne da bi dobila pri tem soglasje S. B., katere umrli mož je pokopan sedaj v grobu in tudi ni mogoče zahtevati samo od S. B., da vrne grob tožeči stranki brez sodelovanja prvotožene stranke, ki opravlja tam pokopališko in pogrebno dejavnost. Ker je zaradi pravne narave zadeve lahko rešitev enaka le za vse stranke, gre za nujno enotno sosporništvo, ki v tem primeru ni podano. Tožbeni zahtevek iz naslova restitucije je že zato neutemeljen. Združevanje pravd pri tem ne more popraviti pomanjkanja pasivne legitimacije.

Vendar je treba odgovoriti tožeči stranki, da ji v pravdi tudi ni uspelo dokazati, da bi bila S. B. nedobroverna oziroma, da bi šlo za sodelovanje toženih strank proti tožeči stranki v pomenu storitve protipravnega dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tudi dejstvo, da mesto, v katerega je S. B. želela pokopati svojca, še ni bilo prosto, še ne pomeni, da je vedela, da obstoji najemna pogodba med tožečo stranko in prvotoženo stranko. Ni mogoče mimo dejstva, da je prvotožena stranka opravljala pokopališko in pogrebno dejavnost in urejala pokopališče v tem kraju in zato bila pooblaščena, da ponudi prosto mesto za pokop umrlega. Poleg tega si tožeča stranka zmotno razlaga 2. odstavek 599. člena OZ tako, da je po samem zakonu prenehala veljati najemna pogodba med prvotoženo in tretjetoženo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je pogrebna dejavnost in urejanje pokopališč posebno občutljiva dejavnost in je zato tudi bila že v 2. členu ZPPDUP razglašena za komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena. Zato ni mogoče mimo določb tega zakona in Odloka o pokopališkem redu za pokopališča na območju Občine Trebnje (Skupščinski Dolenjski list, štev. 5/83). Ni mogoče s posebnima tožbama proti tožencema doseči, da bi mimo določb ZPPDUP posegli v grob, ki je sedaj na pokopališču ob veljavni drugi najemni pogodbi.

Pač pa ima tožeča stranka prav, da je najprej imela ona veljavno sklenjeno pogodbo s prvotoženo stranko. Po določbi 12. člena Odloka o pokopališkem redu za pokopališče na območju Občine Trebnje so najemne pogodbe sicer lahko sklenjene le za določen čas in najmanj za dobo deset let z možnostjo obnavljanja oziroma podaljševanja. V 13. členu je kogentno določeno, kdaj sme upravljalec pokopališča odpovedati najemno pogodbo in v konkretnem primeru je ne bi smel odpovedati. V vsakem primeru bi pa moral obvestiti tožečo stranko, da namerava grob, v katerem so bili pokopani njegovi stari starši, prekopati in oddati novemu najemniku. Gre torej za kršitev izvajanja najemne pogodbe in tudi kršitev osebnostnih pravic tožeče stranke oziroma pietete do umrlih starih staršev.

Ker je odškodninski zahtevek denarni in pravilno naperjen, pa je bilo treba tožeči stranki pritrditi, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin po 179. členu OZ nekoliko prenizko določena. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino 500.000,00 SIT, sodišče ji je prisodilo 150.000,00 SIT in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo pravni standard pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine, vendar je odmerilo nekoliko prenizko odškodnino. Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbenim navedbam, da je treba ravnanje prvotožene stranke presojati tudi v luči, da ni obvestila tožnika o nameravanem ravnanju in je s tem povzročila tožniku dodatno trpljenje, ko je šele na pokopališču uvidel, kaj se je zgodilo. Tožnik je izpovedal, da je prihajal na grob in da je to obljubil tudi staremu očetu. Gre torej za njegovo pieteto do starih staršev, kar je še ob grobem ravnanju prvotožene stranke bilo dodatno prizadeto. Zato je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo 4. točke 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odškodnino odmerilo na 300.000,00 SIT. Ni pa mogoče ugoditi pritožbi v celoti, saj je sam tožnik povedal, da le enkrat letno prihaja na pokopališče, da dalj časa ni prihajal zaradi znanih razmer, da je za grob skrbela drugotožena stranka in ne on. Za odškodnino v denarju je tako legitimirana prvotožena stranka. Za restitucijski zahtevek pa je glede na posebnosti ZPPDUP treba, da bi bili toženi vsi z enotnim zahtevkom. V vsakem primeru pa bi lahko tožeča stranka zahtevala odškodnino v denarju in s tem lahko zagotovila ureditev novega groba za stare starše. Ni pa mogoče z restitucijskim zahtevkom doseči prekop umrlega svojca tretje tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožeča stranka še trdi, da je sodišče neutemeljeno opustilo zaslišanje tretje tožene stranke kot priče v prvi pravdi. Pri tem prezre, da gre za nedovoljeno novoto, saj v spisu ni dokaznega predloga, da tožeča stranka predlaga zaslišanje tretje toženke kot priče. Ne more pa se sklicevati na dokazne predloge drugih strank. V pritožbi pa ne pojasni, zakaj tega dokaznega predloga ni mogla podati prej (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tudi če bi dala ta dokazni predlog, to ne bi moglo vplivati na rešitev zadeve, saj zahtevek ni naperjen skupno proti vsem trem toženim strankam, ampak posamično. Zaradi že prej pojasnjenega materialnopravnega nujnega sosporništva, pričanje te priče ne bi moglo spremeniti pomanjkanja pasivne legitimacije.

Pritožba še vztraja, da je drugotožena stranka vedela za najemno razmerje med tožečo stranko in prvotoženo in da je namenoma povzročila odpoved pogodbe prvotožene stranke. Pritožbeno sodišče se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je za nastanek odškodninske obveznosti drugotožene stranke prišlo do pretrganja vzročne zveze, ki je eden bistvenih elementov za nastanek odškodninske odgovornosti. Drugotožena stranka ne more storiti škode sama, saj je za upravljalca pokopališča določena izključno prvotožena stranka. Ne more tudi poseči v najemno pogodbo z "nagovarjanjem". Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstoji odškodninska odgovornost drugotožene stranke proti prvotoženi stranki.

O pritožbi prvotožene stranke:

Prvotožena stranka vztraja, da je po določbi 22. člena ZPPDUP lahko bila najemnica le drugotožena stranka kot pravna naslednica svojega pokojnega moža R. E., ki je imel najemno pravico po Ru. E., ki je bil prvi najemnik groba, plačal za najemnino in bil tudi kasneje poleg svoje žene tudi pokopan v grobu (stari starši tožeče stranke). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je res po določbi 22. člena ZPPDUP določeno, da ima pravico do najema groba tisti, ki je poravnal stroške pokopa. Vendar to ni bila drugotožena stranka in tudi z njo ali z njenim pokojnim možem ni bila sklenjena pisna pogodba. Pravica do najema groba mora biti sklenjena v pisni obliki (22. člen zakona in 12. člen odloka). Na konvalidacijo pa se ni mogoče sklicevati, saj je najemnino nesporno plačeval tožnik. Le tožeča stranka je imela sklenjeno pisno pogodbo s prvotoženo stranko in še to na pobudo prvotožene stranke, ki je po zakonu opravljala pokopališko in pogrebno dejavnost. Zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se je sedaj, ko je sama neupravičeno ravnala, prvotožena stranka ne more sklicevati na ničnost prve pogodbe. Zato je podana njena kršitev oziroma neutemeljeno upiranje podaljšanju najemne pogodbe (primerjaj 13. člen Odloka o pokopališkem redu), kar pripelje do odškodninske odgovornosti kršitelja pogodbe, to je prvotožene stranke. Le zaradi specifike problema in postavljenega zahtevka tožnik ne more uspeti z restitucijskim zahtevkom proti prvotoženi stranki, saj bi s tem sodišče poseglo v najemno pogodbo med prvotoženo in tretje toženo stranko in pravico do pietete tretje tožene stranke, ki ima v grobu pokopanega moža. Zato je sodišče prve stopnje moralo zahtevek zavrniti v pomenu restitucije. Pač pa je utemeljeno obsodilo prvotoženo stranko na plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic (razlogi o tem glej pri odgovoru na pritožbo tožeče stranke). Prvotožena stranka izpodbija dejansko stanje in meni, da tožnikova škoda ni bila pravnorelevantna škoda, ker se ni zanimal za grob in groba ni obiskoval, ker je živel v Nemčiji. Pri tem pa prezre, da je sodišče prve stopnje poklonilo vero tožniku in njegovi izpovedbi, da je prihajal na grob starih staršev, da jih je imel rad in želel oba grobova obdržati in prihajati še na pokopališče. Odnos prvotožene stranke do tožnika, pa kaže, da ravno prvotožena stranka nima ustreznega pogodbenega ravnanja in pietete, saj tožnika niti ni obvestila o tem, da namerava prostor oddati drugi stranki.

Tožeča stranka se tudi sklicuje na določbo 2. odstavka 599. člena OZ. Tudi zanjo velja, da ni mogoče posegati v pogodbe in uveljavljati svojo pravico do posesti v takih primerih, kot je konkretna zadeva. Res je, da ima tožnik kot posestnik, ki ni lastnik, pravico do pravnega varstva posesti, vendar je od narave pravice do posesti odvisno, proti komu lahko upravičenec uveljavlja sodno varstvo. Tožnik je pravico do posesti groba pridobil na podlagi najemne pogodbe, torej na podlagi obligacijskega razmerja. Značilnost obligacijskega razmerja je njegova relativnost. Vendar glede na to, da je zemljišče, ki ga občani v komunalnih skupnosti določijo za pokopališče, javna stvar, na kateri ni mogoče pridobiti stvarnopravne pravice, ni mogoče govoriti o absolutnem učinkovanju posesti. Vendar bi prvotožena stranka morala odgovoriti na tožnikovo ponudbo o obnovitvi najemne pogodbe (primerjaj 13. člen odloka) in skleniti novo pogodbo oziroma podaljšati pogodbo, ali pa tožniku predlagati prekop in onemogočiti ohranitev obeh grobov in s tem tožnikove pietete do umrlih starih staršev. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke in utemeljen odškodninski zahtevek tožeče stranke.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o zadevi, je prisodilo tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka od prisojenih dodatnih 150.000,00 SIT. Stroški za pritožbo, DDV, sodno takso znesejo 44.400,00 SIT oziroma 185,28 EUR, kar se naloži v plačilo prvotoženi stranki. Prvotožena stranka pa s pritožbo ni uspela, in ji ne gredo pritožbeni stroški. Ker je tožeča stranka uspela dodatno le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških na prvi stopnji. Stroški so nastali pretežno z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevkov, s katerimi tožeča stranka ni uspela.

 


Zveza:

ZPPDUP člen 2, 9, 22, 39, 2, 9, 22, 39. OZ člen 599, 599/2, 599, 599/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDY5NA==