<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba IV Cp 3876/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:IV.CP.3876.2007
Evidenčna številka:VSL53836
Datum odločbe:17.10.2007
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:otrokovi stiki - omejitev stikov - načelo najblažjega posega

Jedro

Pri izbiri ukrepa za zavarovanje otrokovih koristi mora sodišče vselej upoštevati načelo najblažjega posega. Po tem načelu je treba pri izbiri ukrepa upoštevati, naj se opravi ukrep, s katerim bodo starši čim manj prizadeti, če se z njim da zavarovati koristi otrok. To je treba upoštevati tudi pri odločanju o načinu izvrševanja otrokovih stikov. Sodišče lahko pravico staršev do stikov z otrokom po navedeni določbi 106. člena ZZZDR omeji le toliko, kolikor je potrebno za zavarovanje otrokovih koristi.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi:

"Stiki med mld. T. J. in toženo stranko S. J. se izvajajo vsak ponedeljek od 14.00 do 15.45 tako, da S. J. pred stikom prevzame in po stiku vrne sina mld. T. J. na pristojni center za socialno delo, tako da je ob prevzemu in vrnitvi mld. T. J. prisotna strokovna oseba centra za socialno delo, ki stikov ne bo dovolila, če bo oče pod vplivom alkohola, oziroma bo center za socialno delo predlagal spremembo načina izvrševanja stikov, če bo toženec pod vplivom alkohola ob vrnitvi. Stiki se sicer izvajajo brez prisotnosti matere.

Mati E. R. je dolžna take stike dopuščati in omogočati, pod izvršbo."

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Najprej je mld. tožnik s tožbo z dne 3.2.2006 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan za obdobje od 1.12.2005 dalje plačevati po 30.000,00 SIT preživnine mesečno. Dne 28.6.2006 je tožbo spremenil tako, da je od sodišča zahteval tudi, naj ga zaupa v varstvo in vzgojo materi, s pripravljalno vlogo z dne 1.7.2006 pa je tožbo popravil še tako, da je kot tožnico navedel tudi mater mld. tožnika (v glavi izpodbijane odločbe je navedba matere kot tožnice po pomoti izpadla, vendar bo to napako lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravilo na podlagi 328. člena ZPP). Toženec je na naroku dne 6.11.2006 predlagal, naj sodišče uredi tudi stike med njim in mld. T. J. tako, da s sinom preživi vsak drugi vikend in med tednom tisti čas, ko tožnica dela popoldne ali ponoči, ter vsak drug rojstni dan. Tožnica pa je stikom nasprotovala.

Tako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo mld. T. J. zaupalo v varstvo in vzgojo materi, očetu je za čas od 3.2.2006 dalje naložilo plačilo preživnine, stike med mld. T. J. in očetom pa je uredilo tako, da se ti izvajajo pod nadzorom strokovne osebe pristojnega centra za socialno delo vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu od 14. do 15. ure, brez prisotnosti matere. Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper odločitev o načinu izvrševanja stikov z mld. sinom in zoper odločitev o stroških postopka se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče dne 18.5.2007 izdalo začasno odredbo z enako vsebino, kot se sedaj glasi končna odločitev o stikih. Meni, da to ni mogoče in da bi morala biti končna odločitev drugačna. Sicer pa toženec opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje ni življenjska, saj z otrokom v prisotnosti tretje osebe ne bosta mogla razviti potrebne intime. Meni, da takšna rešitev ne more biti trajna zlasti še glede na ugotovitev izvedenca, da je otrok močno čustveno navezan na očeta. Toženec tudi meni, da bi moralo sodišče pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati, da je uspel s predlogom za izdajo začasne odredbe, in mu ne bi smelo naložiti, naj tožnici povrne polovico stroškov, ki jih je imela tožeča stranka, ki je predlagala postavitev izvedenca, zlasti glede na odločbo BPP, s katero je bil oproščen plačila stroškov izvedenca.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) v 106. členu določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, da imata oba starša pravico do stikov z otrokom in da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. V petem odstavku 106. člena pa ZZZDR določa, da lahko sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Zakon določa, da stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem ali druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist.

Uvodoma višje sodišče poudarja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v odločbi št. Up-275/97 zavzelo stališče, da je začasna odredba izjemoma lahko enaka tožbenemu zahtevku. Temu stališču sledi tudi sodna praksa in zato so pritožbene navedbe toženca v tej smeri neutemeljene.

Tožnica je v postopku navedla, da je toženec odvisen od alkohola, in da zato stiki med mld. T. J. in očetom otroku niso v korist. Predlagala je postavitev izvedenca in naj sodišče opravi poizvedbe o prometnih prekrških toženca zaradi vožnje pod vplivom alkohola.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo:

* da je bil toženec večkrat obravnavan zaradi kršitev prometnih predpisov pod vplivom alkohola;

* da je toženčeva zloraba alkohola tako kritična, da bi se moral odločiti za zdravljenje;

* da je toženec do svojega stanja nekritičen in mu v tem pogledu ni mogoče zaupati;

* da je T. J. zelo navezan na očeta, da je pri njem močno izražena želja po stikih z očetom in da za pravilni razvoj potrebuje redne, vendar kvalitetne stike z očetom;

* da pristojni center za socialno delo lahko zagotovi stike pod nadzorom vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu od 14. do 15. ure.

Na podlagi teh ugotovitev je stike med T. J. in tožencem omejilo tako, da ti potekajo pod nadzorom centra za socialno delo po eno uro vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tako odločilo zato, da bo lahko strokovnjak centra za socialno delo preveril, ali je toženec prišel na stik trezen in je njegovo stanje primerno za izvajanje stikov ali ne ter bo stike celo prepovedal, če se toženec nanje ne bo ustrezno pripravil.

Toženec v pritožbi poudarja predvsem, da zaradi prisotnosti tretje osebe ne bo mogel z otrokom vzpostaviti tako pristnih stikov kot bi si želel, poudaril pa je tudi, da je izvedenec ugotovil, da bi bili za otroka zaradi čustvene navezanosti na očeta, redni stiki v korist.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravica do stikov je tako pravica otroka kot tudi pravica staršev. Pri izbiri ukrepa za zavarovanje otrokovih koristi mora sodišče vselej upoštevati načelo najblažjega posega. Po tem načelu je treba pri izbiri ukrepa upoštevati, naj se opravi ukrep, s katerim bodo starši čim manj prizadeti, če se z njim da zavarovati koristi otrok. To je treba upoštevati tudi pri odločanju o načinu izvrševanja otrokovih stikov. Sodišče lahko pravico staršev do stikov z otrokom po navedeni določbi 106. člena ZZZDR omeji le toliko, kolikor je potrebno za zavarovanje otrokovih koristi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je zaradi očetove odvisnosti od alkohola nadzor tretje osebe potreben zato, da se ugotovi, ali je toženec v času, ko se izvajajo stiki z otrokom, pod vplivom alkohola oziroma, ali v času, ko je z otrokom uživa alkohol. Vendar je ob tem, na podlagi poročila pristojnega centra za socialno delo, ki je poudaril, naj se očetu omogočijo redni in pogosti stiki med njim in otrokom, in na podlagi izvedenskega mnenja, da je pri otroku močno izražena želja po stikih z očetom, pravilno tudi ugotovilo, da je otroku v korist, da ima z očetom čim bolj redne stike. Višje sodišče se strinja s tožencem, da je korist otroka mogoče zavarovati z milejšim posegom v njegovo pravico starševstva, iz katere izvira tudi pravica do stikov z otrokom. To je po oceni višjega sodišča mogoče tako, da strokovnjak centra za socialno delo nadzira le prevzem in vrnitev otroka in stanje toženca ob tem, sam nadzor nad izvrševanjem stika pa iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, po oceni višjega sodišča, ni potreben. Tako tudi odpade potreba po omejitvi stikov le na dva ponedeljka v mesecu po eno uro, ki je bila vezana na kadrovske in prostorske zmožnosti pristojnega centra za socialno delo. Po spremenjeni odločbi bo moral strokovni delavec nadzorovati le prevzem T. J. s strani očeta in in vrnitev T. J. nazaj materi, zato je višje sodišče izpodbijano odločitev o stikih spremenilo tako, da stiki potekajo vsak ponedeljek med 14. in 15.45 uro, kar je vezano na delovni čas (in ne na uradne ure) pristojnega centra za socialno delo. Center za socialno delo ima po 90. členu Zakonu o socialnem varstvu dolžnost, da po uradni dolžnosti začne postopek, če ugotovi, da je otrok ogrožen. Tako lahko center za socialno delo v okviru izvrševanja javnih pooblastil na podlagi 119. člena ZZZDR v primeru, če bo ugotovil, da oče pred ali med izvajanjem stikov z otrokom uživa alkohol, prepreči posamični stik, kot je že v obrazložitvi pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Lahko pa center za socialno delo na podlagi navedene določbe 119. člena ZZZDR v primeru alkoholiziranosti toženca v času stika sodišču poda predlog, da na podlagi petega odstavka 106. člena ZZZDR zaradi spremenjenih razmer spremeni odločitev o načinu izvrševanja stikov in stike še dodatno omeji.

Višje sodišče je tako pritožbi toženca delno ugodilo in je na podlagi četrte točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Neutemeljena pa je pritožba toženca glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Dejstvo, da je bil toženec v okviru brezplačne pravne pomoči oproščen plačila stroškov izvedenca, ne pomeni, da je oproščen povrnitve teh stroškov nasprotni stranki. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07, v nadaljevanju ZPP) v 413. členu določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki odloči senat o stroških postopka po prostem preudarku. Tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je odločitev o varstvu, vzgoji, preživljanju otroka in o njegovih stikih v interesu otroka in s tem tudi v interesu obeh pravdnih strank. Tako je pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške zastopanja in sodnih taks, da pa si stroške izvedenca pravdni stranki razdelita. Tako je pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti polovico stroškov, ki so tožnici nastali v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja. Višje sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov je tudi višje sodišče odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 413. členom ZPP).

 


Zveza:

ZZZDR člen 106, 106.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDY5MQ==