VSL sodba IV Cp 4110/2007

Jedro

V obravnavani dejanski situaciji si je preživninski zavezanec sam povzročil poslabšanje premoženjskega stanja, in sicer s storitvijo kaznivega dejanja nasilništva, zaradi katerega je moral na prestajanje zaporne kazni. Okrnitev njegove preživninske zmožnosti torej ni bila posledica nekih objektivnih okoliščin, na katere ne bi imel vpliva, zato je ni mogoče upoštevati kot razlog za začasno ukinitev ali morda zmanjšanje preživninske obveznosti. Drugačno stališče bi lahko pogojevalo absurdno situacijo, ko bi bila preživninskemu zavezancu začasno odpravljena preživninska obveznost zaradi zaporne kazni za storjeno kaznivo dejanje katerega žrtev bi bil preživninski upravičenec.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženci sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da naj se za obdobje od 5.7.2006 do 1.2.2007 ukine preživnina za drugo in tretje toženca, ki je bila določena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 27.5.2003, opr. št. P 115/2003, in ki je bila nazadnje zvišana po obvestilih CSD o uskladitvi preživnine št. 561-4/2006 z dne 21.3.2006 na 20.563,00 SIT. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 384,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodba do njega krivična, predvsem pa je krivičen postopek, ki je trajal nerazumno dolgo. Sicer pa je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik v obdobju, ko je bil na prestajanju zaporne kazni, ni razpolagal niti z višino zajamčenega osebnega dohodka. Tožnikovi dohodki niti pred nastopom kazni zapora niti sedaj niso tolikšni, da bi lahko sodišče od njega zahtevalo, da bi se pripravil z varčevanjem na obdobje prestajanja kazni. Sodišče ni upoštevalo višine otroškega dodatka, ki sta ga prejemala otroka, ne lastnega dohodka mladoletnega G. iz naslova štipendije. Vsak izmed otrok je imel v obdobju, ko je bil tožnik na prestajanju kazni zapora več lastnih sredstev za preživljanje, kakor je imel tožnik vseh sredstev, tako da ni mogoče od tožnika zahtevati, da plačuje preživnino na škodo lastnega preživljanja. Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede materialnega in finančnega stanja prvotoženke. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo oziroma določila 132. člena ZZZDR, ki omogoča, da lahko zavezanec za plačevanje preživnine od sodišča zahteva, da preživnino določeno z izvršilnim naslovom zniža ali odpravi, če se spremenijo zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Tožnik je z nastopom zaporne kazni izgubil plačo in s tem zmožnost preživljanja do tolikšne mere, da je njegov zahtevek za začasno ukinitev preživnine utemeljen. Prvotoženka je bila v obdobju, ko je bil tožnik v zaporu, sposobna preživeti oba mladoletna otroka tudi brez tožnikove preživnine. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ga v primerjavi s prvotoženko ni enakovredno obravnavalo. V postopku pred sodiščem prve stopnje je izpostavil dejstva, ki kažejo na prvotoženkino preživninsko zmožnost, ki pa so ostala neobrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka z navedbo, da je sodišče odmerilo stroške od napačne osnove s tem, ko je vzelo kot osnovo 260 točk, kar je v nasprotju z Odvetniško tarifo.

Toženci so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je določilo 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca in zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Gre za spremembo subjektivnih okoliščin na strani otroka, matere ali očeta, ki so vplivale na ugotovljene ravnovesje med potrebami otroka in zmožnostmi staršev (129. člen ZZZDR), ki je pogojevalo izvršilni naslov oziroma v konkretnem primeru s sodno poravnavo določen sporazum o višini preživnine. V obravnavani zadevi je tožnikov tožbeni zahtevek povsem konkreten in jasno opredeljen. Zahteva ukinitev svoje preživninske obveznosti od obeh sinov za čas šestih mesecev oziroma od 5.7.2006 do 1.2.2007, ko je bil na prestajanju zaporne kazni in zato brez vsakršnih dohodkov. Po tožnikovih trditvah v tem času ni bil zmožen plačevati nikakršne preživnine, torej je njegov zahtevek neodvisen od obsega potreb obeh otrok. Sodišče prve stopnje bi zato moralo najprej odločati o temelju takšnega tožbenega zahtevka in šele po ugotovitvi, da je ta podan, presojati vse tiste okoliščine, ki so pomembne za vsako določitev preživnine. V obravnavani zadevi pa že temelj zahtevka za začasno odpravo preživnine ni podan. Tako je tožena stranka utemeljeno ugovarjala podlagi tožbenega zahtevka tudi s trditvijo, da je "tožnik v celoti sam odgovoren oziroma kriv za stanje začasne odsotnosti zaradi prestajanja zaporne kazni za kaznivo dejanje na škodo matere obeh otrok".

Sodna praksa široko presoja zmožnost staršev. Tako šteje, da na višino preživnine ne more vplivati poslabšanje premoženjskega stanja, ki bi ga preživninski zavezanec sam povzročil (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 171/94 ali pa II Ips 823/94). Pri tem izhaja iz pridobitne sposobnosti preživninskega zavezanca, ki se zato ne more sklicevati na brezposelnost, če je zaposlitev sam opustil. Tudi v obravnavani dejanski situaciji si je preživninski zavezanec sam povzročil poslabšanje premoženjskega stanja in sicer s storitvijo kaznivega dejanja nasilništva, zaradi katerega je moral na prestajanje zaporne kazni. Okrnitev njegove preživninske zmožnosti torej ni bila posledica nekih objektivnih okoliščin, na katere ne bi imel vpliva, zato je ni mogoče upoštevati kot razlog za začasno ukinitev ali morda zmanjšanje preživninske obveznosti. Drugačno stališče bi lahko pogojevalo absurdno situacijo, ko bi bila preživninskemu zavezancu začasno odpravljena preživninska obveznost zaradi zaporne kazni za storjeno kaznivo dejanje katerega žrtev bi bil preživninski upravičenec. Tako kot v primeru, če bi preživninski zavezanec sam opustil redno zaposlitev, bo moral tudi tožnik v obravnavanem primeru vložiti več napora in časa, kar mu bo glede na okoliščino, da je zaposlen pri svojem očetu nedvomno omogočeno, da bo lahko nadoknadil šestmesečno opustitev izpolnjevanja preživninske obveznosti. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da preživninske zmožnosti preživninskega zavezanca ni mogoče omejiti le na pridobivanje rednih dohodkov, ampak je treba upoštevati splošno premoženjsko stanje. Tako bi bilo v obravnavanem primeru, ob načelnem izhodišču, da morajo starši storiti vse kar je v njihovi moči, da za preživljanje svojih otrok pridobijo ustrezna sredstva, mogoče očitati tožniku, da v času prestajanja zaporne kazni ni oddal svojega stanovanja v najem. Iz navedenih razlogov se odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, izkaže za pravilno. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik tudi neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev z očitkom, da temelji na napačni odmerni osnovi. Da ni tako, izhaja že iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ko je navedlo, da je toženi stranki priznalo za odgovor na tožbo le 100 točk, enako pa tudi za prvo pripravljalno vlogo in za pristop na narok za glavno obravnavo (točka 2/e tar. št. 18, točka 1 tar. št. 19 in točka 1 tar. št. 20 Odvetniške tarife). Tudi ostali priglašeni stroški so v skladu z določili Odvetniške tarife. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče stroška tožencev za odgovor na pritožbo ni štelo za potrebnega (155. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), zato je odločilo, da so jih toženci dolžni kriti sami.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 336/99
• Sodba II Ips 574/98
• VSL sklep IV Cp 3117/2014