VSL sklep IV Cp 2998/2007

Jedro

Pristojnosti slovenskega sodišča pa ni mogoče vezati na navezne okoliščine, ki so nastale v posledici in času protipravnega ravnanja stranke, ki se na njih sklicuje.

 

Izrek

Po pritožbi tožeče stranke se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se tožba zavrže.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se mld. W. A. T., dodeli v vzgojo in varstvo očetu. Hkrati je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da se mld. W. A. T. začasno, do pravnomočne odločbe v pravdnem postopku zaradi dodelitve otroka v varstvo in vzgojo zaupa tožniku.

Proti sodbi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navedel je, da je sina odpeljal v Slovenijo na počitnice, kjer pa ga je zaradi toženkine krivične obtožbe, da je otroka protipravno odpeljal iz ZDA, zadržal dlje časa, kot je prvotno nameraval. Ker otrok do tedaj še ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, je tožnik šele v Sloveniji sprožil potreben sodni postopek. Vse odločbe v ZDA so bile izdane šele po njegovem prihodu v Slovenijo v postopku, za katerega tožnik sploh ni vedel. Tožnik je bil prisiljen otroka vrniti v ZDA brez pravno utemeljene podlage, njegove prošnje za zavarovanje njegovih pravic, kakor tudi pravic otroka, pa je slovensko sodišče ignoriralo. Odločbe ZDA niso pravno veljavne, zato je kakršnakoli naslonitev nanje nedopustna. Navedene ugotovitve kažejo na grobo kršitev 1. odstavka 95. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Slovensko sodišče je popolnoma nekritično sledilo zahtevi ameriških sodnih oblasti in popolnoma spregledalo pravice tožnika in njegovega sina, ki sta oba državljana R Slovenije. Četudi pristojnost slovenskega sodišča ni več vprašljiva, sodišče še vedno nepravilno in neutemeljeno razsoja na podlagi tujih sodnih odločb in postopkov, kateri niso bili nikoli preverjeni. Navaja, da niti eden od dokazov, ki so bili podlaga izpodbijane odločitve ne utemeljuje zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodišče namreč sploh ni ugotavljalo, kaj je za otroka najbolje, ampak je po liniji najmanjšega odpora, sprejelo najenostavnejšo rešitev, ki pa ni skladna otrokovim potrebam in željam, saj teh nihče ni ugotavljal. V tej smeri sodišče ni izvedlo niti enega samega dokaza, niti ni poskušalo pridobiti kakršnegakoli mnenja o toženki, ali je kot mati primerna za vzgojo. Hkrati sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik ne bil sposoben skrbeti za mladoletnega sina, zato meni, da je sodišče kršilo določbo 3. odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Neopravičljivo je, da sodišče ni moglo izvesti potrebnih poizvedb o otrokovem življenju in primernosti roditelja, ki zanj skrbi, ker otrok živi z materjo v ZDA. Slovensko sodišče je s tem odreklo pravno varstvo slovenskemu otroku, ki je bil očetu s silo odvzet in proti njegovi volji izročen materi, ki ni slovenska državljanka. Slovenska sodna oblast je s tem odrekla sodno varstvo slovenskima državljanoma. Če bi sodišče izdalo začasno odredbo in ugodilo očetu, bi se toženka po prihodu v Slovenijo odzvala vabilu na slovensko sodišče. Navaja, da ni povsem jasno, zakaj sodišče poudarja, kje je otrok živel pred vložitvijo tožbe. Deček je bil tedaj star šele dve leti. Prvostopno sodišče se tudi povsem neupravičeno ukvarja z vprašanjem otrokove prijave stalnega prebivališča v Sloveniji in razlogov zanj. Zaključuje, da je slovensko sodišče pristojno za reševanje tožbe, kar pomeni, da je podana njegova dolžnost sprejetja sodne odločitve.

Sodba sodišča prve stopnje ni pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožba.

Iz tožbenih dejanskih trditev in iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da se je mld. sin pravdnih strank W. A. T. rodil v Združenih državah Amerike materi toženki, ki je ameriška državljanka in tožniku, ki ima slovensko in ameriško državljanstvo. Enako dvojno državljanstvo ima tudi sin pravdnih strank. Otrok je imel od rojstva stalno prebivališče v ZDA, v mesecu marcu 2001 pa ga je oče pripeljal v Slovenijo. Ob priglasitvi otroka za državljana R Slovenije je izjavil, da ima otrok stalno prebivališče v Sloveniji, zato je upravni organ 19.4.2001 izvršil prijavo stalnega prebivališča otroka na naslovu L. Ulica 10, M. Kot je tožnik navedel v tožbi, je 9.5.2001 je dobil poziv Policijske postaje K., v zvezi s sumom kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, 16.5.2001 pa je vložil tožbo, da se mu otrok zaupa v vzgojo in varstvo. Iz izpodbijane sodbe in iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 26.6.2001 prejelo od Ministrstva za notranje zadeve kot centralnega izvršilnega organa po 6. členu Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok z dne 6. oktobra 1980, ki jo je R Slovenija ratificirala z zakonom z dne 25.3.1993 (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 6/93, v nadaljevanju Konvencija)) obvestilo, da mu je centralni izvršilni organ za omenjeno konvencijo Združenih držav Amerike poslal zahtevo za pomoč pri vrnitvi otroka pravdnih strank, da je pravna podlaga zahteve v tožnikovi kršitvi zakonodaje države Washington, ki "prepoveduje staršu, ki nima zakonitega dovoljenja za skrbništvo od drugega starša, da odpelje otroka z namenom, da drugemu staršu trajno ali za daljše obdobje prepreči dostop do otroka", da v ZDA že teče postopek za dodelitev otroka in da je Višje sodišče v Washingtonu, Okrožje Pierce dne 23.marca 2001 izdalo odločbo o takojšnji vrnitvi otroka materi. Sodišču je posredovalo tudi vso dokumentacijo, ki mu jo je poslal ameriški centralni izvršilni organ, na kateri omenjena zahteva temelji. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je slovensko sodišče v drugem postopku naložilo tožniku takojšnjo vrnitev otroka materi. Med strankama je nesporno, da je bila navedena odločitev, po tožnikovi neuspešni uporabi vseh rednih in izrednih pravnih sredstev, vključno z ustavno pritožbo, realizirana v oktobru 2001, ko je bil otrok vrnjen materi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar je med strankama prav tako nesporno, da otrok od takrat živi z materjo v ZDA oziroma tam, kjer je živel, preden ga je v Slovenijo odpeljal tožnik, zato je bil z odločbo Upravne enote D. izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS. Le navedena dejanska podlaga izpodbijane sodbe izpostavlja pravno relevantno dejansko podlago za odločitev v tej pravdi, zato ostalih ugotovljenih dejstev pritožbeno sodišče ni povzelo. Dodati ji je treba le še pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je toženka privolila, da otroka v marcu 2001 pripelje v Slovenijo le za dva do tri mesece. Po mnenju sodišča prve stopnje otroka sploh ni nameraval vrniti, saj sicer ne bi vložil tožbe na njegovo dodelitev in se sedem mesecev upiral njegovi vrnitvi materi.

Iz navedenih dejstev izhaja nekorektnost tožnikovega pritožbenega očitka sodišču, "da je odreklo sodno varstvo slovenskemu otroku, ki je bil očetu s silo odvzet in proti njegovi volji izročen materi, ki ni slovenska državljanka" in očitka, da bi s pravočasno izdano začasno odredbo lahko pravilno izpeljalo ta pravdni postopek. Mld. W. A. T. tožniku ni bil "odvzet na silo", ampak je bil v letu 2001 vrnjen materi na podlagi odločbe izdane v drugem postopku istega prvostopenjskega sodišča, potem, ko je to ugotovilo, da so za njegovo vrnitev izpolnjeni pogoji, ki jih določa zgoraj citirana Konvencija, to je, da je bil otrok s strani tožnika nezakonito odpeljan iz ZDA v Slovenijo (1. odstavek 3. člena Konvencije). Prav navedena okoliščina, ki jo hoče tožnik spregledati, spregledalo pa jo je tudi sodišče (tudi sodišče druge stopnje v prejšnjem pritožbenem postopku), pa bi morala predstavljati izhodišče presoje sporne zadeve in sicer že pri oceni predpostavk za vodenje tega postopka.

Tako kot pri vseh postopkih v zvezi z otroki je tudi v tem sporu iz razmerij med starši in otroki najpomembnejše vodilo zagotavljanje največje otrokove koristi. To izhaja že iz 1. odstavka 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Ta v 9. členu določa, da države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, v 11. členu pa države podpisnice zavezuje naj sprejmejo ukrepe za boj proti nezakonitem premeščanju in nevračanju otrok iz tujine. V ta namen naj podpirajo sklepanje bilateralnih in multilateralnih sporazumov ali pristopanje k že obstoječim sporazumom. Tako Slovenija kot ZDA sta pogodbenici zgoraj citirane Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, katere cilj je v zagotovitvi čimprejšnje vrnitve otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni državi pogodbenici, ter zagotoviti, da se pravice do skrbi za otroka in osebnih stikov z njim po zakonu ene izmed držav pogodbenice dejansko spoštujejo v drugi državi pogodbenici (1. člen Konvencije). Namen Konvencije je vzpostavitev prejšnjega stanja, tako, da se zagotovi vrnitev otroka v kraj njegovega stalnega prebivališča in omogoči pristojnim organom države, kjer ima otrok stalno prebivališče, da v skladu s svojim pravom odločijo o pravicah do skrbi za otroka (prim. odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-377/01, tč. 5). Bistvena okoliščina, ki jo mora sodišče pri odločanju o zahtevi za vrnitev ugotoviti je kraj, ki se šteje za otrokovo stalno prebivališče (citirana odločba Ustavnega sodišča RS, tč.8). Konvencija torej izhaja iz predpostavke, da koristi otroka praviloma narekujejo odreditev takojšnje vrnitve.

V obravnavani zadevi je toženka takoj po nezakonitem odpeljanju in zadržanju otroka sprožila postopek po navedeni Konvenciji za njegovo vrnitev. Po njenem 16. členu sodni organ države pogodbenice, v katero je bil otrok odpeljan, ne sme izdati meritorne odločbe o pravici do skrbi za otroka, potem, ko je bil obveščen o tem, da je bil otrok odpeljan, vse dotlej, dokler, se ne ugotovi, da se otrok ne bo vrnil na podlagi te Konvencije. Iz navedenega določila izhaja neutemeljenost pritožbenega očitka, da bi sodišče lahko s pravočasno odredbo zagotovilo pogoje za izpeljavo postopka v R Sloveniji. Tako kot iz ostalih določb Konvencije pa tudi iz omenjene izhaja njen že navedeni namen, torej na splošno preprečevanje nezakonitega odvzema otrok, vrnitev otroka zaradi ohranitve življenjskih pogojev otroka in zagotovitev odločitve o pravici do skrbi za otroka na izvornem prebivališču otroka (prim. že citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, tč. 10). Pri tem je treba, v zvezi s sklicevanjem na navedeno konvencijo, opozoriti na določbo 8. člena Ustave RS, ki mednarodnim pogodbam, ki obvezujejo Slovenijo, daje v notranje pravnem redu primat nad zakoni in drugimi predpisi in določa, da se v državi ratificirane in objavljene pogodbe uporabljajo neposredno. Določbe Konvencije imajo zato prednost tudi pred določbami Zakona o prijavi prebivališča, na podlagi katerega je bila izvršena prijava mld. otroka po ugotovljenem nezakonitem odpeljanju in zadržanju. Kot je bilo navedeno, je bistvena okoliščina, ki jo mora ugotoviti sodišče pri odločanju o zahtevi za vrnitev po Konvenciji, kraj, ki se šteje za otrokovo stalno prebivališče. Odločitev o vrnitvi mld. W. A. T. je torej pogojevala ugotovljena okoliščina, da je njegovo stalno oziroma izvorno prebivališče v ZDA.

V obravnavani zadevi je sodišče temeljilo pristojnost slovenskega sodišča na določilu 73. člena ZMZPP, ki določa subsidiarno pristojnost po naveznih okoliščinah otrokovega slovenskega državljanstva in stalnega prebivališča v R Sloveniji. Sodišče druge stopnje je v prejšnjem pritožbenem postopku, sledilo tožnikovemu pritožbenemu sklicevanju na določbo 89. člena ZMZPP, ki določa, da so za oceno pristojnosti sodišča R Slovenije, odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči, v času vložitve tožbe pa je imel otrok stalno prebivališče v Sloveniji hkrati pa tudi slovensko državljanstvo. Namen te določbe je v preprečitvi zlorab strank, ki bi z namenom izognitve pristojnosti, npr. spreminjale prebivališče. Možna pa je tudi obratna zloraba, torej s spremembo prebivališča zagotoviti pristojnost, kar je mogoče predvsem v sporih glede otrok, ki sami niso sposobni izraziti svoje volje, ampak to store njihovi starši kot zakoniti zastopniki. Sodišče je v obravnavanem primeru spregledalo, da je prišlo do prijave otrokovega stalnega prebivališča v Sloveniji v času njegovega nezakonitega odpeljanja iz kraja stalnega oziroma izvornega prebivališča v ZDA. Pristojnosti slovenskega sodišča pa ni mogoče vezati na navezne okoliščine, ki so nastale v posledici in času protipravnega ravnanja stranke, ki se na njih sklicuje. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju z notranjim pravnim redom R Slovenije in v nasprotju z navedenimi mednarodnimi Konvencijami. Po določilu 3. odstavka 18. člena ZPP se sodišče, če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo. Sodišče druge stopnje mora po uradni dolžnosti paziti, ali odločitev v konkretnem sporu spada v pristojnost sodišča Republike Slovenije (3. točka 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 18. člena ZPP). Ker v obravnavanem primeru ni podana pristojnost slovenskega sodišča, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo (2. točka 354. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009