VSL sklep IV Cp 3187/2007

Jedro

ZZZDR določa, da sodišče lahko otroka zaradi onemogočanja stikov zaupa drugemu od staršev le, če ugotovi, da je le tako mogoče varovati otrokovo korist. Torej za odločitev ni pomembna korist enega ali drugega od staršev, ampak izključno korist otroka tudi na račun pravic staršev. V okviru te ocene pa mora sodišče s pomočjo izvedenca - ker samo tega strokovnega znanja nima - oceniti kaj je za otroka manj (bolj) škodljivo; da ostane pri tistemu od staršev, ki stike onemogoča, ali, da ga sodišče zaupa drugemu od staršev. Pri tem pa mora sodišče res najprej oceniti sposobnost obeh staršev za varstvo in vzgojo otroka, upoštevajoč zlasti njune osebnostne značilnosti in psihosocialno funkcioniranje, prav tako pa tudi druge okoliščine, med katerimi so tudi materialni pogoji.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno izhajalo iz predpostavke, da bo mati stike med hčerko in očetom onemogočala in je zato pravilno primerjalo posledice materinega škodljivega ravnanja, ki lahko dolgoročno zelo vpliva na razvoj otroka, in škodljive posledice radikalne spremembe v načinu življenja, nenaden prehod iz znanega okolja in od matere, na katero je deklica čustveno navezana, k očetu, s katerim zaradi materinega ravnanja, nima stikov. Vendar je sodišče prve stopnje to ocenilo na načelni ravni, ob upoštevanju splošnih strokovnih ugotovitev o škodljivem vplivu onemogočanja stikov z drugim od staršev. Toženka utemeljeno opozarja, da pri tem zlasti ni ocenilo tožnikovih osebnih značilnosti in njegovega psihosocialnega funkcioniranja in s tem njegove sposobnosti poskrbeti za kvalitetno varstvo in vzgojo hčerke. Toženka ima prav, da bi moralo sodišče to oceno podati upoštevajoč vse okoliščine na strani tožnika, toženke in zlasti tudi ob upoštevanju osebnih lastnosti mld. P. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi samo podalo takšno oceno, zato bo moralo izvedenki naložiti dopolnitev izvedenskega mnenja.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 10.2.2006 od sodišča zahteval, naj zato, ker mu toženka onemogoča stike z mld. hčerko P., toženki odvzame varstvo in vzgojo in jo zaupa njemu, toženki naloži plačilo preživnine ter uredi tudi način izvajanja stikov med mld. P. in toženko.

Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Varstvo in vzgojo mld. P. je odvzelo toženki in jo zaupalo tožniku, toženki je naložilo plačilo mesečne preživnine za hčerko v znesku 167,00 EUR, odločilo pa je tudi, da potekajo stiki med mld. P. in toženko prvih šest mesecev vsak vikend od petka popoldne do nedelje zvečer, nato pa vsak drugi vikend, polovico poletnih počitnic, vsake druge zimske, prvomajske in jesenske počitnice, polovico božično novoletnih počitnic s tem, da hčerka vsako drugo novo leto preživi s toženko. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej oceniti, ali so stiki z očetom mld. P. v korist. Poudarja, da je stike onemogočala, ker je ocenila, da stiki hčerki niso v korist. Navaja, da ji je hčerka povedala, da jo je tožnik na stikih udaril, vpil nanjo in jo dvakrat spekel s cigareto, kar je deklica povedala dvema pediatrinjama, pedopsihologinji in njej. Toženka poudarja, da zakon določa, da sodišče otroka lahko zaupa drugemu od staršev, vendar le, če oceni, da je le tako mogoče zavarovati otrokove koristi. Meni, da sodišče te ocene ni naredilo. Poudarja, da je hčerka zelo navezana nanjo in na okolje, v katerem živi, očeta pa slabo pozna in bi bila predodelitev očetu zanjo hud šok, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja dr. M. T. Toženka poudarja, da sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo, ali bi bil toženec sploh primeren za varstvo in vzgojo mld. hčerke. Navaja, da je pri tožencu prisotna precej potencirana materialna nestabilnost. Opozarja, da je sodišče kar verjelo tožnikovi izpovedi, da je redno zaposlen, da pa je tožnik dejansko zadnjih šest let več ali manj brez zaposlitve, preživnine za mld. P. tudi ni plačeval, zato je po mnenju toženke vprašljivo, ali bo lahko preživljal otroka. Toženka predlaga, naj v zvezi s tožnikovo stalno zaposlitvijo, sodišče opravi poizvedbe na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da fizična agresivnost tožnika ni bila dokazana, pri čemer je prezrlo dejstvo, da se je morala zateči v varno hišo. Opozarja, da ji je tožnik večkrat grozil, da bo hčerko odpeljal in je v januarju 2003 za hčerko tudi podaljšal srbsko vizo brez njene vednosti. Toženka navaja, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu z materjo, ki je psihični bolnik, kadi, vse to pa kaže, da pri njem ne bi bilo primerno okolje za varstvo in vzgojo mld. P.. Meni, da tožniku ni mar za koristi hčerke, ampak želi s svojo tožbo le nagajati in vzbujati pozornost, na kar kaže tudi dejstvo, da preživnine za otroka ne plačuje. Navaja, da je sicer res, da je bila v postopku pasivna, vendar to ne bi smelo vplivati na odločitev sodišča in bi moralo sodišče vseeno ugotoviti, kaj je otroku najbolj v korist. Toženka opozarja, da glede na to, da se ne strinja s predodelitvijo hčerke, izpodbija tudi odločitev o preživninski obveznosti in o otrokovih stikih. Poudarja, da se strinja, da se začnejo izvajati stiki med tožnikom in hčerko na centru za socialno delo.

Na pritožbo je odgovoril tožnik in opozoril, naj sodišče preveri, ali ima pooblaščenec toženke res pooblastilo za zastopanje v tej pravdi. Opozarja, da mu toženka že od leta 2004 onemogoča stike s hčerko in da je najprej uporabil vse druge zakonske možnosti in se je šele potem, ko nobena ni bila uspešna, odločil za to tožbo. Opozarja, da je toženka vložila predlog za ukinitev stikov, ki ga je sama umaknila, ker je ocenila, da s predlogom ne bo uspela. Navaja, da je bila v tem postopku izdana začasna odredba o stikih pod nadzorom centra za socialno delo, da pa toženka otroka ni pripeljala na niti enega od 19 stikov. Opozarja, da ima s pravnomočno upravno odločbo določene stike vsakih štirinajst dni, da redno odhaja v V. L., da je 25-krat prišel zaman in da pri tem ne pomaga niti upravna izvršba z denarnimi kaznimi. Poudarja, da se toženka obravnav v tem postopku ni udeleževala, niti ni pripeljala hčerke na pregled k izvedenki dr. M. T. Ob teh okoliščinah je po mnenju tožnika predodelitev edini način, da se zagotovijo stiki. Tožnik poudarja, da je predodelitev res lahko šok za otroka, da pa je deklici v večjo škodo odtujevanje s strani matere in njeno preprečevanje stikov. Poudarja, da je redno zaposlen in ima urejen delovni čas in da so se vsi očitki toženke glede njegove nasilnosti izkazali za neutemeljene. Zato predlaga, naj višje sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo, opr. št. P 463/2003-IV razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuno mld. hči P., je zaupalo v varstvo in vzgojo materi, očetu pa je naložilo plačilo preživnine v znesku 55.000,00 SIT. Center za socialno delo pa je z odločbo št. 567-303/2003-15 z dne 1.6.2004 tudi uredil stike med mld. P. in očetom tako, da bi ti morali potekati vsako drugo soboto od 10.00 dopoldan do 19.00 popoldan s pričetkom 19.6.2004, ter vsak drugi hčerkin rojstni dan.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) v šestem odstavku določa, da če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega od staršev odloči, da se tistemu od staršev, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja otroka in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist.

Sodišče prve stopnja mora torej ugotoviti:

– ali tisti od staršev, pri katerem otrok živi, neutemeljeno onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev;

– ali stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo;

– ali bo drugi od staršev omogočal stike;

– ali je le tako mogoče varovati otrokovo korist.

1. O ugotovitvi, da toženka neutemeljeno onemogoča stike

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka neutemeljeno onemogoča stike med očetom in mld. P. Res je, da ZZZDR v petem odstavku 106. člena določa, da stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža otrokov telesni ali duševni razvoj. Toženka je v kazenskem postopku pod opr. št. Kt (0) 4394/04-TG-jd, ki ga je sprožila zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika, in v postopku, v katerem je predlagala ukinitev stikov, zatrjevala, da je bil tožnik na šestih stikih, ki jih je imel s hčerko med 20.6. 2004 in 29.8.2004, nasilen, da je hčerko udaril, da jo je peljal na morje z odprtimi okni, da se je prehladila, in da jo je dvakrat s cigareto opekel po nogi. Dr. Tr., ki je bila zaslišana v kazenskem postopku, je povedala, da je bila izpoved deklice vzpodbujena s strani matere, tožilka pa je glede na časovno zaporedje dogodkov tudi ocenila, da je malo verjetno, da bi prva opeklina nastala na stiku, da je deklica zaradi slabokrvnosti nagnjena k infekcijam in da ni izkazano, da bi očitane poškodbe res povzročil tožnik. V postopku zaradi ukinitve stikov je izvedenka V. R. ob opazovanju stika med deklico in očetom ocenila, da deklica ne kaže nobenega strahu pred očetom, ocenila je, da se je oče deklici približeval z občutkom in je z njo ustrezno komuniciral. Tudi v kazenski zadevi II K 161/2004 je bil tožnik oproščen obtožbe zaradi nasilništva. Toženka je zato tudi umaknila predlog za ukinitev stikov. Izvedenka dr. M. T. je v tem postopku ocenila, da bi bili stiki z očetom izrazito v korist mld. P. in da je ravnanje matere, ki stike onemogoča, za deklico škodljivo, ker negativno vpliva na njen osebnostni in identitetni razvoj. Tak je sodišče pravilno ugotovilo, da mati povsem neutemeljeno preprečuje stike med mld. P. in tožnikom.

2. O ugotovitvi, da stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo

Toženka v pritožbi ne zanika, da preprečuje stike med hčerko in tožnikom in da ne spoštuje nobene odločbe v zvezi s stiki. V postopku glede ukinitve stikov je bila izdana začasna odredba, s katero so bili enkrat tedensko določeni stiki pod nadzorom centra za socialno delo. Na teh stikih bi bil prisoten strokovni delavec, ki ne bi le pazil na otrokovo varnost, ampak bi omogočil tudi strokovno pomoč pri vzpostavljanju stikov med mld. P. in tožnikom. Kljub temu toženka deklice ni pripeljala niti na enega od 19 stikov pod nadzorom. Zoper toženko teče upravna izvršba, ker ne izvršuje odločbe o stikih, vendar toženka raje plačuje denarne kazni, s čimer ogroža tudi svoje premoženjske zmožnosti in posredno korist otroka, kot da bi dopustila stike med hčerko in tožnikom. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo.

3. O ugotovitvi, da bo tožnik omogočal stike

Sodišče je to dejstvo ugotavljalo z zaslišanjem tožnika, ki je zatrdil, da toženki stikov ne bo omogočal. Toženka je imela pravico v postopku odgovoriti na navedbe tožnika, navesti dokaze, se izreči o dokaznih predlogih nasprotne stranke in se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Toženka se je tej pravici odpovedala in ni sodelovala v postopku. Zato je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče to dejstvo ugotovilo le na podlagi tožnikove izpovedi.

4. O ugotovitvi, da je le z odvzemom varstva in vzgoje toženki mogoče varovati otrokovo korist.

Ni res, da dejstvo, da je bila toženka v postopku povsem pasivna, ne sme vplivati na odločitev sodišča. Toženka je kot mati mld. P. dolžna varovati njene koristi. Če je torej menila, da ugoditev tožnikovemu zahtevku ne bi bila v korist hčerke, je bila dolžna z aktivnim sodelovanjem v postopku zavarovati otrokove koristi. Sodišče prve stopnje je pri oceni, kateri od staršev je primernejši za varstvo in vzgojo otroka, zato utemeljeno upoštevalo, da je mati to dolžnost opustila.

Res pa je, da mora sodišče kljub temu, da se mati postopka ni udeleževala, na podlagi prvega odstavka 408. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok.

ZZZDR določa, da sodišče lahko otroka zaradi onemogočanja stikov zaupa drugemu od staršev le, če ugotovi, da je le tako mogoče varovati otrokovo korist. Torej za odločitev ni pomembna korist enega ali drugega od staršev, ampak izključno korist otroka tudi na račun pravic staršev. V okviru te ocene pa mora sodišče s pomočjo izvedenca - ker samo tega strokovnega znanja nima - oceniti kaj je za otroka manj (bolj) škodljivo; da ostane pri tistemu od staršev, ki stike onemogoča, ali, da ga sodišče zaupa drugemu od staršev. Pri tem pa mora sodišče res najprej oceniti sposobnost obeh staršev za varstvo in vzgojo otroka, upoštevajoč zlasti njune osebnostne značilnosti in psihosocialno funkcioniranje, prav tako pa tudi druge okoliščine, med katerimi so tudi materialni pogoji.

Toženka ima prav, ko v pritožbi poudarja, da je ta ocena pomanjkljiva. Dr. M. T., ki je v tem postopku izdelala izvedensko mnenje, je ocenila, da je tožničino čustvovanje labilno, da je ranljiva za vsak odziv, ki ga doživi kot kritičnega, da ji to vzbuja tesnobo, ki je ne zna sprostiti in se zato v odnosih umika, saj se bolje počuti v predvidljivih razmerah. Zato se ščiti z umikom v osebni svet, ki ga zanesljivo obvladuje in se predaja ukvarjanju s hčerko. Izvedenka je ocenila, da se to odraža v varstvu in vzgoje hčerke, posledično pa tudi v tem, da je deklica slabše vključena v širši socialni prostor in kaže za svojo starost manjšo emocionalno in socialno zrelost. To je povzelo tudi sodišče prve stopnje. Obenem je izvedenka ugotovila, da predodelitev deklice očetu ne bi bila v otrokovo korist, ne le zaradi šoka ob menjavi okolja, ampak tudi zaradi subjektivnih psihosoacialnih lastnosti tožnika, katerega življenjski slog, po oceni izvedenke ne izkazuje stalnosti, predvidljivosti, stabilnosti in zanesljivosti. Izvedenka je pri izdelavi izvedenskega mnenja izhajala iz predpostavke, da bo mati vendarle stike začela omogočati, zato je le ocenila, da bi bili za uravnovešen razvoj različnih sposobnosti, spretnosti, zdrave ekspanzivnosti in smiselne uveljavitve v prostoru, ki je širši od meja najožjega doma, za mld. P. koristni stiki z očetom zaradi njegove dinamike, komunikativnosti in širše ekstravertiranosti.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno izhajalo iz predpostavke, da bo mati stike med hčerko in očetom onemogočala in je zato pravilno primerjalo posledice materinega škodljivega ravnanja, ki lahko dolgoročno zelo vpliva na razvoj otroka, in škodljive posledice radikalne spremembe v načinu življenja, nenaden prehod iz znanega okolja in od matere, na katero je deklica čustveno navezana, k očetu, s katerim zaradi materinega ravnanja, nima stikov. Vendar je sodišče prve stopnje to ocenilo na načelni ravni, ob upoštevanju splošnih strokovnih ugotovitev o škodljivem vplivu onemogočanja stikov z drugim od staršev. Toženka utemeljeno opozarja, da pri tem zlasti ni ocenilo tožnikovih osebnih značilnosti in njegovega psihosocialnega funkcioniranja in s tem njegove sposobnosti poskrbeti za kvalitetno varstvo in vzgojo hčerke. Toženka ima prav, da bi moralo sodišče to oceno podati upoštevajoč vse okoliščine na strani tožnika, toženke in zlasti tudi ob upoštevanju osebnih lastnosti mld. P. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi samo podalo takšno oceno, zato bo moralo izvedenki naložiti dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenki bo glede na zgornje pravilne ugotovitve sodišče moralo naložiti, naj izhaja iz dejstva, da toženka stikov ne bo omogočala, in naj ob takšnem izhodišču oceni, kakšna odločitev bi glede na že ugotovljene osebnostne značilnosti obeh staršev in posledično njuno sposobnost poskrbeti za kvalitetno varstvo in vzgojo hčerke, zlasti pa tudi upoštevajoč osebnostne lastnosti mld. P., v manjši meri škodljivo vplivala na njen osebnostni in identitetni razvoj: da kljub takšnemu škodljivemu ravnanju ostane pri materi ali da jo sodišče zaupa očetu.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zato je na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 828/2007
• VSRS sklep II DoR 362/2015
• Sodba II Ips 95/2009