VSL sodba IV Cp 2933/2007

Jedro

Materialno pravo ne določa pravil o tem, kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Toženki se na večkratno vabilo za izvedbo analize DNA v krvi nista odzvali. Zakon o pravdnem postopku v 262. členu določa, da nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje (preneseno na obravnavani primer: da bi dala kri v dokazne namene). Za takšna ravnanja ni predpisana neposredna sankcija, sodišče pa glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na postavljeni izvedenski inštitut. Uporaba tega pravila v očetovskih pravdah ni izključena. Sodišče je tako pravilno to okoliščino štelo v prid tožniku in je pravilno v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ocenilo, da je tožnik uspel dokazati, da je oče mld. druge toženke.

 

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Prva toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik oče druge toženke.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe toženki. Prva toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil pravočasno. Prva toženka meni, da je takšna ugotovitev v nasprotju z listinami v spisu. Opozarja, da iz listin izhaja, da je bil spis v zvezi z ugotavljanjem očetovstva za drugo toženko na centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) oblikovan že leta 2001 pod št. 2/01 in je prva toženka že 17.1.2001 in nato še 21.8.2001 prejela vabilo na razgovor za dne 29.8.2001, da pa je razgovor odklonila z navedbo, da tožnik ni oče njene hčerke. Navaja, da so na CSD napravili zapisnik, da je pristopila in podala izjavo, da tožnik ni oče njene hčerke, in je brezpredmetno, da se jo kliče na CSD, na podlagi takšnega zapisnika pa je CSD dne 24.9.2001 tožnika obvestil, da prva toženka odklanja razgovor, po telefonu pa naj bi se dogovorili za razgovor na CSD. Prva toženka opozarja, da tožnik do 26.9.2003 ni storil ničesar, takrat je pogledal v spis CSD in nato 24.10.2003 na CSD naslovil dopis, da želi pripoznati očetovstvo. Tako je bil pod novo številko zadeve 15/03 ponovno sestavljen zapisnik, nato je CSD toženko dne 21.11.2003 ponovno pozval, naj se oglasi na CSD v zvezi s pripoznanjem očetovstva in CSD je nato dne 17.12.2003 tožnika ponovno obvestil, da se prva toženka na poziv ni oglasila in da CSD zadevo šteje za zaključeno. Prva toženka poudarja, da je tožnik že leta 2001 prejel dopis, da se toženka ne strinja s pripoznanjem in zato meni, da je tožba, ki je bila vložena dne 19.4.2004 prepozna. Meni, da je napačna odločitev sodišča, da se tožbenemu zahtevku ugodi zato, ker toženka ni uspela dokazati, da tožnik ni oče mld. otroka. Prva toženka meni, da bi moralo sodišče nesporno ugotoviti kdo je oče otroka in ne bi smela zadoščati izpoved tožnika, da je imel s prvo toženko spolne odnose. Poudarja tudi, da zgolj zato, ker si je tožnik umislil, da je oče njene hčerke, ni dolžna dopustiti posegov, ki bi njegovo zatrjevanje ovrgli. Prva toženka tudi poudarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni tožbe vročilo v odgovor skrbnici za poseben primer, saj ji je bila s tem odvzeta možnost, da samostojno ščiti svoje koristi in interese v tem postopku. Poudarja, da bi skrbnica za poseben primer, ki je mati prve toženke in stara mati druge toženke in dobro pozna življenje obeh, potrdila navedbe prve toženke o tem, da tožnik ni biološki oče druge toženke.

Druga toženka pa se po skrbnici za poseben primer pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker ji sodišče prve stopnje ni tožbe vročilo v odgovor. Opozarja, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da samostojno ščiti svoje koristi in interese v tem postopku. Tako kot prva toženka tudi skrbnica za poseben primer poudarja, da bi, če bi ji bila tožba vročena, potrdila navedbe prve toženke o tem, da tožnik ni biološki oče druge toženke. Opozarja tudi, da ji je sodišče prve stopnje vabilo za glavno obravnavo vročilo tako, da se je poslužilo fikcije o vročitvi vabila, pri čemer je spregledalo, da je skrbnici še tekel rok za dvig poštne pošiljke v času, ko je bila že opravljena glavna obravnava, ki se je skrbnica zaradi tega tudi ni udeležila. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

1. O pritožbi prve toženke

Po 88. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) lahko oče prizna otroka za svojega pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki. Po prvem odstavku 90. člena ZZZDR priznanje očetovstva velja in se vpiše v matično knjigo samo, če se s tem priznanjem strinja otrokova mati, ki jo matičar o tem obvesti. V drugem odstavku 90. člena pa ZZZDR določa, da če se mati ne strinja s priznanjem očetovstva ali če ne da izjave v enem mesecu po prejemu obvestila, lahko tisti, ki je priznal otroka za svojega, vloži tožbo pri sodišču na ugotovitev, da je on otrokov oče. Tožba se lahko vloži v enem letu po prejemu obvestila, da se mati ne strinja s priznanjem očetovstva, vendar le v petih letih po rojstvu otroka.

Prva toženka nima prav, ko v pritožbi opozarja, da je ugotovitev sodišča, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, v nasprotju z listinami, ki so v spisu. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi vpogleda v spis CSD št. 2/01 ugotovilo, da je CSD tožniku dne 24.9.2001 poslal dopis, v katerem je navedel, da je prva toženka poslala dopis, v katerem zatrjuje, da tožnik ni oče njene hčerke, da pa so se s prvo toženko dogovorili, da se v začetku oktobra zglasi na CSD na razgovor. Enako je izpovedal tudi tožnik. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je CSD tožniku šele 17.12.2003 poslal dopis, s katerim je tožnika obvestil, da je postopek na CSD zaključen in da lahko očetovstvo za drugo toženko ureja na sodišču. Glede na vsebino prvega obvestila CSD z dne 24.9.2001 je tožnik utemeljeno sklepal, da postopek pred centrom za socialno delo še ni zaključen in da bo center za socialno delo v okviru svojih pristojnosti še opravil razgovor s prvo toženko.

Prva toženka tudi nima prav, ko v pritožbi navaja, da je napačna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal očetovstvo za drugo toženko. Res je, da je tožnik tisti, ki nosi dokazno breme in mora dokazati, da je oče druge toženke. To je tožnik tudi hotel storiti s tem, ko je plačal predujem za izdelavo izvedenskega mnenja in se je ob dogovorjenih datumih zglasil na Inštitutu za sodno medicino.

Materialno pravo ne določa pravil o tem, kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Toženki se na večkratno vabilo za izvedbo analize DNA v krvi nista odzvali. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07, v nadaljevanju ZPP) v 262. členu določa, da nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje (preneseno na obravnavani primer: da bi dala kri v dokazne namene). Za takšna ravnanja ni predpisana neposredna sankcija, sodišče pa glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na postavljeni izvedenski inštitut (drugi odstavek 262. člena ZPP). Uporaba tega pravila v očetovskih pravdah ni izključena (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 331/2005). Sodišče je tako pravilno to okoliščino štelo v prid tožniku in je pravilno v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ocenilo, da je tožnik uspel dokazati, da je oče mld. druge toženke.

2. O pritožbi druge toženke

Ni res, kar navaja skrbnica za poseben primer v svoji pritožbi, da je ob času zadnjega naroka za glavno obravnavo še tekel rok za dvig priporočene poštne pošiljke z vabilom na glavno obravnavo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bilo vabilo za narok za glavno obravnavo dne 6.2.2007 vročeno pravilno po določbi 142. in 141. člena ZPP. Petnajstdnevni rok za dvig vabila na narok se je iztekel 27.12.2006, torej več kot mesec dni pred narokom za glavno obravnavo, zato to ni mogel biti razlog, da skrbnica za poseben primer na narok ni prišla.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem postopku je bila tožba za ugotovitev očetovstva vročena v odgovor drugi toženki preko prve toženke, ki je mati mld. druge toženke in njena zakonita zastopnica. Prva toženka je dne 5.10.2007 odgovorila na tožbo v imenu obeh in je nasprotovala trditvam tožnika in zanikala, da bi bil tožnik oče mld. A.. Potem, ko je Višje sodišče v odločbi IV Cp 549/2006 sodišče prve stopnje opozorilo na kolizijo interesov med toženkama in poudarilo, da se v tej pravdi mati otroka upira, da je tožnik oče otroka, da pa je interes otroka, da ima oba roditelja in da se ugotovi identiteta biološkega očeta, je CSD mld. A. za skrbnico za poseben primer postavil njeno staro mati. Ta v pritožbi zatrjuje, da je bila mld. A. kršena njena pravica do izjave, ker tožba ni bila vročena tudi njej in zato ni mogla odgovoriti na navedbe tožnika. Navaja, da bi, če bi imela to možnost, potrdila navedbe prve toženke, da tožnik ni oče njene vnukinje. Skrbnica za poseben primer torej izrecno navaja, da bi se o trditvah in dokazih tožnika izjavila tako kot prva toženka v odgovoru na tožbo, danem v imenu mld. druge toženke. Višje sodišče zato ocenjuje, da sodišče prve stopnje v ničemer ni poseglo v njeno pravico do izjave oziroma v pravico do kontradiktornega postopka. Skrbnica za poseben primer je bila dolžna v tem postopku varovati koristi mld. A.. Če je menila, da ugoditev tožnikovemu zahtevku ne bi bila v korist hčerke, je bila dolžna z aktivnim sodelovanjem v postopku zavarovati otrokove koristi. Skrbnica za poseben primer bi lahko mld. A. pripeljala na DNA preiskavo, lahko bi se udeležila naroka za glavno obravnavo in predlagala dokaze, tudi lastno zaslišanje, ter sodelovala v dokaznem postopku, pa se je tej pravici odpovedala, ker se na vabila ni odzvala.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženki izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka, druga toženka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 940/93
• VSC sodba Cp 296/98
• Sodba II Ips 1026/2007