VSL sklep I Ip 2397/2007

Jedro

Obresti, prisojene v izvršilnem naslovu, zastarajo v treh letih.

 

Izrek

1. Pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2003/00210-28 z dne 29.3.2007, se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2003/00210-29 z dne 29.3.2007, se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se po spremembi v celoti na novo glasi:

"Ugovoru dolžnika se delno ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2003/00210-2 z dne 28.7.2003, razveljavi v točki I. 2. glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneskov 727.915,00 SIT in 443.867,00 SIT za čas od 17.11.1999 do 19.2.2000, v točki I. 3. pa v celoti razveljavi in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne. V ostalem delu se ugovor zavrne in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka."

Stranki izvršilnega postopka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

1. Glede pritožbe o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. In 2003/00210-28 z dne 29.3.2007, po uradni dolžnosti, razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti na sklepu o izvršbi In 2003/00210 z dne 26.9.2005. Tako je ravnalo na podlagi določila 3. odstavka 42. člena ZIZ, ko je ugotovilo, da je dolžnik sklep prejel 20.10.2005 in še istega dne zoper sklep vložil ugovor. Ker je bil ugovor pravočasen je razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti.

Zoper sklep je vložil pritožbo upnik. Bistvo pritožbenih navedb je, da je izpodbijani sklep izdan v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1587/2003 z dne 2.6.2004. Ta pritožbena navedba je točna, nadaljnjo upnikovo sklepanje pa zmotno. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1587/2003 z dne 2.6.2004 je bilo ugodeno upnikovi pritožbi in sklep o izvršbi v zavrnilnem delu razveljavljen. S sklepom In 2003/00210-18 je bilo tako odločeno o še neodločenem delu predloga za izvršbo. Zoper tak sklep ima dolžnik samostojen ugovor, ki ga je tudi pravočasno vložil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določilo 3. odstavka 42. člena ZIZ, ko je razveljavilo neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti sklepa. Pritožbo upnika je bilo zato potrebno zavrniti.

2. O pritožbi zoper sklep o ugovoru.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upnik v tej zadevi vložil izvršbo na podlagi sporazuma sklenjenega pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. II R 982/92 z dne 14.10.1992. Takšen sporazum je izvršilni naslov in zato glavnica iz takega sporazuma zastara v desetih letih (1. odstavek 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), terjatev za natekle obresti pa v treh letih (2. odstavek 379. člena ZOR v povezavi z 2. odstavkom 368. člena ZOR). Takšna je tudi sodna praksa (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 49/2001 in odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 444/06 z dne 10.5.2007).

Na podlagi določila 387. člena ZOR se zastaranje terjatve pretrga, če dolžnik dolg pripozna. Pripozna ga lahko tudi na tak način, da kaj plača na račun dolga.

Na podlagi določila 1. odstavka 389. člena ZOR pa se šteje, da zastaranje ni pretrgano, če upnik odstopi od začetega izvršilnega postopka.

Za odločitev v tej zadevi je tako pomembno:

– da sta stranki dne 14.10.1992 sklenili sporazum o ugotovitvi obstoja terjatve, ki je izvršilni naslov v tej zadevi, kar pomeni, da je zastaralni rok za izterjavo glavnice deset let, zastaralni rok za izterjavo obresti pa tri leta;

– da je upnik za poplačilo terjatve 23.11.1993 vložil izvršbo, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. In 374/1993 ter da se je izvršilni postopek ustavil iz razloga, ker upnik ni založil predujma za cenitev nepremičnine, kar pomeni, da je upnik odstopil od vodenja izvršilnega postopka in da zato vodenje izvršilnega postopka In 374/1993 ni pretrgalo zastaranja;

– da je dolžnik upniku dne 16.11.1999 plačal na račun terjatve znesek 1.171.782,50 SIT, kar je šteti kot dolžnikovo pripoznavo dolga, ki je pretrgalo zastaranje (to dejstvo je upnik navedel v predlogu za izvršbo). Zastaranje je zato začelo znova teči 17.11.1999.

Iz zgoraj navedenih dejstev sledi, da terjatev upnika za izterjavo glavnice v znesku 727.915,00 SIT in 443.867,00 SIT (1. točka I. sklepa o izvršbi) in za izterjavo obresti od te glavnice za tri leta pred vložitvijo te izvršbe, to je za obdobje od 20.2.2000 naprej, še ni zastarala (delno 2. točka I. sklepa o izvršbi). Ugovor dolžnika v tem delu je bilo zato zavrniti in sklep o izvršbi potrditi.

Ugovor zastaranja pa je utemeljen za izterjavo zamudnih obresti od zneskov 727.915,00 SIT in 443.867,00 SIT za čas od 17.11.1999 do 19.2.2000 (delno 2. točka I. sklepa o izvršbi) in za izterjavo zakonskih zamudnih obresti nateklih do 16.11.1999 v znesku 3.102.602,50 SIT (3. točka I. izreka sklepa). V tem delu je bilo zato ugovoru dolžnika ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti in predlog za izvršbo zavrniti.

Odločitev o ugovornih in pritožbenih stroških temelji na določilu 38. člena ZIZ v povezavi s 165. in 154. členom Zakona o pravdnem postopku in je posledica približno enakega uspeha strank v ugovornem in pritožbenem postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 334/2004
• VSK sodba in sklep I Cp 977/2004
• VSK sodba Cpg 539/99