VSL sklep I Cp 6308/2006

Jedro

ZPP pozna pet vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da lahko tožnice demenco pokojne dokazujejo s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo vse dokaze in uporabilo vsa štiri predlagana dokazna sredstva, vendar je v obrazložitvi sodbe zapisalo: "sodišče samo ni strokovno usposobljeno, da bi na podlagi nasprotujočih si izpovedb strank in zaslišanih prič, ki so bile v določenem stiku s pokojno (sorodniki, sosedje, frizerka, znanci ipd.), ocenilo, kakšno je bilo duševno stanje pokojne, zato se je povsem oprlo na izvedeniški mnenji psihiatrične stroke". S tem zapisom je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dokaznemu sredstvu "izvedenci" neutemeljeno podelilo večjo vlogo kot ostalim dokaznim sredstvom (zaslišanje strank in prič ter vpogled listin), taka dokazna ocena pa predstavlja kršitev določbe 8. člena ZPP, ki jo uveljavljajo tožnice.

Za ugotovitev dejstva, da je bila pokojna gotovo dementna leta 1998, ko je diagnoza zapisana v pokojničinem zdravstvenem kartonu, sodišče izvedenca ne potrebuje, saj za to zadostuje vpogled v listino - zdravstveni karton. Izvedenca sodišče postavi takrat, ko je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. In ravno tak primer je obravnavani, saj iz prvega zdravstvenega kartona, ki se nanaša na kritično obdobje, brez ustreznega strokovnega znanja ni mogoče razbrati, ali je bila pokojna dementna že v času preklica oporoke ali ne.

Glede na dejstvo, da je priznanje o višini dolga dala družba, ki je bila izbrisna iz registra gospodarskih družb na podlagi ZFPPod, to priznanje dolga pa sta aktivna družbenika na prvem naroku preklicala, je njun preklic upoštevati in šteti, da višina dolga ni priznana.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški tožnic so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 4. 2006 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, s katerim so te od sodišča zahtevale, naj ugotovi, da je izjava pokojne L. F. o preklicu pisne oporoke neveljavna in brez pravnega učinka, medtem ko velja njena pisna oporoka z dne 24.9.1989. Sodišče prve stopnje je tožnicam naložilo, da tožencem povrnejo pravdne stroške v višini 813.490,00 SIT, v primeru zamude z zakonitim zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje so tožnice po svoji pooblaščenki pravočasno vložile pritožbo, v kateri navajajo, da je sodišče prve stopnje njihov zahtevek zavrnilo zato, ker je zaključilo, da niso uspele dokazati, da je bila oporočiteljica v času preklica oporoke nesposobna za razsojanje, zato naj bi bil njen preklic pravno veljaven. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče v celoti oprlo na izvedenski mnenji dr. S. Z. in dr. M. K. Ne strinjajo s stališčem sodišča, da je celo dokazano, da se je oporočiteljica svojih dejanj zavedala. Glede na izvedene dokaze bi lahko sodišče prve stopnje v najslabšem primeru ugotovilo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da pokojna v času preklica ni bila sposobna za razsojanje, nikakor pa ni moglo priti do zaključka, da naj bi bilo "dokazano", da se je zavedala svojih ravnanj in je ravnala v skladu z zavestjo o pomenu svoje izjave. Iz izvedenskih mnenj izhaja le to, da zaradi manjkajočih podatkov ni mogoče trditi, da je bila nesposobna za razsojanje, vendar pa je dokazni postopek pokazal, da je cel kup okoliščin, ki kažejo na pokojničino bolezensko stanje v kritičnem času. Bolezen pokojne je potrdila izvedenka D. O., nevzdržno pa je, da sodišče zaradi malomarnosti lečečih zdravnikov pri vpisovanju podatkov v medicinsko dokumentacijo zavrača trditve tožnic. V nadaljevanju pritožbe tožnice deloma povzemajo izvedenski mnenji D. O. in M. K. ter dodajajo, da se ne morejo strinjati s stališčem, da naj bi bilo mnenje slednje "prepričljivejše in strokovno bolj utemeljeno". Obrazložitev je v tem delu pomanjkljiva in neprepričljiva, prav tako pa sodišče prve stopnje prezre, da je D. O. strokovnjakinja, ki se ukvarja s starostno demenco. Sodišče prve stopnje je mnenje M. K. potrdilo tudi z mnenjem S. Z., pri tem pa ne gre spregledati, da se on s starostno demenco ne ukvarja v tolikšni meri kot D. O. Nadalje navajajo, da izvedenci niso bili edini dokaz, izveden v postopku, temveč so bile zaslišane tudi številne priče, ki so dogajanje spremljale nepristransko. Sodišče prve stopnje je njihove izpovedbe povzelo zelo skopo, ni pa jih, razen kratkih povzetkov, niti ocenjevalo. V nadaljevanju pritožbe tožnice povzemajo izpovedi prič, ki potrjujejo njihove trditve, ter še dodatno navajajo, da pokojna za spremembo oporoke oziroma njen preklic ni imela prav nobenega razloga. V nadaljevanju povzemajo trditve, ki so jih navajale že pred sodiščem prve stopnje, in sicer glede življenjskih razmer s pokojno in siceršnjim skupnim življenjem, ter prvostopenjskemu sodišču očitajo, da se do teh njihovih trditev sploh ni opredelilo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožnice v tožbi trdijo, da je preklic oporoke, ki ga je napravila L. F., neveljaven in brez pravnega učinka, saj naj bi bila L. F. v času preklica dementna, zato ni bila sposobna izraziti prave volje. V podkrepitev svojih tožbenih navedb so tožnice predlagale svoja zaslišanja, zaslišanja prič, vpogled listin ter postavitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je njihovemu predlogu za postavitev izvedenca ugodilo, imenovana izvedenka, nevropsihiatrinja dr. D. O. pa je izdelala izvedensko mnenje. S slednjim se toženci niso strinjali, zato je sodišče prve stopnje na njihov predlog postavilo drugega izvedenca, psihiatra dr. S. Z., ki je prav tako izdelal izvedensko mnenje. Ker so bile ugotovitve drugega izvedenca popolnoma drugačne od prvopostavljene izvedenke, je sodišče prve stopnje imenovalo še tretjega izvedenca, Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, v imenu katere je izvedensko mnenje izdelala psihiatrinja dr. M. K. Ta je v svojem izvedenskem mnenju pritrdila mnenju dr. S. Z.. Ob soočenju na naroku za glavno obravnavo sta dr. D. O. in dr. M. K. vztrajali vsaka pri svojem stališču, zato je moralo prvostopenjsko sodišče oba izvedena dokaza oceniti; vsakega posebej in oba skupaj, kot mu to nalaga določba 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP). Pri oblikovanju te dokazne ocene je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zapisalo sledeče: "sodišče ocenjuje, da ima psihiatrična stroka gotovo bolj specialna znanja o sami demenci kot nevropsihiatrija" ter "sodišče ugotavlja, da prav izvedeniško mnenje izvedenke dr. D. O. vsebuje določene domneve, sklepanja, ki ne temeljijo na verodostojnih podatkih v zdravstveni dokumentaciji, temveč jih izvedenka gradi na dvomu, zaradi nepopolnosti podatkov, na kar pa se ni mogoče opreti, zato sodišče ne sprejema njenega mnenja...". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zapisana dokazna ocena prvostopenjskega nima podlage v spisu oziroma je, še več, celo v neposrednem nasprotju s podatki iz spisa. Dr. D. O. je namreč ob zaslišanju izpovedala, da je specialist nevrologije in psihiatrije ter da deluje na področju domske populacije (list. št. 168 v spisu), pri čemer se zadnjih deset let ukvarja izključno z demenco (list. št. 169 v spisu), medtem ko je dr. M. K., po stroki psihiatrinja, izpovedala, da se sama ukvarja "tudi z demencami" (list. št. 167). Psihiatrija je veda o duševnih motnjah in boleznih ter njihovem zdravljenju1, medtem ko je nevropsihiatrija veda o živčnih in duševnih motnjah in boleznih ter njihovem zdravljenju2. Jezikovna in logična razlaga torej napeljujeta na ugotovitev, da je nevropsihiatrija bolj specialna veda, kar potrjujeta tudi izpovedbi obeh izvedenk, saj se dr. D. O. ukvarja samo z demencami, in še to na ozki populaciji (starejših osebah), medtem ko je demenca le eno od področij, s katero se ukvarja dr. M. K.. Nelogičen in protispisen je zato razlog prvostopenjskega sodišča, zaradi katerega ne sledi mnenju izvedenke dr. D. O.. Ker je v tem obsegu na podlagi opisanega podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnic ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oblikovati dokazno oceno, pri tem pa paziti, da ta ne bo obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami postopka in bo upoštevalo tudi zgoraj poudarjene razlike med postavljenimi izvedenci. Če bi se pojavil dvom o tem, kateri od izvedencev (psihiater ali nevropsihiater) je strokovno bolj primeren (tj. ima bolj podrobna in natančna znanja) za izdelavo izvedenskega mnenja v tej zadevi, pritožbeno sodišče svetuje, da sodišče prve stopnje o tem pridobi mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki je bila v tej zadevi postavljena za izdelavo (tretjega) izvedenskega mnenja. Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja še naslednje: ZPP pozna pet vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da vse vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Tožnice so v obravnavni zadevi predlagale kar štiri dokazna sredstva (tj. vse, ki jih ZPP omogoča, razen ogleda), da bi dokazale utemeljenost svojih trditev. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo vse dokaze in tako uporabilo vsa predlagana dokazna sredstva, vendar je v obrazložitvi sodbe zapisalo: "sodišče samo ni strokovno usposobljeno, da bi na podlagi nasprotujočih si izpovedb strank in zaslišanih prič, ki so bile v določenem stiku s pokojno (sorodniki, sosedje, frizerka, znanci ipd.), ocenilo, kakšno je bilo duševno stanje pokojne, zato se je povsem oprlo na obe skladni3 izvedeniški mnenji psihiatrične stroke". S tem zapisom je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dokaznemu sredstvu "izvedenci" neutemeljeno podelilo večjo vlogo kot ostalim dokaznim sredstvom (zaslišanje strank in prič ter vpogled listin), taka dokazna ocena pa predstavlja kršitev določbe 8. člena ZPP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavljajo tožnice, ko trdijo, da prvostopenjsko sodišče ugotovitev izvedencev ni ocenjevalo v zvezi z izpovedmi prič in strank ter trditvami o demenci pokojne. Ker so dokazna sredstva enakopravna, to pomeni, da lahko tožnice demenco pokojne dokazujejo s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič. Sodišče prve stopnje bi torej moralo, če bi ravnalo pravilno, najprej opraviti vsa zaslišanja, šele nato pa postaviti izvedenca, ki bi v svojem mnenju upošteval tudi te izpovedbe, ne pa zgolj tistih podatkov, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije. Splošno znano dejstvo je, da je demenca bolezen, ki se pojavlja v zelo različnih oblikah in intenziteti, zato bi, da bi lahko izvedenci podali čim bolj avtentično sliko pokojne, morali razpolagati z vsemi podatki, ki se nanašajo na pokojno (seveda v okviru gradiva, ki so ga ponudile pravdne stranke). Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s tistim delom dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ko to zapiše, da je mnenje dr. D. O. "vsebuje določene domneve, sklepanja, ki ne temeljijo na verodostojnih podatkih v zdravstveni dokumentaciji, temveč jih izvedenka gradi na dvomu, zaradi nepopolnosti podatkov". Za ugotovitev dejstva, da je bila pokojna gotovo dementna leta 1998, ko je diagnoza zapisana v pokojničinem zdravstvenem kartonu, sodišče izvedenca ne potrebuje, saj za to zadostuje vpogled v listino - zdravstveni karton. Izvedenca sodišče postavi takrat, ko je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). In ravno tak primer je obravnavani, saj iz prvega zdravstvenega kartona, ki se nanaša na kritično obdobje, brez ustreznega strokovnega znanja ni mogoče razbrati, ali je bila pokojna dementna že v času preklica oporoke ali ne. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nevropsihiatrija bolj specialna veda od psihiatrije (in torej izvajanje dodatnih dokazov v tej smeri ne bo potrebno), pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da izvedenskemu mnenju dr. D. O. ne bi bilo mogoče v celoti slediti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1781/2005
• VSM sodba I Cp 2149/2008
• VSC sodba PRp 295/2007