<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 5542/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CP.5542.2006
Evidenčna številka:VSL52142
Datum odločbe:18.04.2007
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:dedovanje denacionaliziranega premoženja - dedičev dedič

Jedro

Določba 81. člena ZDen govori o oporočnih razpolaganjih denacionalizacijskega upravičenca, ne pa oporočnih razpolaganjih njegovih dedičev. Določbe o dedovanju v ZDen so lex specialis in jih je zato treba ozko tolmačiti. To pa pomeni, da se navedene omejitve nanašajo le na oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa tudi na druge osebe.

 

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi zoper sklepa se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 23.3.2006:

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23.3.2006 postopek zaradi smrti prvotno toženega S. K. prekinilo in ga nadaljevalo z vstopom njegovih dedičev M. J. K. in M. K. v pravdo. Nato pa je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je tožnica edini dedič zapuščine in ustanovljene dedne pravice, ki jo je podedovala D. K. S. po pokojni A. K., to je nepremično premoženje parc. št. xx, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijski upravičenki pok. A. K. z delno odločbo o denacionalizaciji Občine LB z dne 27.7.1993. Nadalje je zahtevala, da se ugotovi, da je D. K. S. dedič po pokojni A. K. in se v njeno korist ustanovi dedna pravica glede celotne zapuščine, to je že navedenega v denacionalizacijskem postopku vrnjenega nepremičnega premoženja ter da so toženci dolžni tožnici izročiti v last in posest celotno zapuščino po zapustnici A. K.. Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo še o stroških pravdnega postopka, ki jih je tožnica dolžna povrniti posameznim tožencem.

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pravna in dejanska podlaga tožbenega zahtevka je dediščinska tožba, s katero tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je dedič in da se ji izroči zapuščina v last in posest. Tožnica je edina dedinja po pokojni D. K. S. in če se je kasneje našlo novo premoženje, se izda samo dodatni sklep o dedovanju. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da naj bi bil predmet dedovanja po pokojni D. K. S. premoženje, pridobljeno v denacionalizacijskem postopku. D. K. S. ni bila denacionalizacijska upravičenka. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V zapuščinskem postopku po pokojni A. K. je Okrajno sodišče v Domžalah opravilo zapuščinsko obravnavo in izdalo sklep o dedovanju. V tem zapuščinskem postopku pa tožnica ni sodelovala niti ji ni bil vročen sklep o dedovanju. Predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku je bilo premoženje, ki je bilo pokojni A. K. kot denacionalizacijski upravičenki vrnjeno z delno odločbo o denacionalizaciji. A. K. je bila poročena z R. K., ki jo je preživel in je bil njen zakoniti dedič, dedinja po njem pa je bila njegova hčerka D. K. S., ki je tako celotno zapuščino po A. K. podedovala že za časa svojega življenja na podlagi vstopne pravice. Delna odločba o denacionalizaciji je bila pravnomočna še preden je umrla D. K. S., kar pomeni, da ga je podedovala na podlagi vstopne pravice, po njeni smrti pa ga je podedovala tožnica kot njena edina dedinja, torej je tudi edina dedinja z delno denacionalizacijsko odločbo vrnjenega premoženja. Okrajno sodišče v Domžalah je nepravilno in nezakonito za dediče razglasilo tožence. Ker tožnica ni sodelovala v tem postopku in ji ni bil vročen sklep o dedovanju, mora uveljavljati svoje pravice in koristi z dediščinsko tožbo. Tožnica prosi, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo in na njej izvede vse predlagane dokaze, zlasti pa zasliši tožečo stranko. Sicer pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

S sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek zaradi smrti prvega toženca prekinjen in da se nadaljuje z njegovima dedičema. Tožeča stranka s pritožbo izrecno predlaga tudi razveljavitev tega sklepa, čeprav razlogov za to ne pojasni. Pritožbeno sodišče je zato sklep preizkusilo le v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (366. člen v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP), teh razlogov pa ni ugotovilo. Pritožbo zoper sklep je torej pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Sodbo sodišča prve stopnje pa tožeča stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer ji od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka očita kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa ta kršitev ni podana. Sodbo sodišča prve stopnje je namreč mogoče preizkusiti in za svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Sicer pa pritožba ob zatrjevanju te kršitve sodišču prve stopnje v bistvu očita zmotno uporabo materialnega prava, saj tudi sama pojasnjuje pravno podlago uveljavljenega tožbenega zahtevka, torej materialno pravo, ki ga je po njenem mnenju treba uporabiti v obravnavanem primeru.

V čem naj bi bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožba ne pove, njene navedbe o odločilnih dejstvih pa so skladne z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Te ugotovitve zaradi jasnosti v kratkem povzema tudi pritožbeno sodišče:

– premoženje, katerega izročitev zahteva tožnica v tem postopku, je bilo nacionalizirano A. K.,

– po A. K. (umrla 5.9.1964) ni bil opravljen zapuščinski postopek, njen edini dedič pa je bil njen mož R. K.,

– dedinja po R. K. (umrl 9.4.1983) je bila njegova hči D. K. S.,

– D. K. S. (umrla 21.9.1993) je v letu 1985 napravila oporoko, s katero je za dedinjo določila tožnico,

– z delno odločbo o denacionalizaciji je bilo dne 27.7.1993 A. K. vrnjeno sedaj sporno premoženje v last,

– Okrajno sodišče v Domžalah je v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) glede premoženja, ki je po denacionalizacijski odločbi pripadlo A. K., opravilo zapuščinski postopek in s sklepom o dedovanju z dne 28.5.1996 za zakonite dediče tega premoženja razglasilo tožence (točneje pravnega prednika prvih dveh tožencev, tretjega toženca ter četrto in peto toženko),

– tožnica zahteva od tožencev izročitev tega premoženja.

Prav ima pritožba, da gre v obravnavanem primeru za dediščinsko tožbo: tožnica kot oporočna dedinja namreč zahteva ugotovitev njene dedne pravice po D. K. S. in izročitev zapuščine od tožencev, ki si zapuščino lastijo kot njeni zakoniti dediči.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno navaja, da se za postopek dedovanja denacionaliziranega premoženja uporabljajo določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), če ni v ZDen določeno kaj drugega (2. odstavek 74. člena ZDen). Gre za izjemo od splošnih določb o dedovanju, ki jih je treba - tako kot vse izjeme nasploh - restriktivno razlagati, torej samo za primere, za katere so izjeme predvidene. Vendar pa v nadaljevanju sodišče prve stopnje ne sledi temu svojemu izhodišču.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo z denacionalizacijsko odločbo premoženje vrnjeno A. K.. Po 1. odstavku 78. člena ZDen se dedovanje po umrlem v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, kar pomeni, da je za presojo kroga dedičev in presojo njihove dedne sposobnosti odločilen trenutek pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ker po A. K. zapuščinski postopek ni bil opravljen in torej ni bila izdana odločba o dedovanju, je treba za določitev kroga dedičev, upoštevati splošne določbe ZD, ta pa za presojo tega vprašanja določa zapustnikovo smrt (125. člen v zvezi s 1. odstavkom 123. člena ZD; primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-138/99, Uradni list RS, št. 11/2001). To pomeni, da je premoženje po njej podedoval njen mož R. K. kot zakoniti dedič, po njem pa njegova hči D. K. S., prav tako kot zakonita dedinja. Ti dediči so dedovali glede na to, da so bili živi ob uvedbi dedovanja (1. odstavek 125. člena ZD) in ne po vstopni pravici, kot meni pritožba, saj ta pripada potomcem prej umrlega dediča v določeni liniji (12. člen ZD). Glede dedovanja po D. K. S. je sodišče prve stopnje uporabilo določilo 81. člena ZDen, po katerem imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno; če ni, pa samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Določba torej govori o oporočnih razpolaganjih denacionalizacijskega upravičenca, ne pa oporočnih razpolaganjih njegovih dedičev. Že je bilo omenjeno, da so določbe o dedovanju v ZDen lex specialis in jih je zato treba ozko tolmačiti. To pa pomeni, da se navedene omejitve nanašajo le na oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa tudi na druge osebe (tako tudi sklep VSL II Cp 2161/2004). Sodišče prve stopnje, ki je štelo, da omejitve iz 81. člena ZDen veljajo tudi za dediče denacionalizacijskega upravičenca, je torej zmotno uporabilo materialno pravo.

Tudi razlaga zakonskih določb o svobodi testiranja in zakonitem dedovanju pripelje do enakega zaključka. Načelno daje namreč zakon svobodi testiranja kot dopolnitvi svobode razpolaganja s premoženjem za časa življenja prednost pred določitvijo naslednikov premoženja po zakonu, kar izhaja že iz tega, da je sploh omogočeno poslednjevoljno razpolaganje; če to ne bi imelo prednosti, bi bile zakonske določbe o oporočnih določilih povsem brez pomena. Nenazadnje pa svobodo testiranja utrjuje tudi načelo, da je treba oporočna določila primarno razlagati po pravem oporočiteljevem namenu (primerjaj dr. Karel Zupančič, Zakon o denacionalizaciji, člen 81 in pravila o razlagi oporoke, Pravna praksa 18/93, str. 8). Čeprav je popolna svoboda testiranja vendarle omejena (najpomembneje z ustanovo rezerviranega dela zapuščine), pa je tudi te omejitve, ki obenem pomenijo poseg v z ustavo zagotovljeno pravico (33. člen ustave), ozko razlagati. In končno v prid stališču, da se omejitve iz 81. člena ZDen nanašajo le na denacionalizacijskega upravičenca in ne tudi njegove dediče, govori dejstvo, da je bilo premoženje podržavljeno denacionalizacijskemu upravičencu in je - ker se s tem režimom ni strinjal oziroma ker je to premoženje še vedno, kljub podržavljenju, štel za svoje - lahko z njim tudi razpolagal za primer smrti; vsi nadaljnji dediči (zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko gre že za tretje nasledstvo) tega niti niso mogli.

Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje namreč glede na izhodišče, da zaradi tega, ker v oporoki D. K. S. z denacionalizacijsko odločbo vrnjeno premoženje ni izrecno omenjeno, tožnica kot oporočna dedinja ne more dedovati tega premoženja, ni ugotavljalo pravega oporočiteljičinega namena (84. člen ZD) oziroma njene volje - tudi ne, s katerim premoženjem (vsem ali le s tistim delom, ki je izrecno omenjen) je z oporoko razpolagala. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka pa se tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je dediščinska tožba že zastarala. Od teh vprašanj, ki jih sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni obravnavalo, pa je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.

O pritožbi zoper sklep z dne 8.6.2006

S sklepom z dne 8.6.2006 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, takso za pritožbo v znesku 42.000,00 SIT pa ji je dovolilo odplačati v treh zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v znesku 14.000,00 SIT zapade v plačilo petnajstega dne v mesecu po pravnomočnosti tega sklepa, naslednja dva v enakih zneskih pa petnajstega dne v naslednjih dveh mesecih.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je že v predlogu navedla, da je slabega premoženjskega stanja in nima denarnih sredstev za plačilo sodnih taks. Mesečno zasluži povprečno 78.000,00 SIT, kar zadostuje za golo preživetje, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Zmotno je kot družinski prihodek upoštevalo tudi dohodek polnoletne hčerke, saj hči dejansko ne živi več v skupnem gospodinjstvu s tožečo stranko, pač pa se je v mesecu maju odselila na svoje in tako skupni dohodek gospodinjstva ne zajema tudi njene plače. Z odselitvijo hčerke se stroški tožeče stranke niso zmanjšali, temveč so se še povečali, saj stroški ostajajo fiksni, pri čemer je do meseca maja tudi hči delno prispevala za njihovo kritje. Po ZPP in Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) mora sodišče pri odločanju o oprostitvi skrbno presoditi vse okoliščine. Sodišče pa pri odločanju ni upoštevalo višine sodnih taks. Znesek 42.000,00 SIT predstavlja več kot polovico tožničinega mesečnega dohodka. Sodne takse že objektivno predstavljajo visok znesek, ki ga tožnica ne bo zmogla, ne da bi bilo zaradi tega ogroženo njeno preživljanje. Poleg tega je tožnica kot samozaposlena oseba trenutno v negotovem položaju, saj gre njeni dejavnosti zelo slabo. V predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je predlagala tudi dokaz z zaslišanjem tožeče stranke, do česar pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je treba izpodbijani sklep razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka neutemeljeno trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da 78.000,00 SIT mesečno ne zadostuje za mesečno preživljanje. Sodišče je to dejstvo upoštevalo ter nadalje upoštevajoč dohodke tudi drugih družinskih članov, ki živijo s tožnico v skupnem gospodinjstvu, število oseb, ki jih je dolžna preživljati tožnica, in tudi višino sodnih taks zaključilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, pač pa le za obročno plačilo takse za pritožbo. Pravilno je sklepalo, da znesek takse za pritožbo (42.000,00 SIT) ni tolikšen, da bi ga tožnica glede na tako izkazane premoženjske razmere ne zmogla.

Zakon predpisuje, da mora stranka, ki predlaga oprostitev plačila sodnih taks priložiti določene listine (2. odstavek 169. člena ZPP in 3. odstavek 13. člena ZST), saj je le na ta način mogoče presojati, ali stranka izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev ali ne, saj bi bile v nasprotnem primeru mogoče zlorabe te pravice. Tožnica je listine predložila, med drugim tudi potrdilo iz gospodinjske evidence z dne 5.6.2006. Iz njega je razvidno, da je tedaj (torej še v juniju 2006) v skupnem gospodinjstvu s tožnico živela tudi njena hči. Njene trditve v pritožbi o njeni odselitvi so tako v nasprotju z listinami, ki jih je sama predložila. Očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju torej ni utemeljen.

Kar pa se tiče očitka, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnice, pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks praviloma odloči v nekontradiktornem postopku in na podlagi predloženih listin iz 2. odstavka 168. člena ZPP - že zato izostanek zaslišanja tožnice v tem postopku ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot to meni pritožba. Določba 4. odstavka 168. člena ZPP je zgolj dopolnilne narave in daje sodišču možnost, da zlasti tedaj, ko dvomi v resničnost navedb in dokazil predlagatelja, izvede določene dokaze. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje v dejanskem pogledu v celoti sprejelo navedbe tožeče stranke o njenem premoženjskem stanju, ki ga izkazujejo tudi predložene listine, na tej podlagi pa je napravilo le dejanski pravni zaključek, kot ga zatrjuje tožnica, namreč, da s plačilom sodnih taks ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 


Zveza:

ZDen člen 74, 74/2, 81, 74, 74/2, 81.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDY2OA==