VSL sklep I Ip 2579/2007

Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se upnika oprosti plačila kupnine v smislu drugega odstavka 191. člena ZIZ in da je dolžan na račun davščin ter izvršilnih stroškov plačati 1.000.000,00 SIT.

Prvostopenjsko sodišče je pri izračunu zneska, ki ga mora na račun kupnine, poleg davka na promet nepremičnin plačati upnik, pravilno upoštevalo tudi izvršilne stroške drugih dveh upnikov. Pri tem je izhajalo iz določbe prvega odstavka 197. člena ZIZ, po kateri se iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka. Pravilo 197. člena ZIZ ne omogoča razlikovanja med upniki izvršilnega postopka in določa prvenstveni vrstni red poplačila stroškov izvršilnega postopka iz zneska, dobljenega s prodajo, neodvisno od tega ali gre za stroške upnika v tem izvršilnem postopku ali drugih upnikov in ali se zaradi njihovega poplačila vodi ta izvršilni postopek (o tem Starovič, komentar Zakona o izvršilnem postopku - načelo realne prioritete), kar pomeni tako upnika, ki je sprožil ta izvršilni postopek, kot ostalih upnikov, pri čemer upniki lahko postavijo zahtevo za povrnitev stroškov do konca razdelitvenega naroka. Stroški izvršilnega postopka imajo namreč absolutno prednost ne glede na to, koliko je upnikov in kdaj so pristopili k izvršbi (o tem tudi Triva - Belajac - Dika, Sodno izvršilno pravo). Pravilo 197. člena ZIZ namreč ne loči stroškov prvotnega izvršilnega postopka in stroškov pristopnih zadev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se upnika Z. Đ. oprosti plačila kupnine v smislu drugega odstavka 191. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ), na račun davščin ter izvršilnih stroškov pa je dolžan plačati 1.000.000,00 SIT v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik, ki vlaga delno pritožbo in sicer le glede odločitve sodišča, da mora na račun davščin ter izvršilnih stroškov plačati 1.000.000,00 SIT, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da samo odloči o višini zneska, ki ga mora plačati upnik na račun davščin. V pritožbi navaja, da sodišče pri izračunu zneska, ki ga je kupec dolžan plačati na račun kupnine, kljub jasnemu napotilu drugostopenjskega organa štelo, da imajo vsi izvršilni stroški vseh upnikov prednost pri poplačilu, pri čemer je takšno stališče zmotno. V prvem odstavku 197. člena ZIZ je namreč določeno, da se iz zneska dobljenega s prodajo najprej poplačajo izvršilni stroški, nato davščine in nato ostale privilegirane terjatve, pri čemer je namen te določbe ta, da upnik, ki je na nepremični v zemljiški knjigi prvi pridobil zastavno pravico in ki največkrat založi tudi vse potrebne stroške za izvedbo nepremičninske izvršbe, dobi povrnjene vse izvršilne stroške, ki so mu s tem v zvezi nastali. V kolikor je v posamezni nepremičninski izvršbi več upnikov in vsi založijo stroške za njeno izvedbo, imajo vsi prednostno poplačilno pravico za založene stroške, saj so bili ti stroški v korist vsem upnikom. V kolikor pa izvršilni stroški, ki so jih imeli upniki iz pridruženih spisov niso v korist vsem upnikom, ampak so v korist le njim samim, potem za te stroške nimajo pravice do prednostnega poplačila. To pomeni, da določbe 197. člena ZIZ ni mogoče razlagati tako, da imajo vsi izvršilni stroški vseh upnikov avtomatično prednost pri poplačilu. Izvršilni stroški upnikov s kasnejšo zastavno pravico, ki niso bili potrebni za opravo konkretne nepremičninske izvršbe, nimajo prednosti pri poplačilu po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ. Ti stroški se namreč poplačajo skladno z vrstnim redom pridobitve zastavne pravice na nepremičnini. Po mnenju pritožbe je tako odločitev sodišča, da prvi upnik nosi izvršilne stroške preostalih dveh upnikov v nasprotju z načelom pravičnosti. Oba upnika V. d.d. in T. d.o.o. sta k nepremičninski izvršbi pristopila šele po tem, ko je bilo izdelano cenitveno poročilo in opravljen prvi dražbeni narok, zato s samo nepremičninsko izvršbo nista imela nobenih stroškov, ki bi bili koristni za njeno uspešno izvedbo, zato zanje nimata prednostne poplačilne pravice. Njuni izvršilni stroški so bili koristni le za vsakega izmed njiju, zato nimajo prednostne poplačilne pravice. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da davek na promet nepremičnin znaša 660.000,00 SIT in nesporno je, da je upnik Z. Đ. na račun kupnine dne 31. 8. 2005 že plačal 750.000,00 SIT, zato ni dolžan plačati ničesar več, saj je znesek davka že preplačan. Upnik predlaga, da višje sodišče samo odloči o višini zneska, ki ga je upnik še dolžan plačati na račun davka, saj je prvostopno sodišče iz upniku nerazumljivih vzrokov in kljub jasnemu napotilu višjega sodišča ponovno odločilo tako kot v sklepu z dne 21. 12. 2005.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožujeta tudi dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi ter upniku naloži v plačilo celotno kupnino, vse s stroškovno posledico. Dolžnika namreč vztrajata pri svojih trditvah, da upnik Z. Đ. ni edini upnik v predmetni zadevi, saj sta nedvomno upnika v tej zadevi tudi V. d.d. in T. d.o.o., ki sta predlaga nepremičninsko izvršbo na navedene nepremičnine in tako ne more obveljati ugotovitev sodišča, da naj bi bil upnik Z. Đ. edini upnik v tej zadevi. Sodišče navaja, da je upnika oprostilo plačila kupnine zaradi tega, če bi na primer moral plačati kupnino in bi jo plačal takoj, bi eno leto ležala na računu, ker je jasno, da bo upnik pobral vse na račun glavnice in obresti, vendar se dolžnika s takšnimi pavšalnimi navedbami ne moreta strinjati, saj nikjer ni izkazano, na podlagi česa je sodišče sploh prišlo do takšnih zaključkov in sodišče tudi ni predložilo nikakršnega izračuna, ki bi potrjeval takšne zaključke, kar je bilo prvostopnemu sodišču naloženo v sklepu višjega sodišča. Kot je že navedeno torej upnik Z. Đ. ni edini upnik v predmetni zadevi in bi morala biti upoštevana tudi ostala dva upnika, zato je povsem nesprejemljivo, da je bil upnik v predmetnem postopku oproščen plačila kupnine.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede trditev dolžnikov v pritožbi je sodišče druge stopnje že v dosedanjem postopku zavzelo stališče, ko ugotavlja, da je o pristopu novih dveh upnikov sodišče prve stopnje odločilo šele po prvem prodajnem naroku, na katerem je bil edini kupec dotlej edini upnik Z. Đ. Dolžnika zato neupravičeno ponovno oporekata njegovi pravici, da ga sodišče oprosti položitve kupnine do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu. To pravico mu namreč daje drugi odstavek 191. člena ZIZ, o čemer je prvostopno sodišče odločilo s posebnim sklepom, s katerim je upnika delno oprostilo položitve kupnine. Kot pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu je upnikova terjatev, ki predstavlja 32.618.995,37 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2003 dalje do plačila, izvršilnimi stroški v znesku 355.230,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2003 dalje do plačila, ob dnevu prodaje dne 21. 6. 2004 že presegala kupnino, zato je odločitev prvostopnega sodišča, ki je odločilo, da se upnika kot kupca pretežno oprosti plačila kupnine in da mora plačati 1.000.000,00 SIT, kar predstavlja davščine v višini 660.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izvršilne stroške drugega upnika v višini 209.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2005 dalje do plačila in izvršilne stroške tretjega upnika v višini 11.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2005 dalje do plačila, pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč pri izračunu zneska, ki ga mora na račun kupnine, poleg davka na promet nepremičnin plačati upnik, pravilno upoštevalo tudi izvršilne stroške drugih dveh upnikov. Pri tem je izhajalo iz določbe prvega odstavka 197. člena ZIZ, po kateri se iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka. Pri tem pa ni pomembno, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da sta druga dva upnika k izvršbi pristopila šele po tem, ko je bil že opravljen prvi dražbeni narok, saj navedena določba prvega odstavka 197. člena ZIZ ne omogoča razlikovanja med upniki izvršilnega postopka. Pravilo 197. člena ZIZ namreč določa prvenstveni vrstni red poplačila stroškov izvršilnega postopka iz zneska, dobljenega s prodajo, neodvisno od tega ali gre za stroške upnika v tem izvršilnem postopku ali drugih upnikov in ali se zaradi njihovega poplačila vodi ta izvršilni postopek (načelo realne prioritete), kar pomeni tako upnika, ki je sprožil izvršilni postopek kot ostalih upnikov, pri čemer upniki lahko postavijo zahtevo za povrnitev teh stroškov do konca razdelitvenega naroka (o tem glej Starovič, komentar Zakona o izvršilnem postopku). Stroški izvršilnega postopka imajo torej absolutno prednost ne glede na to, koliko je upnikov in kdaj so pristopili k izvršbi (o tem tudi Triva - Belajac - Dika, Sodno izvršilno pravo). Po oceni pritožbenega sodišča je torej zakonsko besedilo 197. člena ZIZ jasno, ko določa, da se najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka, pri tem pa ne loči stroškov prvotnega izvršilnega postopka in stroškov pristopnih zadev, zato je odločitev prvostopnega sodišča v tem delu pravilna, prav tako je pravilna odločitev sodišča, ki je naložilo upniku, da je dolžan plačati na račun davščin in izvršilnih stroškov znesek 1.000.000,00 SIT, kar torej predstavlja davščine in izvršilne stroške, pri čemer pa bo v nadaljevanju postopka sodišče upoštevalo, da je upnik že plačal 750.000,00 SIT, saj je to dejstvo nesporno in kar pomeni, da je dolžan upnik plačati le še razliko 250.000,00 SIT, kot pravilno navaja že prvostopno sodišče.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, v postopku izdaje sklepa na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, zato je sodišče druge stopnje tako dolžnikovo pritožbo kot pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker sta torej pritožnika s pritožbo propadla, morata sama kriti svoje pritožbene stroške, kar temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona in 15. členom ZIZ.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep I Ip 743/2008
• VSK sklep II Cp 818/2005
• VSC sklep Cp 166/2005