VSL sklep III Cp 802/2007

Jedro

Res je sicer, da sta v postopku svoje preživninske terjatve priglasila tudi mld. A in BB, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da preživninski upravičenci in druge osebe iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ ne predstavljajo drugih upnikov v smislu 191. člena ZIZ. Pogoj edinega upnika je namreč določen z namenom varovanja morebitnih ostalih upnikov, zgoraj navedene osebe pa zakon varuje na drug način, in sicer jim z določbo 197. člena v zvezi s 191. členom ZIZ daje prednost pri poplačilu oziroma sodišču onemogoča, da bi kupcu v delu, ki je potreben za poplačilo njihovih terjatev, oprostilo plačila kupnine.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnika S. Š. kot kupca oprostilo položitve kupnine v znesku 53.222.673,21 SIT s tem, da je dolžan poravnati davek na promet nepremičnin in priglašene terjatve iz naslova zakonite preživnine v skupnem znesku 1.777.326,79 SIT.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila dolžnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kršilo določbe izvršilnega postopka, ker je ugotavljalo dejstva, ki so predmet razdelitvenega naroka in ne predmet sklepa o oprostitvi položitve kupnine. Sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilnega tolmačenja pogodb o odstopu terjatev zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ugotavljajo je glavnico in obresti terjatve, česar pa ne bi smelo, saj je iz pogodb o odstopu razvidno, da je prevzemnik s prevzemom dejansko plačal glavnico, obresti ter stroške in zato dolžnica ne more biti ponovno obremenjena z istimi zneski. Vsako drugo tolmačenje kupčevih pravic pomeni oškodovanje dolžnice in njenih pravic in neupravičeno obogatitev upnika, ki je istočasno tudi kupec. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi terjatev iz glavnice 13.375.492,80 SIT znašala kar 84.543.769,46 SIT. Vsi dosedanji zakoni o obligacijskih razmerjih so vsebovali klavzulo, da zamudne obresti ne smejo presegati glavnice. Meni, da upniku ne pripada večji znesek, kot je za terjatev plačal. Obe pogodbi o odstopu terjatve sta bili sklenjeni po začetku izvršilnih postopkov, zato gre za dejanji, ki sta usmerjeni v oškodovanje dolžnikov in zaobidenje predpisov ZIZ. Prav tako je sodišče prve stopnje prezrlo, da je pritožnica v tem postopku hkrati tudi upnica za terjatev preživnine, kar pomeni, da kupec S. Š. ni edini upnik in torej niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 191. člena ZIZ. Opozarja, da je med upnikom in dolžnico tekel dogovor, v katerem ji je upnik obljubil 13.000.000,00 SIT, kar bi dolžnici ob upoštevanju plačil upnika prejšnjim upnikom tudi pripadalo. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da se kupca oprosti položitve kupnine do višine 50.000,00 EUR in 49.500,00 EUR, kolikor je upnik dejansko plačal prvotnima upnikoma, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo.

Upnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da je na podlagi pogodb o odstopu prevzel terjatve v celoti, ne glede na plačano ceno, saj gre za pogodbeno razmerje, ki na izvršilni postopek ne vpliva. S pogodbami se položaj dolžnice v ničemer ni spremenil in je stališče pritožbe, da odstop terjatve pomeni oškodovanje dolžnice, pravno zmotno. Sodišče prve stopnje je obresti izračunalo pravilno z uporabo računalniškega programa. Navedbe, da se je upnik z dolžnico dogovarjal o plačilu, so v celoti neresnične in neargumentirane. Meni, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo pravilno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

ZIZ v drugem odstavku 191. člena določa, da je lahko kupec, ki je edini upnik, oproščen položitve kupnine do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu. Sodišče o takšnem predlogu upnika odloči s posebnim sklepom. Sodišče prve stopnje je na podlagi citirane zakonske določbe izdalo izpodbijani sklep, s katerim je kupca S. Š. kot edinega upnika (ki je hkrati tudi zastavni upnik) pravilno oprostilo plačila kupnine v znesku 53.222.673,21 SIT in odločilo, da mora preostanek kupnine v znesku 1.777.326,79 SIT položiti v petnajstih dneh od pravnomočnosti sklepa. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbi, da pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni, ker S. Š. ni edini upnik. Res je sicer, da sta v postopku svoje preživninske terjatve priglasila tudi mld. A in BB (v preživninskih sporih kot upniki nastopajo otroci kot preživninski upravičenci, dolžnica DD pa v postopku nastopa kot zakonita zastopnica), vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da preživninski upravičenci in druge osebe iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ ne predstavljajo drugih upnikov v smislu 191. člena ZIZ. Pogoj edinega upnika je namreč določen z namenom varovanja morebitnih ostalih upnikov (učinek oprostitve kupnine je enak učinku pobota kupčeve terjatve s kupnino, tako Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 722/2003), zgoraj navedene osebe pa zakon varuje na drug način, in sicer jim z določbo 197. člena v zvezi s 191. členom ZIZ daje prednost pri poplačilu oziroma sodišču onemogoča, da bi kupca v delu, ki je potreben za poplačilo njihovih terjatev, oprostilo plačila kupnine.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa napravilo ustrezen obračun, ki izkazuje, da upnikova terjatev presega znesek kupnine. Drugi odstavek 191. člena namreč določa, da se kupca lahko oprosti položitve kupnine le do zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu. Sodišče prve stopnje je tako za ugotovitev tega pogoja (poleg pogoja edinega upnika) moralo napraviti izračun upnikove celotne terjatve, zato so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo okoliščine, ki so predmet razdelitvenega naroka, neutemeljeni. V zvezi s pritožbenim opozarjanjem na določbo 376. člena Obligacijskega zakonika in s tem na prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti, pa sodišče druge stopnje dodaja, da bo o tem odločalo sodišče prve stopnje v fazi poplačila, saj se bo takrat dokončno ugotavljala višina upnikove terjatve.

Neutemeljeno pa tudi pritožba sodišču prve stopnje očita nepravilno tolmačenje pogodb o odstopu terjatev, iz katerih naj bi izhajalo, da je prevzemnik s prevzemom terjatve dejansko plačal glavnico, obresti ter stroške in dolžnica ne more biti ponovno obremenjena z istimi zneski. Na podlagi veljavnih cesijskih pogodb je upnik s plačilom dogovorjenega zneska v celoti (in ne le v višini plačanega zneska) prevzel terjatev odstopnika in s tem vstopil v njegov pravni položaj v predmetnem izvršilnem postopku, o vstopu novega upnika je sodišče prve stopnje skladno s 24. členom ZIZ odločilo s sklepoma, ki sta pravnomočna, zato se v njuno presojo sodišče v tej fazi postopka ne more več spuščati.

Glede na navedeno, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče upnika pravilno oprostilo položitve kupnine v višini zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu, iz oprostitve pa je izvzelo prednostne terjatve, to je davek na promet nepremičnin v znesku 1.100.000,00 SIT in pa terjatev iz naslova zakonite preživnine v znesku 677.326,79 SIT.

Ker tako uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Ip 516/2023
• VSL sklep I Ip 2494/2013
• VSL Sklep II Ip 170/2019